Joseph Anton: Spomini

Image for Joseph Anton: Spomini from emkaSi
+ / - Hover over image to Zoom
Other Views

    Joseph Anton: Spomini

    Trda - 20. nov 2013
    ( 0 )
    ISBN/EAN:P_9789612417703
    Redna cena: 16,00 €

    Ko je Salman Rushdie na valentinovo leta 1989 izvedel, da je iranski verski voditelj, ajatolah Homeini, zanj izrekel fatvo s
    smrtno obsodbo zaradi žalitve preroka Mohameda in vseh njegovih vernikov, ki jih je zapisal v svojem četrtem romanu
    Satanski stihi (1988), si prav gotovo ni mogel predstavljati, kakšne posledico bo fatva imela zanj in za vse, ki so tako ali
    drugače povezani z njegovo knjigo. Seveda je bilo pričakovati, da bo Rushdie nekoč napisal spomine na to obdobje, in ko
    je septembra 2012 izšla knjiga Joseph Anton – Spomini, je takoj zbudila nedeljeno zanimanje. Da Rushdieja niso začeli
    preganjati zaradi najboljšega romana Otroci polnoči, ampak zaradi Satanskih stihov (slovenski prevod 2005), ki jih na nekem
    mestu Spominov sam označi za »nekoliko štoraste«, je nekaterim kritikom zadostovalo, da so napade nanj nekritično sprejemali,
    če ne celo odobravali.

    Rushdie skozi spomine imenitno nakaže, kako ustvarja, kakšna je bila na primer geneza Satanskih stihov kot tudi nadaljnjih
    knjig, ki jih je kljub neprijetnim življenjskim okoliščinam zmogel napisati. Prav tako pomembno je, kako avtobiografski so
    posamezni liki in okoliščine, v katerih se ti znajdejo. Že samo zaradi tega se zdijo spomini poučno branje za vse, ki Rushdiejevo
    pisanje spremljajo in jih navdušuje. Spomine je Rushdie napisal v tretji osebi, najbrž zato, da bi tako vzpostavil primerno
    distanco med zasebnim »Salmanom« in javnim »Rushdiejem«.

    Preberi odlomek:

    Ničesar takšnega ni, kot je »običajno življenje«. Zmeraj mu je bila všeč ideja nadrealistov, da navajenost otopi našo
    sposobnost okušati svet kot nekaj izjemnega. Navadili smo se na to, kakšne so stvari, na vsakdanjost življenja in nekakšen
    prah ali film, ki nam zastira vid, resnična, čudežna narava življenja na zemlji pa se nam izmika. Naloga umetnika je, da obriše
    to slepečo plast in obnovi našo sposobnost čudenja. Tako se mu je zdelo prav; toda težava ni bila samo navajenost. Ljudje
    trpijo tudi zaradi hotene slepote. Ljudje se pretvarjajo, da obstaja nekaj takšnega, kot jeobičajno
    , nekaj takšnega, kot
    jenormalno
    , in to je javna fantazija, veliko bolj eskapistična od večine eskapistične fikcije, v katero se zapredejo. Ljudje se
    za vhodnimi vrati umikajo v skrivno območje svojih zasebnih, družinskih svetov, in kadar jih kdo od zunaj vpraša, kako stojijo
    stvari, odgovorijo, Oh, vse gre prav lepo, ni kaj povedati, situacija je normalna. Toda skrivaj vsi vedo, da so stvari za temi
    vrati redko enolične. Bolj značilno je, da se dogaja pravi nered, ko se ljudje ukvarjajo s svojimi jeznimi očeti, pijanskimi
    materami, zamerljivimi sorojenci, norimi tetami, razuzdanimi strici in propadajočimi starimi starši. Družina ni trden temelj, na
    katerem sloni družba, ampak stoji v mračnem kaotičnem središču vsega, kar nas boli. Ni normalna, ampak nadrealna; ni
    enolična, ampak je polna dogodkov; ni običajna, ampak nenavadna. Spominjal se je, s kakšnim razburjenjem je pri dvajsetih
    poslušal Reithova predavanja, ki jih je imel na radiu BBC Edmund Leach, véliki antropolog in interpret Clauda Lévi-Straussa,
    ki je leto prej kot rektor Kraljevega kolidža zamenjal Noela Annana. »Daleč od tega, da bi bila družina temelj dobre družbe,«
    je rekel Leach, »je ta s svojo ozko zasebnostjo in drobnimi skrivnostmi vir vsega našega nezadovoljstva.«Ja!
    Je pomislil,Ja!
    To je tisto, kar vem tudi sam.Družine v romanih, ki jih je pozneje napisal, bodo eksplozivne, operetne, mahajoče z rokami,
    vpijoče, divje. Ljudje, ki niso marali njegovih knjig, so včasih kritizirali, da so te izmišljene družine nerealistične – da niso
    dovolj »običajne«. Toda bralci, ki so njegove knjige imeli radi, so mu govorili: »Te družine so točno take kot moja.«

