Leopold Volkmer : prvi posvetni pesnik na slovenskem Štajerskem

Image for Leopold Volkmer : prvi posvetni pesnik na slovenskem Štajerskem from emkaSi
+ / - Hover over image to Zoom
Other Views

    Leopold Volkmer : prvi posvetni pesnik na slovenskem Štajerskem

    Mehka - 25. maj 2015
    ( 0 )
    ISBN/EAN:P_9789616930260
    Redna cena: 19,00 €

    »Velike zasluge za Ptuj in okolico jegovo ima Leop. Volkmer. Ta je kot sin Antona Volkmerja, trškega črevljarja v trgu Lotmerku in jegove žene Ane, rojene Ebenreich, prvi beli den zagledal 13.oktobra 1741. Deset let pozneje, 5. januarja je 30 hiš v trgu postalo žrtev divjega plamena. Mesec pozneje je cesarica Marija Terezija v Ptuj došla, ter izstopila v gradu grofa Leslie in se je vsaki dan k ogledovanju vojske v Gornjo Hajdino vozila. Unesrečeni Lotmeržani so se te priložnosti poslužili, ter poslali razun drugih zaupnih tržanov tudi pogorevšega poštenega Šlezaka Antona Volkmerja v Gornji Ptuj, in so prosili mater dežele za milostno pomoč pogorelcem. Ker se je dovolila precejšnja svota zanj in za njegove sotržane, je oživela z nova jegova delavnost in ga je podkrepila v namenu, svojega priraščajočega, upanja polnega sina naukom posvetiti. Leopold je tedaj v Varaždinu začel se učiti, in je napredoval s vso odličnostjo. Hrvatsko-slovensko narečje, v kterem so se narekovale šolske naloge (themate) dobro preučiti, to je bila takrat jegova postranska skrb. Videlo se je, da se ga hoče že v mladosti dobro navaditi; to je tudi storil in se vežbal v tem jeziku do svoje visoke starosti. Varaždin, kjer je šest spodnjih razredov slavno dovršil, mu je toraj podal prvo oliko; Gradec mu jo je dovršil v modro in bogoslovskih tečajih. Po tem še le, 22. sept. 1764 je prejel Leopold mešnikovo posvečenje in je opravil Bogu svojo prvo mešno daritev v farnej cerkvi sv. Janeza v Lotmerku; na to je prišel v škofijsko sekovsko duhovšnico, se je tu vežbal v vseh opravilih dušnega pastirjevanja in je nastopil slednjič 1765, bogat potrebnih vednostij, kaplanijo pri sv. Ožbaltu zunaj Ptuja. — Že tukaj se je pečal razun drugih opravil tudi s šolsko mladino; še več pa v mestu, kamor ga je 1769 škofova volja poklicala. Od tega imenovanja leta 1769 do l. 1784 je bil poduk nadarjenih mladenčev jegov veden, nikdar nadležen posel, kojega je z gorečnostjo opravljal, deloma pri otrokih meščanskih, deloma pri gojencih c. k. vojaškega zavoda, kojim je neutrudljivo lomil kruh izveličanja in tako redil jihovega lačnega duha s čistim izveličanskim naukom. V septembru leta 1784 je zapustil Volkmer mestno kaplanijo, dasiravno to ni bilo po volji jegovemu nadžupniku Plohelnu, in je šel za kaplana na kmečko župnijo sv. Urbana, kjer je zakopal svojega presrčnega prijatelja župnika Matjaša Omuleca in ostal oskrbnik pri zapuščenej župniji od 27. augusta do 2. febr. 1789; potem je oskrboval od 3. Februarja do 4. junija imenovanega leta vikarijat v Vurbergu in je upal, da bo na tem holmci v prijaznem kraji nekaj časa počivati zamogel. Pa jegov živi duh mu ni dal miru; prijel je za pero in je pisal slovensko pesen od tobaka in od kmečkega stanu in je tam šibal neke pregreške, razvade in postarane navade kmečkega stanu; pisal je tudi cerkvene pesni za svečano službo božjo, med kterimi je znana mešna pesen in napev: Tebe Bog mi hvalimo, pa tudi druge duhovne pesni so vredne sem prištete biti. Pisal je tudi nedeljska in prazniška evangelija s kratkim jako spodbodljivim razlaganjem v tistem narodnem jeziku, kojega v ptujskej dekaniji vsakdo razume.« Iz Povodnovega Bürgerliches Lesebuch str. 557, Slovenski gospodar 1881/32, 253–254

    SkrijPoglej več
    Deli:
    - 1 + 19,00 €
    Predvideni rok dobave: 7-9 dni
    Dodaj v košarico

