Igra prestolov - George R. R. Martin

To noč sem jo videl

Image for To noč sem jo videl from emkaSi
+ / - Hover over image to Zoom
Other Views

    To noč sem jo videl

    Trda - 08. sep 2010
    ( 13 )
    ISBN/EAN:P_9789612414580
    Redna cena: 17,30 €

    Francoska nagrada za najboljšo tujo knjigo 2014.

    SkrijPoglej več
    Deli:
    - 1 + 17,30 €
    Rok dobave: 2-3 dni
    Dodaj v košarico

    Opis

    To je roman o nekaj letih življenja in skrivnostnem izginotju Veronike Zarnik, mlade ženske iz ljubljanske meščanske družbe, ki jo je vase potegnil vrtinec nemirne zgodovine. Pet oseb pripoveduje o njej, pa vsaka od njih tudi o sebi in razburkanem slovenskem času pred drugo svetovno vojno in med njo. O času, ki je kot moloh goltal ne samo tako ali drugače prepričane udeležence zgodovinskih dogodkov, ampak tudi ljudi, ki so živeli na robu burnega dogajanja, ki ga niso niti dobro razumeli – hoteli so samo živeti. Toda »samo« živeti je bila iluzija, bil je čas, ko se tudi v na videz varnem in idiličnem zavetju neke graščine na Gorenjskem ni bilo mogoče izogniti drvečemu vlaku nasilja.
    O Veroniki pripoveduje njen nekdanji ljubimec, oficir jugoslovanske kraljeve vojske, ki se je leta petinštirideset znašel v ujetniškem taborišču v Palmanovi; zgodbo nadaljuje njena mati, ki isto leto čaka na vrnitev hčere v ljubljanskem predmestnem stanovanju, potopljena v spomine in blodna od negotovega upanja; o njej govorita zdravnik nemške okupacijske vojske in družinska gospodinja; nazadnje nekdanji partizan, ki je iz nejasnega osebnega nagiba, polnega nesporazumov, sprožil vlak, ki je zdrvel čez nočno pokrajino in njene ljudi.

    Preberite odlomek:

    Sedela sem ob oknu, povorka je izginjala za vogalom, zvoki godbe so se oddaljevali, po ulici so tekli še zadnji zamudniki. Na Kongresni trg grejo, je rekel Filip, tam je veliko zborovanje, Maršal bo govoril. Kar naj govori, naj igra muzika, naj ljudje mahajo in vzklikajo, vojne je konec, naj se veselijo. Jaz se ne morem. Filip pravi, naj pazim, kaj govorim z ljudmi, čuden čas je, včasih koga ponoči odpeljejo in ga ni več nazaj. Kakor so Veroniko? sem rekla, kakor so odpeljali Veroniko? sem zaklicala, ko ni nič odgovoril. Saj veste, je rekel čez čas, da sta z Leom odšla, odpotovala sta, gotovo sta kje na varnem. Zakaj pa se ne oglasita? sem rekla, lahko bi mi poslala vsaj kakšno pismo. In česa naj ne govorim, saj sploh z nikomer ne govorim.
    Sedim ob oknu, kakor sem sedela tam zgoraj na graščini pod Strmim vrhom vso lansko zimo, po tistem, ko sta Veronika in Leo v januarski noči odšla z nekimi ljudmi in ni bilo od njiju več nobenega glasu. Odšla sta ponoči in sredi najhujše zime, visok sneg je ležal naokrog. Šele zjutraj tistega dne v začetku januarja štiriinštirideset so mi povedali, da sta odšla z obiskovalci. Ponoči so ti obiskovalci odpirali omare in treskali z vrati. Jaz sem takrat že težko hodila, večidel sem bila zgoraj v svoji sobi. K meni je prišla Joži, naša gospodinja, in rekla, da se obiskovalci po zabavi nočejo spraviti spat. Zakaj pa tako treskajo z vrati? sem vprašala. Prav zato, je rekla Joži, ker so se ga malo nalezli in se jih ne da spraviti ne domov ne v sobe za goste. Drugi dan pa sem izvedela, da sta z njimi odšla tudi Veronika in Leo. In potem sem čakala, da se bosta vrnila.
    Še danes čakam. Sedela sem ob oknu svoje sobe, ko so tisti nočni obiskovalci odšli, sedela sem naslednji dan in vsak dan dolge zime in dolgo pomlad, in so potem spodaj po dvorišču hodili med našimi delavci drugi ljudje v nemških uniformah in potem spet drugi v nekih drugih uniformah. Jaz pa sem gledala skozi okno in čakala, kdaj bo Veronika zaklicala z dvorišča: mami, tu sem! In zdaj sedim ob oknu stanovanja v ljubljanskem predmestju in si ogledam vsak obraz, ki gre po ulici v sončnem majskem dopoldnevu, ogledam si vsako postavo v večernem mraku, da bi razpoznala njeno ali njegovo, Leovo hojo. Mogoče pa je v Zagrebu, sem rekla Filipu. Ko je pobegnila s Stevom, je bila v Zagrebu, mogoče jo je on odpeljal v Vranje. Morda sta z Leom skrivaj odšla v Italijo. Ali pa v Francijo, poznal je neke ljudi v Franciji. Ne verjamem, je rekel Filip, težko bi med vojno prišla v Francijo. Kaj pa, če je v Berlinu, tam ima prijateljico? V Berlinu je vse porušeno, je rekel Filip. Kaj pa v Švici? Veliko ljudi je odšlo v Švico. To bi bilo bolj verjetno, je rekel Filip in se zagledal v zdaj že povsem prazno ulico pod mojim oknom. Torej sta v Švici, sem rekla. Vzela sta nekaj denarja in zdaj sta v Švici. Filip, sem rekla, ti veš, v Švici sta. Filip ni nič odgovoril. Moraš mi zaupati, sem rekla, vem, da se bojiš, da bi komu povedala, ampak jaz z nikomer ne govorim, od mene nihče ne bo izvedel, da sta v Švici.
    Gledal je skozi okno.
    "Filip, si me slišal?"
    "Ja," je rekel, "slišal."


    © Drago Jančar in Modrijan založba, d. o. o., 2010



     

    O avtorju

    -Drago Jančar-

    Ostale knjige tega avtorja

    Podrobnosti o izdelku

    • Jezik: slovenski
    • Leto izida: 2010
    • Število strani: 192
    • ISBN/EAN: 9789612414580
    • Mere izdelka vxš: 22 x 13,5
    • Vezava: Trda
    • Datum Izida: 08.09.2010
    • Založba: Modrijan Založba, d.o.o.
    • Avtor: Drago Jančar
    • Povprečna ocena:
      ( 13 )

    Oglejte si več iz oddelkov:

    Mnenja kupcev

    Povprečna ocena kupcev:

    (12)
    (0)
    (0)
    (1)
    (0)
    ( 13 )
    Ocenite izdelek s klikom na zvezdice:

    Komentarji

    Vrhunsko
    Anonymous , 26-09-2017
    Odlična knjiga, vrhunsko napisana. Kako lepo se da izražati v slovenščini.
    Brez besed že po prvi strani.
    Anonymous , 16-03-2011
    Slovenščina je resnično lahko prelepa. Mojstrsko.
    ODLIČNO
    Anonymous , 17-11-2010
    ODLIČNA KNJIGA.