Morje s svojim brezmejnim obzorjem, počitniškim vzdušjem in dramatičnimi vremenskimi pojavi vzbuja sanjarjenja in nenavadna doživetja. Je prava kulisa za Klečeve zgodbe, ki nas z igro asociacij hitro odpeljejo tudi kamorkoli drugam, k reki, na pokopališče, v osnovno šolo ... v najrazličnejše življenjske situacije in spomine.
Prizori se kot kalejdoskopske bleščice prelivajo drug v drugega približno tako, kot se za zaprtimi vekami na plaži med sončenjem vrtijo filmi.

Daleč sva bila od pomola, ne vem, koliko časa je trajal sprehod, morda jih od takrat sovražim, in če bi mogel, bi kar stekel do mesteca, česar nisem mogel zaradi skal.
Nisva mogla pospešiti, mislim, da sva se vračala res brez besed. Z eno samo ihto.
Kako se lahko to sploh zgodi in kako se lahko to zgodi med mladima človekoma? 

Milan Kleč (1954) je eden izmed najbolj plodovitih sodobnih slovenskih avtorjev; v njegovem obsežnem in raznolikem opusu so poezija, proza, dramatika in radijske igre. Prozna dela prežemajo prvine fantastike, groteske in absurda, pa tudi humor in ironija. Za svoja dela je bil nagrajen z zlato ptico (1982), nagrado sedem sekretarjev SKOJA (1989), Župančičevo nagrado (1989) in nagrado Prešernovega sklada (2006).


Kratka proza: Briljantina, 1985, Lasje, 1987, Balanca, 1990, Intimna srečanja s sodobniki, 1994, Prijatelj, 1997, Dodatek Prijatelju, 1998, Gremo vsi na literarni večer, 1999, Plastika, 2004, Srčno dober človek in zvest prijatelj, 2005, Še vedno sam, 2005, Demo, 2005, Samo gledam, 2007, Bambi, 2008, Nekaj centrov, 2016

Romani: Vrba, 1989, Tatovi koles, 1992, Ljubezen na prvi pogled, 1992, Vsega je kriva Marjana Deržaj, 1993, Pokopališka ulica, 1995, Fliper, 1996, Dota, 2000, Pingpong, 2002, Zaključna špica, 2006, Dvojec, 2006, Veseli fantje, 2007, King Kong, 2009, Snežne krogle, 2009, Trojke, 2012, Ura resnice, 2013, Matičar, 2013, Koralde, 2015