Prelistaj me!
.
 
.

Zgodba o ljubezni in temnini (Žepnica)

Avtor: , Urednik: Andrej Koritnik, Prevajalec: Mojca Kranjc
4 (2  oceni uporabnnikov )

Na voljo tudi e-knjiga na spletnem portalu Eknjige.emka.si

Judovsko-arabsko vprašanje iz prve roke.
.
Redna cena: 18,95 €
Na zalogi, dobava takoj.
.
.
Količina:  
.
Strošek dostave je enoten za celo Slovenijo in znaša 2,95 €, ne glede na količino in vrsto kupljenih izdelkov.

Številni izdelki imajo oznako "brezplačna dostava", kar pomeni, da v prmeru nakupa takšnega izdelka poštnine ne boste plačali. 

Več o dostavi
Emka.si omogoča naslednje načine plačila:
  • z gotovino ob prevzemu (velja le za fizične osebe),
  • s plačilno oziroma kreditno kartico (Mastercard, Visa, ActivaMaestro, Activa, Diners, American Express),
  • s storitvijo Moneta (Mobitel in Simobil)
  • Plačilo po predračunu (pravne osebe)
  • Račun z odlogom plačila (za javna podjetja)
Več o plačilih

Pri vsakem izdelku je naveden predviden rok dostave. Glede na to katere izdelke izberete, se vam pri oddaji naročila prikaže tudi končni predviden datum dobave vašega pakete.

Večino izdelkov dostavljamo iz lastne zaloge, zato so naši dobavni roki zelo kratki.

Ko vam bomo poslali paket boste o tem obveščeni tudi po emailu. V emailu bo navedena številka vašega paketa ter povezava do Pošte Slovenije, kjer boste lahko preverili natančen status dostave.

Več o dostavi

To je spletna cena
Shrani v seznam želja
.

.

Skupaj ceneje!

Kupi Zgodba o ljubezni in temnini (Žepnica) + Črna skrinjica (Žepnica) skupaj ter prihrani dodatnih 0,60 € (1,94%)
  • Zgodba o ljubezni in temnini (Žepnica)
    18,95 €
    .
  • +
  • 11,95 € 11,35 €
    .
  • =
  • Skupaj redna cena: 30,90 €
    Skupaj v kompletu: 30,30 €
    Prihranek pri kompletu: 0,60 € (1,94%)
    Dodaj v košarico
Kdor je kupil ta izdelek, je kupil tudi...
.

Opis

Zgodba o ljubezni in temnini (2002) je družinska kronika, pripoved o otroštvu Amosa Oza v Izraelu v burnih 40. in 50. letih 20. stoletja, kamor sta se iz vzhodne Evrope zatekla njegova zelo izobražena poliglotska starša, zakonca Klauzner. A ni le to: pisatelj sproščeno in odkrito spregovori o svojem odraščanju v intelektualnem okolju, v katerem so bile knjige in besede glavne. Še več: je globok obračun z materinim samomorom. Poleg tega so Ozovo otroštvo v Izraelu zaznamovale tudi zapletene politične okoliščine med Izraelci in Arabci.
Bolečina sveta pa ni enaka kakor bolečina srca: roman na literarni način oživlja temnoto preteklosti, krutost in ironijo zgodovine, a jih hkrati kot pomiritev in odrešitev ožarjata svetloba in humor njegovega spomina na mladost.

Izraelski pisatelj in novinar Amos Oz (1939) je najbolj znana dela ( Moj Mihael, Črna skrinjica, Isto morje , Zgodba o ljubezni in temnini idr.) posvetil času, prostoru in doživetjem 20. stoletja.

Amos Oz je že več let eden od kandidatov za Nobelovo nagrado . Njegov opus kritično opisuje izraelsko stvarnost in skuša najti poti za sožitje in toleranco med Izraelci in Palestinci. Že od šestdesetih let je aktivno vključen v mirovni proces, kar mu je prineslo številne mednarodne nagrade. V slovensko bralsko zavest je stopil l. 1995 s prevodom romana Črna skrinjica .

