To sem jaz, Anna

Image for To sem jaz, Anna from emkaSi
+ / - Hover over image to Zoom
Other Views

    To sem jaz, Anna

    Trda - 12. maj 2009
    ( 2 )
    ISBN/EAN:P_9789619244814
    Izdelek trenutno ni dobavljiv.
    Redna cena: 17,00 €

    »Na trenutke si boste želeli prenehati brati, toda avtorica piše brez samopomilovanja in tako iskreno, da boste knjigo odložili, šele ko jo boste prebrali do konca.«

    - Cosmopolitan

    SkrijPoglej več
    Deli:
    - 1 + 17,00 €
    Predvideni rok dobave: 7-9 dni
    Razprodano

    Opis

    »Na trenutke si boste želeli prenehati brati, toda avtorica piše brez samopomilovanja in tako iskreno, da boste knjigo odložili, šele ko jo boste prebrali do konca.«

    - Cosmopolitan

    Podrobnosti o izdelku

    Oglejte si več iz oddelkov:

    Mnenja kupcev

    Povprečna ocena kupcev:

    (2)
    (0)
    (0)
    (0)
    (0)
    ( 2 )
    Ocenite izdelek s klikom na zvezdice:

    Komentarji

    obvezna literatura za vse, ki so poklicno ali "neprofitno" v stiku z žrtvami in obvezno čtivo v šolah
    Anonymous , 22-08-2009
    "Annina" zgodba je zdramila v meni čustvo, bom rekla temu, samozavedajočo se otožnost. Tudi mene je lastna mati zavrgla raje, kot bi tvegala konflikt z očetom. Ne spominjam se, da bi šlo za hujše vrste spolnega zlorabljanja pri nas, je pa res, da sem želela velikokrat postati nevidna, da sem se pred očetom skrivala za dolgimi lasmi čez oči, da mi je nelagodno in neprijetno ob misli na sicer običajno oče-hči fizično bližino. Kar lahko rečem je, da mi je bilo nelagodno in mi je še nelagodno ob misli na bližino z njim. Lahko rečem tudi to, da me je skušal "kastrirati" kot mlado, privlačno punco, recimo z besedami: "Zbriši si to packarijo z oči!" ko sem si veke in trepalnice namazala. Lahko rečem tudi to, da sem sebe kot dekle oz. da sem spolne impulze v sebi izživljala "kot da sem prostitutka", ki potem, po - v resnici fantazijskem spolnem odnosu - spet postane deklica, otrok. Zdaj živim deveto leto proč od staršev in raje bi umrla, kot bi se spet znašla z njimi v isti hiši. Stara sem 46 let. Leto dni bo, odkar me je oče na stopnicah njune hiše jezno odgnal: "Izgin od kjer si pršla!" ko je sam iskal konflikt in ni nehal in ko sem potem le povedala, kaj mislim: da ima spet svetniške popadke. Mama je tedaj stala zraven in skorajda mirno vse to opazovala, ne tedaj ne kasneje se ni potegnila zame. Pritisnila sem na plin, se zavedla obupa in "želje" po smrti, po samomoru in se potem rešila tako, da sem se v avtu izkričala, da sem ga v mislih poslala nekam, raje psihološko ubila njega v meni ker starši so v nas kot fizično sama sebe in se odločila, da je to meja, preko katere si ne bom več dovolila. Ali se mi bo opravičil ali pa prekinem vse stike z njima obema. Tudi jaz imam svoje dostojanstvo. Do danes se mi ni opravičil in tudi nobenega koraka k spravi nista napravila. Kot da me ni. Odzvala sta se sicer povabilu CSD, kjer so jima povedali, da se tako ne vede do lastnega otroka, onadva pa nič. Nič. Raje sta zavrgla in zapustila, izdala lastnega otroka, čeprav odraslega, kot da bi se soočila z resnico o sebi in jo priznala tudi drugim. Tako da, vem, kako je, ko te oče po zlorabi tudi le čustveni morda, ko se postaviš zase, psihološko ubije in te še lastna mati izda in zavrže. Pa vendar. Lažje živim tako kot z njima pod isto streho. Ženske, moški, dekleta, fantje - pogumno in proč, samo proč! Nisem mogla, da ne bi. To svoje mnenje sem poslala na spletno stran Emka.si, kjer je opis knjige.
    obvezna literatura za vse, ki so poklicno ali drugače v stiku z žrtvami in obvezno čtivo v šolah
    Anonymous , 22-08-2009
    "Annina" zgodba je zdramila v meni čustvo, bom rekla temu, samozavedajočo se otožnost. Tudi mene je lastna mati zavrgla raje, kot bi tvegala konflikt z očetom. Ne spominjam se, da bi šlo za hujše vrste spolnega zlorabljanja pri nas, je pa res, da sem želela velikokrat postati nevidna, da sem se pred očetom skrivala za dolgimi lasmi čez oči, da mi je nelagodno in neprijetno ob misli na sicer običajno oče-hči fizično bližino. Kar lahko rečem je, da mi je bilo nelagodno in mi je še nelagodno ob misli na bližino z njim. Lahko rečem tudi to, da me je skušal "kastrirati" kot mlado, privlačno punco, recimo z besedami: "Zbriši si to packarijo z oči!" ko sem si veke in trepalnice namazala. Lahko rečem tudi to, da sem sebe kot dekle oz. da sem spolne impulze v sebi izživljala "kot da sem prostitutka", ki potem, po - v resnici fantazijskem spolnem odnosu - spet postane deklica, otrok. Zdaj živim deveto leto proč od staršev in raje bi umrla, kot bi se spet znašla z njimi v isti hiši. Stara sem 46 let. Leto dni bo, odkar me je oče na stopnicah njune hiše jezno odgnal: "Izgin od kjer si pršla!" ko je sam iskal konflikt in ni nehal in ko sem potem le povedala, kaj mislim: da ima spet svetniške popadke. Mama je tedaj stala zraven in skorajda mirno vse to opazovala, ne tedaj ne kasneje se ni potegnila zame. Pritisnila sem na plin, se zavedla obupa in "želje" po smrti, po samomoru in se potem rešila tako, da sem se v avtu izkričala, da sem ga v mislih poslala nekam, raje psihološko ubila njega v meni ker starši so v nas kot fizično sama sebe in se odločila, da je to meja, preko katere si ne bom več dovolila. Ali se mi bo opravičil ali pa prekinem vse stike z njima obema. Tudi jaz imam svoje dostojanstvo. Do danes se mi ni opravičil in tudi nobenega koraka k spravi nista napravila. Kot da me ni. Odzvala sta se sicer povabilu CSD, kjer so jima povedali, da se tako ne vede do lastnega otroka, onadva pa nič. Nič. Raje sta zavrgla in zapustila, izdala lastnega otroka, čeprav odraslega, kot da bi se soočila z resnico o sebi in jo priznala tudi drugim. Tako da, vem, kako je, ko te oče po zlorabi tudi le čustveni morda, ko se postaviš zase, psihološko ubije in te še lastna mati izda in zavrže. Pa vendar. Lažje živim tako kot z njima pod isto streho. Ženske, moški, dekleta, fantje - pogumno in proč, samo proč!