Ljubezen do dobro zasukanih stavkov – s to domislico je mladi pisatelj Izidor Cankar (1886–1958) opredelil Fritza, umetnostnega zgodovinarja, ki se je pred sto leti napotil v Italijo, Cankar pa ga je postavil za ključno osebo romana S poti. Zdaj naj te besede obnovijo spomin na avtorja, ki se je rodil v Šidu v Slavoniji, a kot fantič prišel v Ljubljano in se razvil v enega najbolj markantnih ljudi naše kulture. Slovensko dvajseto stoletje bi bilo verjetno zelo drugačno, ko ne bi vanj posegal izredno inteligentni, za literaturo in umetnostno zgodovino nadarjeni Izidor – bratranec dosti bolj slavnega, deset let starejšega Ivana Cankarja. Bil je prvi profesor na umetnostnozgodovinski katedri univerze v Ljubljani, bil je kariz¬matični urednik Doma in sveta, Pigmalion, ki je pomagal do veljave številnim piscem, angažiran politični aktivist, bil je mož, ki je položil vogelne kamne mnogim slovenskim ključnim ustanovam. Bil je dobro desetletje tudi duhovnik, a je izstopil iz Cerkve, se poročil in nato tako rekoč pobegnil v diplomacijo. Po vojni se je vrnil in pristal na samotnem in sramotnem robu družbe.
Vse to so raziskovali in opisali Irene Mislej, Luka Vidmar, Bernard Nežmah, Igor Grdina, Željko Oset, Milček Komelj in Aleš Maver, Alenka Puhar pa je napisala njegov življenjepis in za knjigo zbrala več kot 200 fotografij.
Alenka Puhar se je najprej posvetila Listom z roba (dopisovanje med Venom Pilonom in Izidorjem Cankarjem, MK, 2015), nato pa se odpravila proti sredici, k Mojstru dobro zasukanih stavkov. Ker je anglistka, esejistka, prevajalka, vajena novinarskih, publicističnih in uredniških poslov, pri različnih časopisih in pri Novi reviji, ji Cankarjev svet ni bil čisto tuj. Napisala je temeljna dela o neraziskanih ali zamolčanih temah slovenskega življenja: Prvotno besedilo življenja, Skriti spomin Angele Vode, Mira Mihelič – Družinska slika z gospo, in je soavtorica knjig Pozabljena polovica, Ženska taborišča in Videnja Zorana Mušiča.