Maja Plisecka (1925–2015) je živela na Vzhodu, v dramatičnem obdobju surovega političnega režima v Sovjetski zvezi. V Stalinovih čistkah so ji ubili očeta, mater pa deportirali v Kazahstan. Sama je dobršen del življenja čutila, kaj pomeni biti otrok »sovražnika ljudstva«. Kljub težavam je z nadarjenostjo, neverjetno energijo, strastno predanostjo plesni umetnosti in pokončno držo zrastla v ikono baletne umetnosti 20. stoletja. Nastopala je 50 let, zadnjikrat je zaplesala leta 2003 pri 78 letih v Favnovem popoldnevu. Sovjetska oblast ji je dovolila nastopiti v tujini šele leta 1959. S soprogom, skladateljem Rodionom Ščedrinom, je od 80. let veliko časa preživela v tujini, med drugim je delovala kot umetniška vodja Rimske operno-baletne hiše in Španskega nacionalnega baleta v Madridu. Pri 65 letih se je kot solistka poslovila od Bolšoj teatra, kjer je bila primabalerina od leta 1960. Od leta 1994 je predsedovala vsakoletnemu baletnemu tekmovanju »Maja«. Prejela je številna visoka priznanja v domovini in tujini. Leta 2006 ji je japonski cesar podelil Premium Imperiale, neformalno obravnavano kot Nobelova nagrada za umetnost. Knjiga Jaz, Maja Plisecka je njeno prvo avtobiografsko delo. Pisati jo je začela leta 1991 v Španiji. Ob izidu leta 1994 je knjiga doživela izjemen odziv, prevedena je v številne jezike in še vedno aktualna. V njej Plisecka duhovito in brezkompromisno razkriva resnico o svojem življenju, obenem pa ponuja nova spoznanja o baletni umetnosti, zato sta nepogrešljiv in pomemben del knjige tudi terminologija klasičnega baleta in drugo strokovno izrazje. Bralcu pa seže do srca zlasti njena izpoved, ki kipi od posebne energije, v kateri začutimo zavezanost enemu samemu poslanstvu – plesu in spoznamo, da je bila njena poklicna pot obenem tudi njena osebna zgodba.