"To je ena najbolj zabavnih, tragičnih in ganljivih knjig, kar sem jih brala." The Guardian





Iz medijev:
Izraelski kandidat za Nobelovo nagrado Amos Oz kmalu v Sloveniji

Amos Oz: Judje so bili neuslišani ljubimci Evrope
Literarni večer z izraelski pisateljem
13. marec 2012 ob 12:24
Avtor: Ana Jurc
Ljubljana - MMC RTV SLO
Vir: rtvslo.si


Dan začnem s sprehodom po puščavi ob sončnem vzhodu, pripoveduje Amos Oz. "Puščava mi daje občutek za mero. Ko se vrnem domov, prižgem radio in slišim politike, kako razmetavajo z besedami 'nikoli', 'vedno' ali 'na veke vekov'. Nato pogledam kamne v puščavi in vidim, da se jim smejijo."


Z literarnim večerom v Cankarjevem domu, s katerim je zaključil svoj dvodnevni obisk v Sloveniji, je izraelski pisatelj, novinar in že nekaj let resen kandidat za Nobelovo nagrado za književnost, Amos Oz, še enkrat dokazal, kakšno moč ima lahko pripovedovanje zgodb.Za razliko od Hanifa Kureishija, ki nas je obiskal pred nekaj dnevi in ki je Linhartovo dvorano nasmejal s svojimi duhovitimi, sarkastičnimi opazkami, je Oz v isti, čeprav malo manj poln prostor, vnesel drugačno, bolj melanholično in pripovedovalsko razpoloženje. Preprost, v mislih in izražanju jasen človek, ki je obenem očitno izjemno izobražen in ki tudi o najresnejših tematikah govori z empatijo in smislom za humor. Drznem si trditi, da po pičlih petinštirideset minut dolgem pogovoru, ki ga je vodil Klemen Jelinčič Boeta, v dvorani skoraj ni bilo človeka, ki ne bi sklenil nemudoma prebrati pravkar izdanega prevoda njegove družinske kronike, Zgodba o ljubezni in temnini (2002), ki jo je za Mladinsko knjigo iz nemščine prevedla Mojca Kranjc ki se bohoti na več kot 800 straneh. V romanu Oz piše o svojem odraščanu v 40. in 50. letih 20. stoletja, ki ga prevevata tako javna (ampak tudi o političnih okoliščinah med Izraelci in Arabci) kot intimna bolečina (materin samomor).Zgodbe iz življenja njegove družine so kot drobtinice natrosene že po zgodnejših Amosovih delih, in tudi ni bilo kakega oprijemljivega trenutka, pravi, v katerem bi sedel in sklenil, da bo napisal obsežno kroniko svojega porekla. „Na nek način to knjigo pišem že dolga leta. Več zgodb – o mojih starih starših, o britanski oblasti v Jeruzalemu, in tako dalje – sem napisal že zdavnaj, a šele kasneje ugotovil, da vsi ti odstavki potrebujejo okvir. Knjigo sem nato napisal v dveh letih, a ne kot linearno pripoved: giblje se v spiralah, ki se vijejo okrog radioaktivnega jedra – samomora moje matere.“"Zgodba o ljubezni in temini je pripoved o neki družini. S tem, ko pripoveduje o družini, pripoveduje tudi o celi soseski. To pomeni, da je tudi zgodba o mestu Jeruzalem. In zgodba o mestu je seveda tudi zgodba o Judih v zadnjih osemdesetih letih." in nenazadnje je roman tudi zgodba o Evropi.Državljani Evrope, ki v njej naenkrat niso bili več dobrodošli„Pred 70, 80 leti so bili moji starši, stari starši in drugi Judi edini Evropejci v Evropi. Vsi ostali so bili poljski domoljubi, grški domoljubi, nizozemski domoljubi in tako dalje. Edini Evropejci v celi Evropi so bili Judi - in zaradi tega so bili osovraženi. Nalepili so jim oznake intelektualcev brez korenin, svetovljanov in zajedalcev. Nekateri ste dovolj stari, da se spominjate, da so to pridevniki za Jude, okrog katerih so se strinjali tako nacisti kot komunisti. V mislih so imeli moja starša, poliglota, ki sebe nista videla kot Poljaka, Rusa ali Litovca, ampak kot Evropejca; oboževala sta zgodovino, različne kulture, njihove zgodbe, umetnost, pokrajino in predvsem glasbo. A Evropa ju ni nikoli ljubila nazaj. Njuna zgodba je zgodba o neuslišani ljubezni. V tridesetih letih, ko je antisemitizem postajal agresiven, ju je Evropa dobesedno dala na čevelj - še sreča, kajti če ju ne bi izgnali, bi ju v štiridesetih umorili.