Ko je bil Oliver Sacks star dvanajst let, mu je učitelj napovedal, da bo še daleč prišel, kadar ne bo šel predaleč. In res je bilo pogosto tako – njegova avtobiografija se začne energično, z mladostniško obsedenostjo z motorji in hitrostjo ter se nadaljuje v enako vznemirljivi maniri. Sacks piše o svojih izkušnjah mladega nevrologa, najprej v Kaliforniji v zgodnjih šestdesetih letih, ko se je boril z odvisnostjo od mamil, nato v zaprtem oddelku bolnišnice v New Yorku, kjer je odkril davno pozabljeno bolezen in se začel ukvarjati z najbolj nenavadnimi možganskimi okvarami. Iskreno in s humorjem pripoveduje o svojih strasteh, fizičnih in umskih, od dviganja uteži in plavanja do raziskovanja človeških možganov; o ljubezni do naravoslovnih ved, do literature in glasbe. Spregovori o materi, ki ni mogla sprejeti njegove spolne usmerjenosti, o 35 letih življenja brez spolnosti, o starših in svojih občutjih krivde, ker jih je zapustil, in bratu Michaelu, ki je imel shizofrenijo, pa tudi o mnogih umetnikih in znanstvenikih, ki so vplivali nanj – od Thoma Gunna do W. H. Audna. V pogonu je zgodba o nekonvencionalnem zdravniku in pisatelju, možu, ki je dognal nešteto dejstev o človeških možganih, o nekem življenju, ki je bilo polno, ustvarjalno in prežeto z nenehnim vitalizmom. Avtobiografija je v ZDA izšla 1. maja 2015, štiri mesece pozneje, 30. avgusta, je Oliver Sacks umrl za rakom.