.
 
.

Zarota kralja Jakoba (Mehka vezava)

Avtor: , Prevajalec: Kris Alfred Killer
5 (1  ocena uporabnikov )

Leta 1605 se je v angleškem Cambridgeu združila skupina najboljših prevajalcev, da bi pripravila avtoritativni angleški prevod Svetega pisma. Kmalu zatem odkrijejo, da je bil eden izmed njih okrutno umorjen. Diakon Marbury, vodja skupine, se po pomoč obrne izven njihove skupnosti, da bi zaščitil jezikoslovce in njihovo delo. Vendar pa ljudje, ki ponudijo pomoč, nimajo čistih naklepov...

.
Redna cena: 5,00 €
Predvideni rok dobave: 7-9 dni.
.
.
.
Količina:  
.
Strošek dostave je enoten za celo Slovenijo in znaša 2,95 €, ne glede na količino in vrsto kupljenih izdelkov.

Številni izdelki imajo oznako "brezplačna dostava", kar pomeni, da v prmeru nakupa takšnega izdelka poštnine ne boste plačali. 

Več o dostavi
Emka.si omogoča naslednje načine plačila:
  • z gotovino ob prevzemu (velja le za fizične osebe),
  • s plačilno oziroma kreditno kartico (Mastercard, Visa, ActivaMaestro, Activa, Diners, American Express),
  • s storitvijo Moneta (Mobitel in Simobil)
  • Plačilo po predračunu (pravne osebe)
  • Račun z odlogom plačila (za javna podjetja)
Več o plačilih

Pri vsakem izdelku je naveden predviden rok dostave. Glede na to katere izdelke izberete, se vam pri oddaji naročila prikaže tudi končni predviden datum dobave vašega pakete.

Večino izdelkov dostavljamo iz lastne zaloge, zato so naši dobavni roki zelo kratki.

Ko vam bomo poslali paket boste o tem obveščeni tudi po emailu. V emailu bo navedena številka vašega paketa ter povezava do Pošte Slovenije, kjer boste lahko preverili natančen status dostave.

Več o dostavi

To je spletna cena
Shrani v seznam želja
.

.
Kdor je kupil ta izdelek, je kupil tudi...
.

Opis

Leta 1605 se je v angleškem Cambridgeu združila skupina najboljših prevajalcev, da bi pripravila avtoritativni angleški prevod Svetega pisma. Kmalu zatem odkrijejo, da je bil eden izmed njih okrutno umorjen. Diakon Marbury, vodja skupine, se po pomoč obrne izven njihove skupnosti, da bi zaščitil jezikoslovce in njihovo delo. Vendar pa ljudje, ki ponudijo pomoč, nimajo čistih naklepov. Mož, ki ga pošljejo Marburyju na pomoč, brat Timon, ima skrivno preteklost, mnogo krvi na rokah in je agent tistih sil, ki si želijo zaustaviti napredovanje prevoda.


Skrivni morilec nadaljuje s svojim zlim opravilom in število žrtev med učenjaki se nezadržno veča. Brat Timon je v precepu, saj ne ve komu naj bo zvest, obenem pa je prepričan, da za vsem skupaj tiči mnogo več. Delo namreč razkriva starodavne in neprijetne skrivnosti – skrivnosti, ki segajo daleč nazaj, v dobo prvih dni krščanstva, in ogrožajo najbolj osnovna krščanska prepričanja.

Pogled v knjigo:

1
Rim, 1605


»Kri!« Najodličnejši prstan sveta je odrgnil mizo, pest pa ga je znova in znova, z vsako izrečeno besedo pogrezala globlje v leseno površino. »Potrebujemo kri.«


Skrivna sobica, manjša kot spalna komora, je s tihim odmevom ponovno izustila zadnjo besedo. V sencah hladne kamnite stene je majhen črn hrošč tiho odrožljal v kot.


»Ampak, Vaša visokost,« je s tresočim se rokavom rahlo privzdignjene roke in trzajočo škrlatno čepico naglo zažlobudral kardinal Venitelli. »Knjiga je vendar v angleškem jeziku. Le kdo bi se obregnil ob to?«


»Knjiga je obširna!« ga je bevskajoče prekinil papež. »Če želimo ta mali umazani otok pridobiti nazaj, je pravi čas prav zdaj. Pod Elizabetino vladavino ne bi tega nikoli niti poskušali, vendar je bil prestol predan Jakobu. Gre za ponosnega moža, ki je sedaj svojim mislecem, kakršni pač so, naročil pripraviti knjigo. Nadvse je samozavesten, a hkrati umsko zmeden. Pravi čas je.«


»Ampak, ko pravite kri ...« Venitelliju se ni niti svitalo, kako bi dokončal stavek.


Rdeče ogrinjalo papeža Klementa se je privzdigovalo in spuščalo z vsakim težavnim dihom. Bel, prozoren ovratnik spodnjega oblačila se je bohotil do tilnika. Na drugem koncu sobe je v ognjišču sikal ogenj.