    Opis

    »Velike zasluge za Ptuj in okolico jegovo ima Leop. Volkmer. Ta je kot sin Antona Volkmerja, trškega črevljarja v trgu Lotmerku in jegove žene Ane, rojene Ebenreich, prvi beli den zagledal 13.oktobra 1741. Deset let pozneje, 5. januarja je 30 hiš v trgu postalo žrtev divjega plamena. Mesec pozneje je cesarica Marija Terezija v Ptuj došla, ter izstopila v gradu grofa Leslie in se je vsaki dan k ogledovanju vojske v Gornjo Hajdino vozila. Unesrečeni Lotmeržani so se te priložnosti poslužili, ter poslali razun drugih zaupnih tržanov tudi pogorevšega poštenega Šlezaka Antona Volkmerja v Gornji Ptuj, in so prosili mater dežele za milostno pomoč pogorelcem. Ker se je dovolila precejšnja svota zanj in za njegove sotržane, je oživela z nova jegova delavnost in ga je podkrepila v namenu, svojega priraščajočega, upanja polnega sina naukom posvetiti. Leopold je tedaj v Varaždinu začel se učiti, in je napredoval s vso odličnostjo. Hrvatsko-slovensko narečje, v kterem so se narekovale šolske naloge (themate) dobro preučiti, to je bila takrat jegova postranska skrb. Videlo se je, da se ga hoče že v mladosti dobro navaditi; to je tudi storil in se vežbal v tem jeziku do svoje visoke starosti. Varaždin, kjer je šest spodnjih razredov slavno dovršil, mu je toraj podal prvo oliko; Gradec mu jo je dovršil v modro in bogoslovskih tečajih. Po tem še le, 22. sept. 1764 je prejel Leopold mešnikovo posvečenje in je opravil Bogu svojo prvo mešno daritev v farnej cerkvi sv. Janeza v Lotmerku; na to je prišel v škofijsko sekovsko duhovšnico, se je tu vežbal v vseh opravilih dušnega pastirjevanja in je nastopil slednjič 1765, bogat potrebnih vednostij, kaplanijo pri sv. Ožbaltu zunaj Ptuja. — Že tukaj se je pečal razun drugih opravil tudi s šolsko mladino; še več pa v mestu, kamor ga je 1769 škofova volja poklicala. Od tega imenovanja leta 1769 do l. 1784 je bil poduk nadarjenih mladenčev jegov veden, nikdar nadležen posel, kojega je z gorečnostjo opravljal, deloma pri otrokih meščanskih, deloma pri gojencih c. k. vojaškega zavoda, kojim je neutrudljivo lomil kruh izveličanja in tako redil jihovega lačnega duha s čistim izveličanskim naukom. V septembru leta 1784 je zapustil Volkmer mestno kaplanijo, dasiravno to ni bilo po volji jegovemu nadžupniku Plohelnu, in je šel za kaplana na kmečko župnijo sv. Urbana, kjer je zakopal svojega presrčnega prijatelja župnika Matjaša Omuleca in ostal oskrbnik pri zapuščenej župniji od 27. augusta do 2. febr. 1789; potem je oskrboval od 3. Februarja do 4. junija imenovanega leta vikarijat v Vurbergu in je upal, da bo na tem holmci v prijaznem kraji nekaj časa počivati zamogel. Pa jegov živi duh mu ni dal miru; prijel je za pero in je pisal slovensko pesen od tobaka in od kmečkega stanu in je tam šibal neke pregreške, razvade in postarane navade kmečkega stanu; pisal je tudi cerkvene pesni za svečano službo božjo, med kterimi je znana mešna pesen in napev: Tebe Bog mi hvalimo, pa tudi druge duhovne pesni so vredne sem prištete biti. Pisal je tudi nedeljska in prazniška evangelija s kratkim jako spodbodljivim razlaganjem v tistem narodnem jeziku, kojega v ptujskej dekaniji vsakdo razume.« Iz Povodnovega Bürgerliches Lesebuch str. 557, Slovenski gospodar 1881/32, 253–254

    O avtorju

    -Marko Jesenšek-

    Ostale knjige tega avtorja

    Podrobnosti o izdelku

    • Jezik: slovenski
    • Leto izida: 2015
    • Število strani: 225
    • ISBN/EAN: 9789616930260
    • Mere izdelka vxš: 23 x 16
    • Vezava: Mehka
    • Datum Izida: 25.05.2015
    • Založba: Univerza V Mariboru
    • Avtor: Marko Jesenšek
    • Zbirka: Zora
    • Povprečna ocena:
      ( 0 )

    Mnenja kupcev

    Povprečna ocena kupcev:

    (0)
    (0)
    (0)
    (0)
    (0)
    ( 0 )
    Ocenite izdelek s klikom na zvezdice:

    Komentarji