“Za veliko Judov selitev v Jeruzalem sploh ni bila prva izbira, pripoveduje Oz. „Prej so trkali na druga vrata, a so jim jih vedno znova zaloputnili pred nosom. Nihče jih ni hotel. Moj dedek je poskušal dobiti francosko, grško, ameriško državljanstvo – vsi so ga zavrnili ali pa vsaj pojasnili, da „v naslednjih letih ne“. Kanadska politika v zvezi z judovskim priseljevanjem je bila: „Že eden je eden preveč“, švicarska pa „že nič je preveč“. Avstralci so bili bolj prefinjeni: Antisemitizem je grozljiv in ga zavračamo, so mu sporočili z ministrstva, in ker ga pri nas nočemo, Judov ne bomo spuščali v državo.“Evropsko gnezdo sredi Bližnjega VzhodaIn tako sta se njegova starša, ki jima ni preostalo drugega, nastanila v Jeruzalemu, kjer sta vse svoje napore usmerila v to, da bi si v srcu Bližnjega Vzhoda ustvarila Evropo v malem. „Med drugo in četrto popoldne sta zahtevala mir in počitek; sredi puščavske vročine si je dedek zavezoval kravato; z ženo sta se klicala „Herr Doktor in Frau Direktor“; kuhala sta bavarsko kremo in vzdrževala Gemütlichkeit. Seveda je bilo vse skupaj samo pomilovanja vreden poskus, saj se je vse zarotilo proti njima. A te zgodbe o neuslišani ljubezni mi nista nikoli povedala: konec koncev svojim otrokom ne pripoveduješ o ljubimcu, ki te je postavil na cesto. A prav to sta bila, zavrnjena ljubimca Evrope.“O skoraj babilonski zmešnjavi jezikov, ki je vladala v tridesetkvadratnem stanovanju, kjer je Oz odraščal, pripoveduje tudi v pravkar v slovenščini izdani knjigi: „Moj oče je znal brati šestnajst ali sedemnajst jezikov in jih govoriti enajst (vse z ruskim naglasom). Moja mati je govorila štiri ali pet jezikov in jih brala sedem ali osem. Kadar naj jaz ne bi razumel, sta govorila po rusko ali poljsko. (In večinoma nista hotela, da bi kaj razumel. Ko je mati nekoč pomotoma po hebrejsko rekla „plemenski žrebec“, jo je oče jezno pokaral po rusko: Što s taboj?! Vidiš, maljčik rjadom s nami! Kaj ti je? Ne vidiš, da je mali tukaj!) Iz kulturnih razlogov sta v glavnem brala knjige v nemščini in angleščini, ponoči sta gotovo sanjala v jidišu. Mene pa sta učila edinole in samo hebrejsko. Nemara sta se bala, da me bo znanje tujih jezikov utegnilo izpostaviti dražem čudovite in smrtonosne Evrope.“ Že en sam tuj jezik bi lahko, sta bila preprična, pomenil smrtonosni klic sirene. „Tak je bil svet v štiridesetih,“ se spominja Oz.Doma je beseda tekla o marsičem, tudi o etnično kompleksni podobi prebivalstva na Balkanu. „V našem koncu sveta je v navadi, da svojo mizerijo primerjamo s težavami drugod po svetu,“ priznava pisatelj. Leta kasneje so iz tragedije na pogorišču Jugoslavije Izraelci po njegovih besedah tako potegnili dragocen nauk: večnarodnostna država ne more uspeti in delovati. „Stara etnična sovraštva so, na žalost, vsajena zelo globoko. Zato mnogi pri vprašanju izraelsko-palestinskega spora verjamemo v rešitev z dvema državama.“ Oz se namreč že vrsto let glasno zavzema za kompromis, ki bi pomenil palestinsko državo na Zahodnem bregu in v Gazi kot sosedo, ki sobiva v miru z Izraelom. „To je eden od naukov, ki smo ga potegnili iz tragedije v Jugoslaviji, pa tudi na Cipru in v Libanonu ter iz razpada nekdanje Sovjetske zveze.