Pesmi - teksti

Image for Pesmi - teksti from emkaSi
+ / - Hover over image to Zoom
Other Views

    Pesmi - teksti

    Poltrda - 17. maj 2010
    ( 0 )
    ISBN/EAN:P_9789610108238
    Redna cena: 24,94 €

    Izhodišče Pesmi-tekstov Antonina Artauda (1896–1948), pa tudi celotne njegove skušnje, je odpor do zahodne kulture, ki jo  simbolizirata krščanstvo in logocentrizem: čistost duše in razuma, čistost, ki odtujuje, razdvaja, ubija vsako pristno človeško eksistenco.
    V pismu budističnim šolam pravi: »Mi trpimo zaradi čistosti, zaradi čistosti razuma«. V tem odporu in trpljenju (samo)zatajevanja rase Artaudova moč in nadaljuje »kulturno revolucijo«, ki sta jo v 18. in 19. stoletju začela de Sade in Lautréamont.

    Simbol logocentrizma in še posebej krščanstva je križ. Križ je središče, prečrtanje, vbod: bolečina, smrt. Križ ni užitek; je odpoved, obrezanje, kastracija. Križ ni ples, spontanost, svoboda, ampak podrejenost, hierarhija, topost. Zato je »znamenje, ki mora pasti« in z
    njim teror vsake gotovosti, vsake vnaprejšnje določenosti sveta; vsak bog, ki je »strašen vozel«, vsak logos, ki je »zakovanost semen«.
    Zato je treba začepiti vse reže, odrezati duhove pri telesnih odprtinah: »Odpreti usta; to pomeni, da jih odpreš kužni nesnagi. Torej ne usta, ne jezika, zob, grla, požiralnika, trebuha, anusa. Sestavil bom človeka, kot sem sam… Zadnjična odprtina je vedno podoba groze… Resnično sem paraliziran; vse pisanje je svinjarija, strahotni sarkofag.«
     
    Zato je prava, resnična poezija povezana z ognjem in s krvjo. Središče mejnega simbola – križa – je ločitev, razločenost, ki stiska in duši, stiskalnica in »mišična zapora« kot točka žive smrti; bog je vozlišče, načelnost, mreža, ki ločuje ogenj od kože in materije, popolna
    odrevenelost, otrplost, razcepljenje duha, zaledenitev, skamenitev ognja in telesnih celic: odsotnost mentalnega ognja, popolna paraliza, mumificiranje telesa.

    Krščanstvo je prepoved spola, spolnosti in vsake proizvodnje; »praznina«, ki napreduje kot »mikrobi zla«, ki se razširja vsepovsod. Bog je ločitev, bog je posilstvo nad človekom, zato je potrebna telesna bolečina, ki nas očisti mikrobov boga. Bog je navidezni izvor bitja
    in bivanja, projekcija, v kateri človek ne biva več. Človek trpi zaradi čistosti boga, zato je potrebno spraskanje telesa, njegovo očiščenje, ki ga vrne samemu sebi. Da bi pobegnili strahotni materi, ki je »bog-psica«, navidezni izvor nesmrtnosti življenja, da bi dosegel transmutacijo, ponovno obuditev, moraš nazaj, v prvobitno materialnost – materia prima -, ki jo kabalisti enačijo s stercus, Platon s horo in Artaud s »telesom brez organov«.

    Artaud zavrača vsako dvojnost, preimembo, vsako drugost, naj bo to bog, družina ali vednost, ki v svoji čistosti ubija živo telesno energijo. V pesmi Artaudmômo zapiše: »Dovolj skrbništva, varnosti, posnemanja, dvojnosti, zamenajve: ne več z menoj!« In čutno, utripajoče telo je tisto, v imenu katerega pesnik razveljavlja križ vere in logike. Ta samoskopitev zahodnega človeka zahteva seveda skrajno odločnost in trpljenje. Vendar: »Nič ni ustvarjeno brez bolečine.«
    - Andrej Medved

    SkrijPoglej več
    Deli:
    - 1 + 24,94 €
    Rok dobave: 2-3 dni
    Dodaj v košarico

    Opis

    Izhodišče Pesmi-tekstov Antonina Artauda (1896–1948), pa tudi celotne njegove skušnje, je odpor do zahodne kulture, ki jo  simbolizirata krščanstvo in logocentrizem: čistost duše in razuma, čistost, ki odtujuje, razdvaja, ubija vsako pristno človeško eksistenco.
    V pismu budističnim šolam pravi: »Mi trpimo zaradi čistosti, zaradi čistosti razuma«. V tem odporu in trpljenju (samo)zatajevanja rase Artaudova moč in nadaljuje »kulturno revolucijo«, ki sta jo v 18. in 19. stoletju začela de Sade in Lautréamont.

