Erich Fromm ni bil samo mednarodno priznani psihoanalitik in socialni psiholog, temveč tudi pomemben predstavnik humanistične filozofije v 20. stoletju. Rodil se je 23. marca 1900 v Frankfurtu v Nemčiji, v pravoverni judovski družini. Že v otroštvu je bil med 1. svetovno vojno priča pojavu nacionalizma in antisemitizma. Študiral je na mestni univerzi, kjer ga je sprva pritegnilo pravo. Leta 1919 je nadaljeval študij na univerzi v Heidelbergu, pod mentorstvom Alfreda Webra (brata slovitega sociologa Maxa Webra), Karla Jaspersa in Heinricha Rickerta. Diplomiral je iz sociologije, nadaljeval študij psihoanalize v Berlinu in leta 1930 odprl svojo ordinacijo v domačem Frankfurtu.

Zaradi naraščajočega pritiska nacistične ideologije in odkritega preganjanja se je leta 1934 preselil v Ženevo, leto pozneje pa v New York, kjer je učil na univerzi Columbia in delal pri različnih ameriških inštitutih za psihoanalizo. Leta 1950 se je preselil v Mehiko, postal je profesor na univerzi UNAM v Ciudádu de Méxicu in ustanovil oddelek za psihoanalizo na tamkajšnji medicinski šoli. Predaval je še na državni univerzi v ameriškem Michiganu in po letu 1962 tudi na univerzi v New Yorku. Po upokojitvi se je spet preselil v Švico. Umrl je doma, 18. marca 1980, le štiri dni pred svojim osemdesetim rojstnim dnevom.

Ves čas je vodil psihiatrično ordinacijo in napisal vrsto knjig, med katerimi so najpomembnejše: Escape from Freedom (1941), Man for Himself: An Inquiry into the Psychology of Ethics (1947), The Sane Society (1955), The Art of Loving (1956), Heart of Man (1964), You Shall Be as Gods (1966), The Anatomy of Human Destructiveness (1973), To Have or to Be (1976) in The Art of Being (1989).