“30 let v kibucu, 25 v puščaviAmos Oz – mimogrede, priimek, ki si ga je nadel namesto Klauzner, pomeni „moč“ - je 31 let svojega življenja preživel v kibucu („Nikoli nisem bil sentimentalno naklonjen temu ali onemu družbenemu razredu,“ opozarja. „Verjamem v srednjo pot med brutalnim, morilskim komunizmom in darwinističnim kapitalizmom. Kibuc je avtonomna skupnost, ki temelji na solidarnosti, ki je ne narekuje vlada ali stranka; vsak ima pravico, da pride ali gre, kadar hoče. Kibuca ne gre izenačevati s sovjetskim kolhozom.“) V skupnosti je spoznal knjižničarjevo hčerko Nily, se poročil, si ustvaril družino in napisal vrsto knjig. „Kibuc smo zapustili leta 1985 – pa ne zaradi ideološkega razkola, ampak zato, ker je imel moj sin zelo hudo astmo in so zdravniki sklenili, da bo zanj boljši gorski puščavski zrak.“ Družina se je tako premestila v puščavo, v Arad. „To je bilo pred 25 letimi. Moj sin je medtem okreval in živi v Tel Avivu, njegova ostarela starša pa sta ostala v Aradu, ker jima je tam tako všeč.“„Vsi narodi, in to si upam trditi tudi za Slovenijo, čeprav vaše zgodovine ne poznam do potankosti, se rodijo iz zgodovine, geografije, demografije in politike. Z Izraelom je drugače. Izrael se je rodil iz sanj. In vse, kar se rodi iz sanj, je obsojeno na to, da bo vsaj majhno razočaranje. Edini način, kako sanje ohraniti čiste, neokrnjene in popolne, je, da jih nikoli ne izživiš. V hipu, ko se sanje utelesijo, dobijo priokus razočaranja. Morda ne popolnega razočaranja, a kljub vsemu razočaranja. To velja za vse: potovanja v tujino, pisanje knjige menjavo službe ali uresničenje spolne fantazije. Uresničena želja je okrušena, in Izraela se drži nekakšen duh razočaranja. Ampak krivda za to ni narava Izraela, pač pa narava sanj.“Pisatelji – cenjeni, spoštovani in ignoriraniKaj pa domnevno državotvorna vloga pisateljev? Oz vidi veliko razliko med britansko-ameriško na eni in judovsko-slovansko tradicijo na drugi strani, ko gre za status pisatelja. „v judovsko-slovanskih kulturah so pisatelji staroste, preroki, ki naj bi narodu pokazali pot – in ki jih ta narod potem kamenja. V angleško govorečih deželah pa pisatelji niso drugega kot zabavljači. Seveda so lahko pri tem izjemni, prefinjeni, a še vedno imajo „samo“ to vlogo. Celo Shakespeare je bil genij razvedrila! Pri nas so pričakovanja od književnikov neznanska. V navadi je, da izraelski premier kdaj povabi kakega pisatelja ali pesnika na zaseben pogovor, nekakšen tete-a-tete, ki se ne odvija v pisarni, ampak na premierjevem domu. Politik pisca – in pogosto sem to jaz – sprašuje, kje je politika ubrala napačno pot in kaj ji je storiti v prihodnje. Tvoje odgovore posluša s silnim občudovanjem - in jih potem seveda popolnoma ignorira.“Sam ne čuti potrebe, da bi se kdaj popolnoma posvetil politiki. „To mi preprečuje velika telesna hiba: nisem sposoben izustizi besedic: „Brez komentarja“Dan začnem s sprehodom po puščavi ob sončnem vzhodu, pripoveduje Amos Oz. "Puščava mi daje občutek za mero. Ko se vrnem domov, prižgem radio in slišim politike, kako razmetavajo z besedami nikoli, vedno ali na veke vekov. Nato pogledam kamne v puščavi in vidim, da se jim smejijo.Dan začnem s sprehodom po puščavi ob sončnem vzhodu, pripoveduje Amos Oz. "Puščava mi daje občutek za mero. Ko se vrnem domov, prižgem radio in slišim politike, kako razmetavajo z besedami nikoli, vedno ali na veke vekov. Nato pogledam kamne v puščavi in vidim, da se jim smejijo.“
Z literarnim večerom v Cankarjevem domu, s katerim je sklenil svoj dvodnevni obisk v Sloveniji, je izraelski pisatelj, novinar in že nekaj let resen kandidat za Nobelovo nagrado za književnost, Amos Oz, še enkrat dokazal, kakšno moč ima lahko pripovedovanje zgodb.