    Založniške pravice zaSatanske stihev angleškem jeziku so bile 15. marca 1988 prodane Vikingu. Objavljeni so bili v Londonu
    26. septembra. To je bilo zadnjih šest mesecev njegovega »običajnega življenja«, po katerem je patino navajenosti in varanja
    samega sebe grobo odtrgalo to, kar je postalo vidno, pa ni bila nadrealna lepota sveta, ampak njegova surova pošastnost.
    V letih, ki so sledila, je bila njegova naloga, da je znova odkrival, kot je pred njim odkrila Lepota, Lepoto in njeno Zver.


    SkrijPoglej več
    Deli:
    - 1 + 16,00 €
    Predvideni rok dobave: 7-9 dni
    Dodaj v košarico

    Opis

    Ko je Salman Rushdie na valentinovo leta 1989 izvedel, da je iranski verski voditelj, ajatolah Homeini, zanj izrekel fatvo s
    smrtno obsodbo zaradi žalitve preroka Mohameda in vseh njegovih vernikov, ki jih je zapisal v svojem četrtem romanu
    Satanski stihi (1988), si prav gotovo ni mogel predstavljati, kakšne posledico bo fatva imela zanj in za vse, ki so tako ali
    drugače povezani z njegovo knjigo. Seveda je bilo pričakovati, da bo Rushdie nekoč napisal spomine na to obdobje, in ko
    je septembra 2012 izšla knjiga Joseph Anton – Spomini, je takoj zbudila nedeljeno zanimanje. Da Rushdieja niso začeli
    preganjati zaradi najboljšega romana Otroci polnoči, ampak zaradi Satanskih stihov (slovenski prevod 2005), ki jih na nekem
    mestu Spominov sam označi za »nekoliko štoraste«, je nekaterim kritikom zadostovalo, da so napade nanj nekritično sprejemali,
    če ne celo odobravali.

    Rushdie skozi spomine imenitno nakaže, kako ustvarja, kakšna je bila na primer geneza Satanskih stihov kot tudi nadaljnjih
    knjig, ki jih je kljub neprijetnim življenjskim okoliščinam zmogel napisati. Prav tako pomembno je, kako avtobiografski so
    posamezni liki in okoliščine, v katerih se ti znajdejo. Že samo zaradi tega se zdijo spomini poučno branje za vse, ki Rushdiejevo
    pisanje spremljajo in jih navdušuje. Spomine je Rushdie napisal v tretji osebi, najbrž zato, da bi tako vzpostavil primerno
    distanco med zasebnim »Salmanom« in javnim »Rushdiejem«.

    Preberi odlomek:

