Kratki roman Zama (1956) argentinskega pisatelja Antonia di Benedetta (1922–1986) je morda največje delo južnoameriškega eksistencializma; pogosto (in površno) so ga primerjali s Camusovim Tujcem pa tudi z Beckettovim Čakajoč na Godota. Prvoosebni pripovedovalec je Diego de Zama, v Ameriki rojen španski kolonialni uradnik v Paragvaju ob koncu 18. stoletja, ki v svojevrstnem, izrazno zgoščenem jeziku piše zgodbo svojega životarjenja v mrtvicah večnega čakanja.

Zama je le na videz zgodovinski roman; in čeprav je posvečen »žrtvam čakanja«, je le na videz zgodba o neskončnem čakanju – na ladjo, ki prihaja in nikoli ne pride, na boljšo službo, na nekaj »več«, na usodo, ki se zdi primernejša protagonistovemu videnju samega sebe. V resnici je zgodba o samoslepilu, temeljni brezciljnosti in bistveni eksistencialni nevednosti, zaviti v brezup. V tem je njena brezčasnost.

Vprašal sem se, ne zakaj živim, ampak za kaj sem živel.
Sklepal sem, da za čakanje, in zanimalo me je, ali čakam še kaj.
Zdelo se mi je, da. Da vedno čakamo še več.

***

Mediji o knjigi

»Kljub zgodovinski temi to ni zgodovinski roman, kvečjemu kaže nezmožnost zgodovinskega romana kot literarne zvrsti ali z besedami Di Benedetta: »Lotil sem se rekonstruiranja napol magične Amerike iz junaka navzven.« Očitno mu je posnemanje tedanjega obdobja (tudi po jezikovni plati) tako dobro uspelo (čeprav v času pisanja njegova noga ni stopila v Paragvaj), da so nekateri npr. hvalili avtorjevo »rekonstrukcijo španskega jezika kolonialne dobe«. In tudi to je dokaz, da gre za vrhunsko literaturo.« - Kristina Sluga, Bukla

»Zama mogoče ni roman za vsakega, tistim, kijih bo nagovoril, pa bo zlezel pod kožo.« - Ana Geršak, Dnevnik

»Izpoved Zame od prve strani do zadnje občutimo kot strupeno kačo, ki je na našem trebuhu našla toplo prenočišče.« - Tomaž Bešter, kon-teksti.blogspot.com

​»Literatura je polna romanov in likov v procesu čakanja, toda zdi se, da je Di Benedetto za Diega de Zamo napisal še posebej kruto usodo.« - Simon Popek, rtvslo.si

»Zama je roman o čakanju, postavljen je na konec 18. stoletja, v neimenovano paragvajsko provinco, kjer osrednji junak Diego De Zama živi v vse večji osebni in eksistencialni stiski. Romana kljub temu ne moremo opredeliti ne kot eksistencialnega ne kot zgodovinskega, verjetno tudi zaradi svoje neopredeljivosti ostaja na margini zanimanja stroke in splošnega bralstva, če dejstva, da je eksplicitno "posvečen čakanju," ne najbolj atraktivni bralski predispoziciji, niti ne izdvajamo.« - Simon Popek, www.rtvslo.si