V primerjavi s Hanifom Kureishijem, ki nas je obiskal pred nekaj dnevi in ki je Linhartovo dvorano nasmejal s svojimi duhovitimi, sarkastičnimi opazkami, je Oz v isti, čeprav malo manj poln prostor, vnesel drugačno, bolj melanholično in pripovedovalsko razpoloženje. Preprost, v mislih in izražanju jasen človek, ki je obenem očitno izjemno izobražen in ki tudi o najresnejših tematikah govori z empatijo in s smislom za humor. Drznem si trditi, da po pičlih 45 minut dolgem pogovoru, ki ga je vodil Klemen Jelinčič Boeta, v dvorani skoraj ni bilo človeka, ki ne bi sklenil nemudoma prebrati pravkar izdanega prevoda njegove družinske kronike Zgodba o ljubezni in temnini (2002), ki jo je za Mladinsko knjigo iz nemščine prevedla Mojca Kranjc in ki se bohoti na več kot 800 straneh. V romanu Oz piše o svojem odraščanu v 40. in 50. letih 20. stoletja, ki ga prevevata tako javna (politične okoliščine med Izraelci in Arabci) kot intimna bolečina (materin samomor).


Intimni obračun z materino smrtjo
Zgodbe iz življenja njegove družine so kot drobtinice natrosene že po zgodnejših Amosovih delih. Pravi , da ni bilo kakega oprijemljivega trenutka, v katerem bi sedel in sklenil, da bo napisal obsežno kroniko svojega porekla. "Na neki način to knjigo pišem že dolga leta. Več zgodb - o mojih starih starših, o britanski oblasti v Jeruzalemu in tako dalje - sem napisal že zdavnaj, a šele pozneje ugotovil, da vsi ti odstavki potrebujejo okvir. Knjigo sem nato napisal v dveh letih, a ne kot linearno pripoved: giblje se v spiralah, ki se vijejo okrog radioaktivnega jedra - samomora moje matere."


"Zgodba o ljubezni in temnini je pripoved o neki družini. S tem, ko pripoveduje o družini, pripoveduje tudi o celi soseski. To pomeni, da je tudi zgodba o mestu Jeruzalem. In zgodba o mestu je seveda tudi zgodba o Judih v zadnjih osemdesetih letih." In nenazadnje je roman tudi zgodba o Evropi.


Državljani Evrope, ki v njej naenkrat niso bili več dobrodošli
"Pred 70, 80 leti so bili moji starši, stari starši in drugi Judje edini Evropejci v Evropi. Vsi drugi so bili poljski domoljubi, grški domoljubi, nizozemski domoljubi in tako dalje. Edini Evropejci v celi Evropi so bili Judje - in zaradi tega so bili osovraženi. Nalepili so jim oznake intelektualcev brez korenin, svetovljanov in zajedalcev. Nekateri ste dovolj stari, da se spominjate, da so to pridevniki za Jude, okrog katerih so se strinjali tako nacisti kot komunisti. V mislih so imeli moja starša, poliglota, ki sebe nista videla kot Poljaka, Rusa ali Litovca, ampak kot Evropejca; oboževala sta zgodovino, različne kulture, njihove zgodbe, umetnost, pokrajino in predvsem glasbo. A Evropa ju ni nikoli ljubila nazaj. Njuna zgodba je zgodba o neuslišani ljubezni. V tridesetih letih, ko je antisemitizem postajal agresiven, ju je Evropa dobesedno dala na čevelj - še sreča, kajti če ju ne bi izgnali, bi ju v štiridesetih umorili."


Za veliko Judov selitev v Jeruzalem sploh ni bila prva izbira, pripoveduje Oz. "Prej so trkali na druga vrata, a so jim jih vedno znova zaloputnili pred nosom. Nihče jih ni hotel. Moj dedek je poskušal dobiti francosko, grško, ameriško državljanstvo - vsi so ga zavrnili ali pa vsaj pojasnili, da "v naslednjih letih ne". Kanadska politika v zvezi z judovskim priseljevanjem je bila: "Že eden je eden preveč", švicarska pa "že nič je preveč". Avstralci so bili bolj prefinjeni: antisemitizem je grozljiv in ga zavračamo, so mu sporočili z ministrstva, in ker ga pri nas nočemo, Judov ne bomo spuščali v državo."


