Opis

Knjiga »Kriza«. Svet in Slovenci od prve svetovne vojne do sredine tridesetih let je druga v seriji več knjig o Slovencih in svetu v 20. stoletju, ki jih objavljata prof. dr. Dušan Nećak in prof. dr. Božo Repe z Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. Je nadaljevanje njune knjige »Prelom«, ki je izšla leta 2005 in obravnava obdobje prve svetovne vojne in časa takoj po njej do dvajsetih let. Sledila ji bo knjiga o obdobju somraka let tik pred drugo svetovno vojno in med njo, ki je bilo tudi obdobje najhujših eksistencialnih stisk Slovencev kot naroda in kot posameznikov. Ideja o takem kombiniranem načinu predstavljanja svetovne, regionalne in nacionalne zgodovine ter prikazovanju njunih soodvisnosti je (kljub verbalnim zagotavljanjem nekaterih slovenskih zgodovinarjev, da je treba predstavljati nacionalno zgodovino v širšem kontekstu) v slovenskem historiografskem prostoru nova, saj je slovensko zgodovinopisje pretežno entocentrično in le izjemoma sega čez nacionalne okvire. Zato se evropsko in svetovno zgodovino (tudi zaradi samozadostne raziskovalne politike in financiranja raziskav) skuša pretežno pokrivati s prevedenimi deli. K etnocentričnosti (in tudi mitičnosti) prikazovanja zgodovine so bili slovenski zgodovinarji še posebej spodbujani (in po tem kriteriju tudi vrednoteni s strani oblasti) v zadnjih letih. Knjiga prikazuje novo ureditev sveta po prvi svetovni vojni, velika pričakovanja, da bo Društvo narodov uspelo vzpostaviti odnose med narodi in državami, ki ne bodo pripeljali do nove vojne. Obravnava dogajanje tako v taboru zmagovalk, kot v taboru poraženk, krizo liberalnega kapitalizma, nastanek prve socialistične (komunistične) države ter vzpon novih ideologij fašizma in v tridesetih letih nacizma, ki sta svet pripeljala v novo, še večjo katastrofo. Sestavni del prikaza je vsakdanje življenje ljudi, novi tokovi v kulturi in umetnosti razvoj novih prometnih sredstev, z njimi povezani začetki globalizacije sveta ter fascinantni dosežki znanosti tedanjega časa - na njihovih temeljih, kar pogosto pozabljamo - na mnogih področjih, od medicine do osvajanja vesolja, je zrasel tudi današnji svet in z njim povezano udobno življenje zahodne civilizacije. Njen antipod so bile izkoriščane in brezpravne kolonije, ki so se v dvajsetih in tridesetih letih začele upirati svojim izkoriščevalcem. Za Slovence je obdobje po prvi svetovni vojni pomenilo razkosanje med štiri države: Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (od leta 1929 Kraljevino Jugoslavijo), fašistično Italijo, okrnjeno in avtokratsko Madžarsko ter novonastalo Republiko Avstrijo, ki pa je kmalu postala klerofašistična in nato z anšlusom del nacistične Nemčije. Le v sicer centralistični Jugoslaviji so lahko ohranjali in razvijali nacionalno identiteto in kulturo ter se ekonomsko krepili, niso pa uspeli doseči politične avtonomije. Vendar so se tudi tu soočali z dilemo, ali sploh ohraniti narodno identiteto, ali postati del večjega in močnejšega jugoslovanskega naroda, v katerem naj bi se utopili. Knjiga prikazuje, kako so to dilemo uspešno premagali in kako so se kljub spremenjenemu kulturnemu okolju, ki mu je pečat dajala balkanska mentaliteta, trudili iskati in ohranjati stik z zahodno kulturo, v kateri so iskali vzore. Hkrati delo kritično izpostavlja tako medsebojne ideološke spore, ki so narodni razvoj zavirali in utrjevali delitev na katoliški (v mnogih pogledih klerofašistični) tabor na eni strani in liberalni ter levi (komunistični) tabor na drugi strani, vključno z vsemi cepitvami, ki jih je ta delitev povzročala tudi znotraj obeh taborov. Na te spore, ki so bili sicer pretežno domači in zgodovinsko pogojeni (o tem govori prva knjiga Prelom) pa je v veliki meri, pogosto tudi odločilno, vplivalo