    Simbol logocentrizma in še posebej krščanstva je križ. Križ je središče, prečrtanje, vbod: bolečina, smrt. Križ ni užitek; je odpoved, obrezanje, kastracija. Križ ni ples, spontanost, svoboda, ampak podrejenost, hierarhija, topost. Zato je »znamenje, ki mora pasti« in z
    njim teror vsake gotovosti, vsake vnaprejšnje določenosti sveta; vsak bog, ki je »strašen vozel«, vsak logos, ki je »zakovanost semen«.
    Zato je treba začepiti vse reže, odrezati duhove pri telesnih odprtinah: »Odpreti usta; to pomeni, da jih odpreš kužni nesnagi. Torej ne usta, ne jezika, zob, grla, požiralnika, trebuha, anusa. Sestavil bom človeka, kot sem sam… Zadnjična odprtina je vedno podoba groze… Resnično sem paraliziran; vse pisanje je svinjarija, strahotni sarkofag.«
     
    Zato je prava, resnična poezija povezana z ognjem in s krvjo. Središče mejnega simbola – križa – je ločitev, razločenost, ki stiska in duši, stiskalnica in »mišična zapora« kot točka žive smrti; bog je vozlišče, načelnost, mreža, ki ločuje ogenj od kože in materije, popolna
    odrevenelost, otrplost, razcepljenje duha, zaledenitev, skamenitev ognja in telesnih celic: odsotnost mentalnega ognja, popolna paraliza, mumificiranje telesa.

    Krščanstvo je prepoved spola, spolnosti in vsake proizvodnje; »praznina«, ki napreduje kot »mikrobi zla«, ki se razširja vsepovsod. Bog je ločitev, bog je posilstvo nad človekom, zato je potrebna telesna bolečina, ki nas očisti mikrobov boga. Bog je navidezni izvor bitja
    in bivanja, projekcija, v kateri človek ne biva več. Človek trpi zaradi čistosti boga, zato je potrebno spraskanje telesa, njegovo očiščenje, ki ga vrne samemu sebi. Da bi pobegnili strahotni materi, ki je »bog-psica«, navidezni izvor nesmrtnosti življenja, da bi dosegel transmutacijo, ponovno obuditev, moraš nazaj, v prvobitno materialnost – materia prima -, ki jo kabalisti enačijo s stercus, Platon s horo in Artaud s »telesom brez organov«.

    Artaud zavrača vsako dvojnost, preimembo, vsako drugost, naj bo to bog, družina ali vednost, ki v svoji čistosti ubija živo telesno energijo. V pesmi Artaudmômo zapiše: »Dovolj skrbništva, varnosti, posnemanja, dvojnosti, zamenajve: ne več z menoj!« In čutno, utripajoče telo je tisto, v imenu katerega pesnik razveljavlja križ vere in logike. Ta samoskopitev zahodnega človeka zahteva seveda skrajno odločnost in trpljenje. Vendar: »Nič ni ustvarjeno brez bolečine.«
    - Andrej Medved

    O avtorju

    -Antonin Artaud-

    Ostale knjige tega avtorja

    Podrobnosti o izdelku

    • Jezik: slovenski
    • Leto izida: 2010
    • Število strani: 172
    • ISBN/EAN: 9789610108238
    • Mere izdelka vxš: 21,4 x 13,3
    • Vezava: Poltrda
    • Datum Izida: 17.05.2010
    • Založba: Mladinska knjiga Založba
    • Avtor: Antonin Artaud
    • Zbirka: Nova lirika
    • Povprečna ocena:
      ( 0 )

    Oglejte si več iz oddelkov:

    Mnenja kupcev

    Povprečna ocena kupcev:

    (0)
    (0)
    (0)
    (0)
    (0)
    ( 0 )
    Ocenite izdelek s klikom na zvezdice:

    Komentarji