Evropsko gnezdo sredi Bližnjega Vzhoda
In tako sta se njegova starša, ki jima ni preostalo drugega, nastanila v Jeruzalemu, kjer sta vse svoje napore usmerila v to, da bi si v srcu Bližnjega vzhoda ustvarila Evropo v malem. "Med drugo in četrto popoldne sta zahtevala mir in počitek; sredi puščavske vročine si je dedek zavezoval kravato; z ženo sta se klicala Herr Doktor in Frau Direktor; kuhala sta bavarsko kremo in vzdrževala Gemütlichkeit. Seveda je bilo vse skupaj samo pomilovanja vreden poskus, saj se je vse zarotilo proti njima. A te zgodbe o neuslišani ljubezni mi nista nikoli povedala: konec koncev svojim otrokom ne pripoveduješ o ljubimcu, ki te je postavil na cesto. A prav to sta bila, zavrnjena ljubimca Evrope."


Nevarna ljubezen do jezikov
O skoraj babilonski zmešnjavi jezikov, ki je vladala v tridesetkvadratnem stanovanju, kjer je Oz odraščal, pripoveduje tudi v pravkar v slovenščini izdani knjigi: "Moj oče je znal brati šestnajst ali sedemnajst jezikov in jih govoriti enajst (vse z ruskim naglasom). Moja mati je govorila štiri ali pet jezikov in jih brala sedem ali osem. Kadar naj jaz ne bi razumel, sta govorila po rusko ali poljsko. (In večinoma nista hotela, da bi kaj razumel. Ko je mati nekoč pomotoma po hebrejsko rekla "plemenski žrebec", jo je oče jezno pokaral po rusko: Što s taboj?! Vidiš, maljčik rjadom s nami! Kaj ti je? Ne vidiš, da je mali tukaj!) Iz kulturnih razlogov sta v glavnem brala knjige v nemščini in angleščini, ponoči sta gotovo sanjala v jidišu. Mene pa sta učila edinole in samo hebrejsko. Nemara sta se bala, da me bo znanje tujih jezikov utegnilo izpostaviti mikom čudovite in smrtonosne Evrope." Že en sam tuj jezik bi lahko, sta bila preprična, pomenil smrtonosni klic sirene. "Tak je bil svet v štiridesetih," se spominja Oz.


Doma je beseda tekla o marsičem, tudi o etnično kompleksni podobi prebivalstva na Balkanu. "V našem koncu sveta je v navadi, da svojo mizerijo primerjamo s težavami drugod po svetu," priznava pisatelj. Leta pozneje so iz tragedije na pogorišču Jugoslavije Izraelci po njegovih besedah tako potegnili dragocen nauk: večnarodnostna država ne more uspeti in delovati. "Stara etnična sovraštva so, na žalost, vsajena zelo globoko. Zato mnogi pri vprašanju izraelsko-palestinskega spora verjamemo v rešitev z dvema državama." Oz se namreč že vrsto let glasno zavzema za kompromis, ki bi pomenil palestinsko državo na Zahodnem bregu in v Gazi kot sosedo, ki sobiva v miru z Izraelom. "To je eden izmed naukov, ki smo ga potegnili iz tragedije v Jugoslaviji, pa tudi na Cipru in v Libanonu ter iz razpada nekdanje Sovjetske zveze."


30 let v kibucu, 25 v puščavi
Amos Oz - mimogrede, priimek, ki si ga je nadel namesto Klauzner, pomeni "moč" - je 31 let svojega življenja preživel v kibucu ("Nikoli nisem bil sentimentalno naklonjen temu ali onemu družbenemu razredu," opozarja. "Verjamem v srednjo pot med brutalnim, morilskim komunizmom in darvinističnim kapitalizmom. Kibuc je avtonomna skupnost, ki temelji na solidarnosti, ki je ne narekuje vlada ali stranka; vsak ima pravico, da pride ali gre, kadar hoče. Kibuca ne gre izenačevati s sovjetskim kolhozom.") V skupnosti je spoznal knjižničarjevo hčerko Nily, se poročil, si ustvaril družino in napisal vrsto knjig. "Kibuc smo zapustili leta 1985 - pa ne zaradi ideološkega razkola, ampak zato, ker je imel moj sin zelo hudo astmo in so zdravniki sklenili, da bo zanj boljši gorski puščavski zrak." Družina se je tako premestila v puščavo, v Arad. "To je bilo pred 25 letimi. Moj sin je medtem okreval in živi v Tel Avivu, njegova ostarela starša pa sta ostala v Aradu, ker jima je tam tako všeč."


