Pretresljiva resnična zgodba fanta, ki zabrede v mamila, je zelo dragocena. Na eni strani zato, ker mladim sporoča, česa pod nobenim pogojem ne smejo storiti. Želje po heroinski omami jih bodo za vselej minile. Na drugi strani pa zato, ker je odlično napisana. Življenjsko optimistična različica knjige Mi, otroci s postaje ZOO.
Knjiga podaja osebno zgodbo, a močno presega okvirje avtobiografskega. Poseben pečat ji daje avtorjevo občutenje in razumevanje, podano v tekočem in izredno berljivem literarnem slogu. Knjiga opisuje tudi slovensko terapevtsko sceno in njene akterje. Delo je s svojo avtobiografsko osnovo in izkustveno širino in globino namenjeno najrazličnejšim kategorijam bralcev. To ni le izpoved o osebni rasti ali tolažba za starše in svojce, temveč sugestija mladim, ki se že soočajo z izkušnjo, podobno avtorjevi, in tudi gradivo za strokovne delavce, ki se neposredno ukvarjajo z odvisnostjo od mamil.
Vsekakor ima knjiga veliko preventivno moč, bere pa se tudi kot napeta zgodba, ki kar vleče iz poglavja v poglavje in bralca globoko pretresa, tudi zaradi tega, ker je resnična.
Blažič je danes uspešen izredni študent pedagogike in sociologije, hkrati pa svetuje odvisnikom, predava in vodi skupine za samopomoč, namenjene sorodnikom odvisnikov.
Delo je s svojo avtobiografsko osnovo in izkustveno širino in globino namenjeno najrazličnejšim kategorijam bralcev:
- izziv strokovnim delavcem, ki se neposredno ukvarjajo z odvisnostjo od mamil;
- uporabno gradivo za starše in pedagoge;
- učinkovita pozitivna sugestija mladim in tistim, ki se že soočajo z izkušnjo, podobno avtorjevi;
- pomoč pri osvetlitvi in prepoznavi, morda celo razrešitvi globokih stisk, ki niso nujno povezane izključno z zlorabo drog;
- zanimiv, če ne celo pomemben trenutek v življenju vsakega bralca.
Blažičeva avtobiografija popisuje totalno izgubo življenjske smeri in ponoven, več let trajajoč vzpon nazaj v človeka vredno življenje, in sicer s pomočjo komun, ki jih je ustanovil Don Pierino.
Tekst se deli na tri dele.
Prvi je namenjen večletnemu obdobju, v katerem je avtor zaradi mamil dosegel skrajno stisko. V tem delu se najdejo mnogi, ki se kakorkoli čutijo pogojeni z brezizhodnostjo, stisko in obupom.
Drugi del opisuje izkušnjo v komuni in prinaša realnost preobrazbe iz bolečine izgubljenih sanj v resnično upanje, pozneje izpolnjeno v življenju in svobodi nekega človeka. Ta del je močna sugestija tistim, ki se vdajajo obupu in izgubljajo vero vase, ter velik odmerek dobre energije in vir nepričakovanih spoznanj.
V tretjem delu je opisano delovanje komune: tistim, ki je ne potrebujejo, v vednost, in onim, ki se odločajo zanjo, za dodatno informacijo.
Celotno besedilo je posledica avtorjeve potrebe, da nevsakdanja, težka, pa tudi intenzivno lepa izkušnja ostane živa in se naprej razvija v življenju bralcev, ki se bodo z njo srečali.
Uvodna beseda iz knjige
Pomladni konec tedna je bil dovolj, da sem na dušek prebral besedilo, ki je sedaj pred vami. Izvirna različica je nastala kot seminarska naloga v okviru avtorjevega študija sociologije in pedagogike ter je mnogokratno presegla zahteve in potrebe seminarskega dela. Slednje je bilo samo 'izgovor', da je iz Zlatka lahko privrela, da, dobesedno privrela zgodba njegove narkomanske odvisnosti in ponovnega psihosocialnega sestavljanja lastnega življenja.
Pred nami je zgodba, za katero ne bi mogel reči, da je avtorjeva življenjska zgodba. Pa ne zato, ker bi bila pred nami izmišljena pripoved o narkomanski in življenjski odvisnosti, ampak preprosto zato, ker imam vtis, da je ta zgodba samo začetek prihodnjih (še nenapisanih) zgodb, s katerimi bo Zlatko skušal izpisati svoja spoznanja in izkušnje pri odkrivanju življenja v temi dna in svetlobi vzpona.
Zgodovina moje heroinske odvisnosti je v svoji osnovi sicer avtobiografsko delo, vendar je to samo nujen okvir, ki ga avtor presega z občutenjem in razumevanjem ter opisovanjem svojega delovanja na ravni, ki ni samo literarno tekoča (kolikor pač lahko jaz sodim o tem), ampak predvsem občečloveško konstruktivna.
Ob avtobiografski ravni lahko odkrijemo še številne druge ravni besedila. Ena od njih je tako opazovanje (takratne) slovenske terapevtske scene, nekaterih njenih (še današnjih?) akterjev in dilem, povezanih s težavnim iskanjem poti iz narkomanske odvisnosti in ponovnega psihosocialnega rojstva, ali pa (seveda) 'insajdrsko' opazovanje narkomanske subkulture v mestu, kjer knjiga prvič izšla, in podobno.
Avtorjevo odlaganje narkomanske odvisnosti se dogaja znotraj posebnega programa Don Pierinove Skupnosti Srečanje, ki je v marsičem unikaten; kot je tudi unikatna pot, ki jo je Zlatko prehodil V odvisnost in IZ nje, in je tudi unikatna gotovost in pripravljenost za psihosocialno delovanje, ki veje iz teksta. Slednje me je še posebej nagovorilo, ko sem pričel misliti na različne 'normalne' družbene situacije, v katerih smo, in anemični ritualizem (kot mogoče najpogostejše oznake) le-teh; postale so samoumevni spremljevalec pokomunske avtorjeve poti s samoumevnostjo mask in institucinaliziranimi kanali bežanja pred samim seboj in drugimi vred. Kot preizkušnja ali kot opomin?
Besedilo ni (pa bi lahko bilo) preprosta glorifikacija metod dela 'Starega' (s tem imenom nastopa Don Pierino v knjigi) ali samoglorifikacija lastnih izkušenj na poti v odvisnost in iz nje (glorifikacijo lastne odvisnosti smo lahko celo spremljali kot podlistek v enem izmed slovenskih časnikov), ampak je neprestano čutiti globljo avtorjevo potrebo po nekakšni objektivizaciji izkušenj, prva stopnja katerih sta spoznanji, da je pot v odvisnost in nazaj predvsem individualna in da postane resnična šele takrat, ko se je posameznik pripravljen soočiti s samim seboj (tj. z lastnim svetom izgovorov in lažnih zgodb).
Trdno sem prepričan, da dobivamo Slovenci s pričujočim delom svojo, mnogo bolj življenjsko optimistično različico Otrok s postaje Zoo, ki ji napovedujem in želim odmevno pot med bralce in bralke.
Dovolj dolgo smo čakali nanjo.
dr. Andrej Fištravec
.