tudi dogajanje v Evropi in v svetu. Med pomembnejše dogodke vsekakor sodi španska državljanska vojna, v kateri so bili aktivno udeleženi tudi Slovenci. Knjiga hkrati tudi kritično obravnava družbeno ureditev jugoslovanske države, še posebej njeno represivno naravo.Osrednji del knjige je namenjen veliki gospodarski krizi, njenim začetkom, vzrokom zanje in posledicam tako v ZDA, kjer se je začela, kot v Evropi, kamor se je preselila ter v Jugoslaviji in Sloveniji, kjer je bila še posebej težka za večinsko kmečko prebivalstvo. Pri tem je še posebej velik poudarek na socialnih razmerah in vsakdanjem življenju od konca prve svetovne vojne do sredine tridesetih let. Velika večina Slovencev je bila med obema vojnama revna, pripadala je kmečkemu ali delavskemu sloju. Družine so bile številne in so s priložnostnimi zaslužki - sezonskimi deli, nabiranjem gozdnih sadežev, otroškim delom - komaj preživele. Podeželske družine so se stiskale v majhnih bajtarskih hišah, otroci so spali po klopeh in na peči ali na skednju. Življenjska raven delavcev (precej manj pa podeželskega prebivalstva) je po nemirnih prvih povojnih letih zrasla, v letih krize pa se je znova zelo znižala (najnižja je bila leta 1934), več kot polovica jih ni mogla pokrivati eksistenčnega minimuma, po več družin je živelo skupaj v barakah, brez vode, ogrevanja in wc-jev, ali pa v nekoliko boljših, a še vedno skromnih delavskih kolonijah in stanovanjih. Posledica katastrofalnih gospodarskih razmer je bilo tudi množično izseljevanje v evropske države in ZDA pa tudi latinsko Ameriko. Kratkotrajnemu izboljšanju v drugi polovici tridesetih let je zaradi začetka vojne v Evropi in ponovnega vala recesije sledilo novo poslabšanje, tako da so jeseni 1940 (tudi zaradi izvoza hrane v Nemčijo) začeli racionirati živila, v začetku 1941 pa uvedli nakaznice za kruh in moko. Srednji sloj je bil sestavljen iz uradništva in podobnih poklicev. Živel je bolje, v meščanskih stanovanjih, lahko si je privoščil dopust in višji kulturni standard. Zgornji, najtanjši sloj družbene lestvice so predstavljali podjetniki, industrialci, bankirji, politiki, deloma tudi univerzitetni profesorji, zdravniki, založniki. Velik del teh je izšel iz kmečkega okolja in je pripadal prvi generaciji nastajajočega meščanstva. Statusni simboli za njih so bili meščanska vila, ali stanovanje s kopalnico, telefon, avtomobil, radio, šolanje otrok v tujini, potovanja. Kljub takim razmeram so se mnogi Slovenci uvrstili v evropski umetnosti in znanstveni vrh, arhitekturno skušali približati Slovenijo in še posebej Ljubljano svetovnim trendom, teoretično pot v vesolje pa je celo odprl tedaj malo znani Slovenec Herman Potočnik - Noordung.Knjiga Kriza. Svet in Slovenci od prve svetovne vojne do sredine tridesetih let je pregledna monografija, namenjena širšemu krogu bralstva, vendar hkrati uporablja v znanosti uveljavljeni znanstveni in strokovni aparat. Po njej bodo lahko posegali poznavalci zgodovine, ki bodo iskali bistvene značilnosti desetletja in pol po prvi svetovni vojni, študenti zgodovine bodo lahko knjigo uporabljali kot temeljni študijski pripomoček pri študiju omenjenega obdobja, širši krog bralcev pa bo lahko na enem mestu dobil osnovni vpogled v čas, ko je bil svet temeljito drugačen, kot dve desetletji pred tem, pred izbruhom prve svetovne in tudi desetletje kasneje, po drugi svetovni vojni. Kljub razlikam pa lahko pozoren bralec opazi, da se nekateri mehanizmi zgodovinskega dogajanja ponavljajo, kar je izzivalno za kritičen premislek zlasti v sedanjem času recesije, ko se svet in Slovenija soočata s podobno krizo kot se je generacija tridesetih let 20. stoletja, po zlomu borze v New Yorku leta 1929 in ko bolj ali manj uspešno iščemo podobne odgovore na podobne izzive.