Večna past uresničitve sanj
"Vsi narodi, in to si upam trditi tudi za Slovenijo, čeprav vaše zgodovine ne poznam do potankosti, se rodijo iz zgodovine, geografije, demografije in politike. Z Izraelom je drugače. Izrael se je rodil iz sanj. In vse, kar se rodi iz sanj, je obsojeno na to, da bo vsaj majhno razočaranje. Edini način, kako sanje ohraniti čiste, neokrnjene in popolne, je, da jih nikoli ne izživiš. V hipu, ko se sanje utelesijo, dobijo priokus razočaranja. Morda ne popolnega razočaranja, a kljub vsemu razočaranja. To velja za vse: potovanja v tujino, pisanje knjige, menjavo službe ali uresničenje spolne fantazije. Uresničena želja je okrušena, in Izraela se drži nekakšen duh razočaranja. Ampak krivda za to ni narava Izraela, pač pa narava sanj."


Pisatelji - cenjeni, spoštovani in ignorirani
Kaj pa domnevno državotvorna vloga pisateljev? Oz vidi veliko razliko med britansko-ameriško na eni in judovsko-slovansko tradicijo na drugi strani, ko gre za status pisatelja. "V judovsko-slovanskih kulturah so pisatelji staroste, preroki, ki naj bi narodu pokazali pot - in ki jih ta narod potem kamenja. V angleško govorečih deželah pa pisatelji niso drugega kot zabavljači. Seveda so lahko pri tem izjemni, prefinjeni, a še vedno imajo "samo" to vlogo. Celo Shakespeare je bil genij razvedrila! Pri nas so pričakovanja od književnikov neznanska. V navadi je, da izraelski premier kdaj povabi kakega pisatelja ali pesnika na zaseben pogovor, nekakšen tete-a-tete, ki se ne odvija v pisarni, ampak na premierjevem domu. Politik pisca - in pogosto sem to jaz - sprašuje, kje je politika ubrala napačno pot in kaj je treba storiti v prihodnje. Tvoje odgovore posluša s silnim občudovanjem - in jih potem seveda popolnoma ignorira."


Sam ne čuti potrebe, da bi se kdaj popolnoma posvetil politiki. "To mi preprečuje velika telesna hiba: nisem sposoben izustiti besedic: brez komentarja."


Svoje zgodbe mi starša nista nikoli povedala: konec koncev svojim otrokom ne pripoveduješ o ljubimcu, ki te je postavil na cesto. A prav to sta bila, zavrnjena ljubimca Evrope.


Vsi narodi se rodijo iz zgodovine, geografije, demografije in politike. Z Izraelom je drugače. Izrael se je rodil iz sanj. In vse, kar se rodi iz sanj, je obsojeno na to, da bo vsaj majhno razočaranje.


V navadi je, da izraelski premier kdaj povabi kakega pisatelja ali pesnika na zaseben pogovor, nekakšen tete-a-tete, ki se ne odvija v pisarni, ampak na premierjevem domu. Politik pisca – in pogosto sem to jaz – sprašuje, kje je politika ubrala napačno pot in kaj ji je storiti v prihodnje. Tvoje odgovore posluša s silnim občudovanjem - in jih potem seveda popolnoma ignorira.


Pred 70, 80 leti so bili vsi v Evropi poljski domoljubi, grški domoljubi, nizozemski domoljubi in tako dalje. Edini Evropejci v celi Evropi so bili Judi - in zaradi tega so bili osovraženi. Nalepili so jim oznake intelektualcev brez korenin, svetovljanov in zajedalcev.


 

.
.
.

O avtorju - Oz Amos

Obvestite me o novi knjigi tega avtorja

Želite, da vas po elektronski pošti obvestimo, ko izide nova knjiga ali ponatis katere od knjig tega avtorja?

DA - obveščajte me o novostih avtorja
.
.
.
.

Podrobnosti o izdelku

Mnenja kupcev

  2  oceni:
5 zvezdice
50%
(1)
4 zvezdice
50%
(1)
3 zvezdice
0%
(0)
2 zvezdice
0%
(0)
1 zvezdica
0%
(0)
Povprečna ocena kupcev:
Ocena kupcev: 4
(2 oceni uporabnnikov )
.
Ocenite izdelek s klikom na zvezdice:
 
.
.
.
.
.

Oznake kupcev o tem izdelku

Kliknite na posamezno oznako za prikaz vseh izdelkov označenih s to oznako:
  1. eknjiga eknjige (1)

Dodaj oznako:

Dodaj
.