Virginia Woolf, ena najpomembnejših predstavnic evropskega modernizma, ki poleg Jamesa Joycea velja za začetnico literarnega postopka toka zavesti pa tudi za klasično predstavnico feminističnega pisanja, se je rodila v Londonu kot tretja izmed štirih otrok zgodovinarja in biografa Leslieja Stephena in njegove žene Julie. Družino, v kateri so živeli še štirje otroci iz prvih zakonov obeh staršev, sta hudo prizadeli smrt Julie Stephen leta 1895, ko je bilo Virginii trinajst let, in starejše sestre leta 1897. Po materini smrti je Virginia doživela prvi duševni zlom, sledila pa mu je dolgotrajna duševna bolezen, ki se ji je občasno povračala vse življenje. Skupaj s sestro in bratoma je po očetovi smrti živela v londonski četrti Bloomsbury, kjer so skupaj s študijskimi kolegi obeh bratov zasnovali vplivno gibanje bloomsburyjevcev. Leta 1912 se je poročila s publicistom in pisateljem Leonardom Woolfom in leta 1915 objavila prvi roman, Izlet na odprto morje. Od leta 1917 sta z možem vodila založbo The Hogarth Press. Na začetku druge svetovne vojne se je, v stalnem strahu pred nemškimi bombardiranji in novicami o novih izgubah, 28. marca 1941 utopila v reki Ouse v bližini svojega doma v Rodmellu v Sussexu. ​

Virginia Woolf velja za prenoviteljico angleškega romana. V njenih knjigah je bolj kot zunanja resničnost pomembna notranja, psihološka resničnost posamičnih likov, ki se razkriva skozi tok njihove zavesti in vpliva na čas in prostor romana, da prav tako postaneta subjektivna, deformirana, odstopajoča od časa in prostora »zunanjega sveta«, in bolj kot zgodba lirični način pripovedovanja, preprežen s simbolnimi pomeni in subtilnimi literarnimi aluzijami in navezavami. Subjektivizirana čas in prostor omogočata prehajanje iz ene zavesti v drugo in menjavanje pripovednih perspektiv. Njeni najbolj znani romani so Jakobova soba (1922), Gospa Dalloway (1925), K svetilniku (1927), Orlando (1928), Valovi (1931), Leta (1937) in Med dejanji (postumno 1941).