Ko vsi mislimo enako, v resnici ne razmišlja nihče.

Soglasno smo se odločili, da je soglasnost dobra: v sejnih sobah podjetij, na vladnih hodnikih, v lokalni pivnici ali kot porotniki v sodnih dvoranah. Žal je modrost množic morda dober način za odgovarjanje na preprosta vprašanja, vendar pa resnica sama ni tako demokratična, kot si morda želimo verjeti. Odločanje skupin največkrat pristaja na splošno priznane predpostavke, ki jih ne želijo spreminjati, saj želijo ohraniti harmonijo in povezanost. Vendar pa ta soglasnost lahko vodi do katastrofalnih posledic: do letalskih nesreč, ki so se zgodile, ker si posadka ni upala spregovoriti, in do zdravniških napak s smrtnim izidom, ker so v kirurških ekipah strinjanje zamenjali z natančnostjo. V imenu storilnosti smo začeli ceniti nespametnost.

V knjigi V zagovorov svojeglavih socialna psihologinja Charlan Nemeth zagovarja stališče, da lahko pridemo do boljših odločitev, če opogumimo možnost izražanja nestrinjanja. Nestrinjanje nas sili k spraševanju o sedanji situaciji in k ponovnemu razmisleku o naših temeljnih prepričanjih. Ko se nestrinjanje in nasprotovanje sooči z večinskim mnenjem, spodbuja večino, da poišče informacije o vseh plateh obravnavane tematike in razmisli o novih idejah. Zato nestrinjanje omogoča bolj kreativno in bolj kakovostno odločanje. Kar pa je pri vsem skupaj najbolj neverjetno, nestrinjanja niti ne potrebujete korigirati, da bi učinkovalo. Tisti, ki imajo različno mnenje, skupino pripeljejo bliže resnici, ne glede na to ali imajo sami prav ali narobe.

Ni lahko biti samoten glas, ki vpije v divjini trušča, in za mnoge je težko, da sprejmejo kritiko in prenašajo mnenja, ki se razlikujejo od njihovega. A vendar: ko spodbujamo izražanje nestrinjanja, s tem ne krepimo samo drugih, temveč tudi sami sebe. Knjiga V zagovor svojeglavcev je nujno branje za vsakogar, ki živi in dela v skupinah in ki želi živeti in delati bolje.