    Ničesar takšnega ni, kot je »običajno življenje«. Zmeraj mu je bila všeč ideja nadrealistov, da navajenost otopi našo
    sposobnost okušati svet kot nekaj izjemnega. Navadili smo se na to, kakšne so stvari, na vsakdanjost življenja in nekakšen
    prah ali film, ki nam zastira vid, resnična, čudežna narava življenja na zemlji pa se nam izmika. Naloga umetnika je, da obriše
    to slepečo plast in obnovi našo sposobnost čudenja. Tako se mu je zdelo prav; toda težava ni bila samo navajenost. Ljudje
    trpijo tudi zaradi hotene slepote. Ljudje se pretvarjajo, da obstaja nekaj takšnega, kot jeobičajno
    , nekaj takšnega, kot
    jenormalno
    , in to je javna fantazija, veliko bolj eskapistična od večine eskapistične fikcije, v katero se zapredejo. Ljudje se
    za vhodnimi vrati umikajo v skrivno območje svojih zasebnih, družinskih svetov, in kadar jih kdo od zunaj vpraša, kako stojijo
    stvari, odgovorijo, Oh, vse gre prav lepo, ni kaj povedati, situacija je normalna. Toda skrivaj vsi vedo, da so stvari za temi
    vrati redko enolične. Bolj značilno je, da se dogaja pravi nered, ko se ljudje ukvarjajo s svojimi jeznimi očeti, pijanskimi
    materami, zamerljivimi sorojenci, norimi tetami, razuzdanimi strici in propadajočimi starimi starši. Družina ni trden temelj, na
    katerem sloni družba, ampak stoji v mračnem kaotičnem središču vsega, kar nas boli. Ni normalna, ampak nadrealna; ni
    enolična, ampak je polna dogodkov; ni običajna, ampak nenavadna. Spominjal se je, s kakšnim razburjenjem je pri dvajsetih
    poslušal Reithova predavanja, ki jih je imel na radiu BBC Edmund Leach, véliki antropolog in interpret Clauda Lévi-Straussa,
    ki je leto prej kot rektor Kraljevega kolidža zamenjal Noela Annana. »Daleč od tega, da bi bila družina temelj dobre družbe,«
    je rekel Leach, »je ta s svojo ozko zasebnostjo in drobnimi skrivnostmi vir vsega našega nezadovoljstva.«Ja!
    Je pomislil,Ja!
    To je tisto, kar vem tudi sam.Družine v romanih, ki jih je pozneje napisal, bodo eksplozivne, operetne, mahajoče z rokami,
    vpijoče, divje. Ljudje, ki niso marali njegovih knjig, so včasih kritizirali, da so te izmišljene družine nerealistične – da niso
    dovolj »običajne«. Toda bralci, ki so njegove knjige imeli radi, so mu govorili: »Te družine so točno take kot moja.«

    Založniške pravice zaSatanske stihev angleškem jeziku so bile 15. marca 1988 prodane Vikingu. Objavljeni so bili v Londonu
    26. septembra. To je bilo zadnjih šest mesecev njegovega »običajnega življenja«, po katerem je patino navajenosti in varanja
    samega sebe grobo odtrgalo to, kar je postalo vidno, pa ni bila nadrealna lepota sveta, ampak njegova surova pošastnost.
    V letih, ki so sledila, je bila njegova naloga, da je znova odkrival, kot je pred njim odkrila Lepota, Lepoto in njeno Zver.


    O avtorju

    -Salman Rushdie-

    Salman Rushdie, enfant terrible sodobnega literarnega sveta, se je predvsem po tistem, ko so iranske oblasti zaradi romana Satanski stihi zanj razglasile fatvo, s svojimi deli redno pojavljal na skoraj vseh seznamih finalistov za najuglednejše svetovne literarne nagrade. Med njimi, poleg Bookerjeve nagrade, velja omeniti nagrado »booker bookerjev« za roman Otroci polnoči (2008), britanska kraljica pa ga je celo razglasila za viteza. Tla pod njenimi nogami je eden najbolj branih Rushdiejevih romanov, predvsem zaradi glavne teme alternativne zgodovine popularne glasbe, ki je tudi dobra metafora Rushdiejevega pisanja na splošno. Avtor, ki v romanih skoraj nikoli ne obide Indije, je znan predvsem po političnih, postkolonialnih temah, ki jih v svojih delih vedno mojstrsko poveže z življenjem slehernika. Kljub temu, da njegovi romani veljajo za svetovno klasiko, imajo tudi nezgrešljivo značilnost trivialne literature – izredno široko množico bralcev.

    Ostale knjige tega avtorja

    Podrobnosti o izdelku

    Oglejte si več iz oddelkov:

    Mnenja kupcev

    Povprečna ocena kupcev:

    (0)
    (0)
    (0)
    (0)
    (0)
    ( 0 )
    Ocenite izdelek s klikom na zvezdice:

    Komentarji