Mož, ki je jahal tigra ima precej značilnosti, ki jih imata tudi prejšnja romana Sebastjana Preglja Leta milosti in Na terasi babilonskega stolpa. Spet gre za težko opredeljiv žanrski hibrid, ki preigrava številne pripovedne registre (od (psevdo)dokumentarističnega do povsem fantazijskega), spet se tik pod površino sivega vsakdana, tam, kjer bi ga najmanj pričakovali, skriva osupljivi »drugi« svet angelov, svetnikov in drugih nenavadnih bitij, glavni junaki se ponovno znajdejo pod drobnogledom tajnih služb, ne manjka pa niti ljubezenska zgodba. Za razliko od prvih dveh Pregljevih romanov, kjer je igrala osrednjo vlogo, pa dogajanje v tretjem niti od daleč ne oplazi Ljubljane, temveč je v celoti postavljeno v Rusijo (če za rusko ozemlje štejemo tudi vesoljsko postajo MKS Zarja tristo petinosemdeset tisoč metrov nad Zemljo). Prvoosebni pripovedovalec Artiom Kačikijan je sicer vzoren državljan, tako vzoren, da je njegova kartoteka brezmadežna celo v ostrih očeh ruskih varnostnoobveščevalnih služb. Postane kozmonavt, ponos ruskega naroda. Nastanijo ga na vesoljski postaji, kjer naj bi opravljal pomembne poskuse in o izsledkih vestno poročal na Zemljo, a zvezo z domačim planetom naenkrat izgubi. Je prišlo do tehničnih težav? So se odgovorni spodaj odločili, da vesoljske postaje in Artioma na njej enostavno ne potrebujejo več? Tega v romanu ne izvemo. Artioma ogrne samota, »velika kot vesolje«.

Z romanom Mož, ki je jahal tigra je Sebastijan Pregelj ponovno dokazal moč svoje osupljive domišljije. Roman sicer kar brbota od številnih likov in zgodb, a se ti na koncu učinkovito povežejo v literarno celoto, ki s svojo estetsko močjo jemlje sapo in bralcu nudi tisti posebni, težko opredeljivi užitek, značilen le za dobro literaturo … Občutek, da nas je oplazila neskončnost.