»Kri bo preprečila knjigo. Če bomo knjigo preprečili, bomo razkrili Jakobove načrte, ki jih ima z Anglijo, razkriti načrti pa bodo omogočili most med Rimom in Londonom. In ta most bo Anglijo vrnil v naročje Cerkve. Pri tem morate začutiti vsaj božjo šaljivost, če že ne načrta.«


Mala kamnita sobica, v kateri sta moža sedela, je bila prav dobro skrita. Razen papeževih najožjih obiskovalcev zanjo ni vedel nihče. Od zunaj so bila vrata nevidna, zakrita s kamni v dolgem hodniku. Znotraj ni bilo v sobi nobenega pohištva, samo miza in štirje stoli. Dve veliki, na mizo pritrjeni sveči sta osvetljevali stene. Le-te so bile od stropa do tal prekrite z debelo tapiserijo, ki je zelo dobro pridušila zvoke. Vtkane podobe so bile prav tako rdeče, prebodene s trnjem: Lovski prizori vznemirljivega nasilja. V migotajoči svetlobi so se podobe navidezno krčevito zvijale.


Tla so bila prekrita z globoko, natančno obdelano preprogo, ki je bila ukradena med križarskimi vojnami – menda samemu Saladinu. Kardinal Venitelli si je vedno laskal, da v trenutku, ko stopi na preprogo, zavoha Saladinov tabor. Pogosto si je trudil razložiti to zaznavo, vendar je bila razlaga zunaj dometa njegovega uma. Soba je delovala, kot bi bila vajena strogih besed.


»Da,« je uspel izustiti kardinal, »vendar pa je točen pomen ...«


»Ne ukvarjajte se s točnimi pomeni.« Papež Klement se je rad videl v vlogi neučakanega človeka, kar je od njegovih podanikov zahtevalo hitro ukrepanje. »Saj smo že spravili v pogon določene načrte. Delno vključujejo moža, ki prevajalcem nudi stan v Kristusovi cerkvi, v Cambridgeu – nekega duhovnika po imenu Marbury, protestanta. Žal inteligenten človek sredi morja bedakov. Ampak nazaj k srži. Učenjak skupine v Cambridgeu bo drevi – katero besedo bi izbral? Odstranjen. Ko se to zgodi, bomo med med njih vrinili svojega angela maščevalca.«


Fraza je bila kardinalu dobro poznana koda, vendar je, da bi se prepričal, pričel spraševati: »S tem mislite reči ...«


»Tapiserija je elegantna, mar ne?« Klement je pogledal stran.


Kardinal je razumel. Njegova svetost ne izgovarja imena svojega glavnega ubijalca – svojega angela maščevalca. Tako bi lahko vedno, v morebitnih prihodnjih pogovorih, trdil, da ga ni velel poklicati – ne po imenu – in da z njim ni zares nikoli govoril. Naloga je bila dodeljena kardinalu, ki pa ni bil ravno navdušen nad njo. Obraz mu je pepelno posivel, glas pa se mu je tresel.


»Vprašati moram ... vprašati moram dotičnega moža, naj odide v Anglijo in ubije ...«


»Nikakor ne! Tiho!« Klement je sunkovito odkimal z glavo. »Povej mu le, da ga bomo dodelili prevajalcem biblije kralja Jakoba. Poudari biblijo. Nato mu natančno in dobesedno recitiraj naslednje besede: Obračanje kolesa med oranjem žita.«


Venitelli je v trebuhu začutil pritiskajočo pest. Kolikokrat je že sporočil takšne kodirane fraze človeku, o katerem sta govorila – kar je na koncu vedno vodilo do gnusnih umorov?


»Obračanje kolesa med oranjem žita,« je Venitelli kimajoče ponovil.


Papež se je nasmehnil, ne da bi pogledal kardinala. »Dotičnega moža uporabljamo zavoljo njegovih posebnih nadarjenosti – sposobnosti, ki jih premore le-on. Ima telum secretus, če Nam dovolite malo dramatičnega pridiha.«


»Vendar resnični posel našega brata ... njegova naloga ...«


»Razlog, da tovrstne administrativne naloge dodelimo vam, dragi brat kardinal Venitelli,« je blago, kakor da bi govoril s sedemletnikom, rekel papež, »je, da le redko dojamete pomembnost danega položaja. Vendar pa vedno postopate diskretno. Razumeti morate, da Nas nič ne bo ustavilo, da povrnemo Anglijo, da jo vrnemo nazaj k Cerkvi. To je božji načrt. V mislih imamo celo zaporedje dogodkov – pa čeprav bo morda trajalo kar nekaj let, da se bodo vsi zvrstili –, ki bodo uresničili cilj.«


»Da.« Venitellijev glas je izdajal popolno zmedo.


Papež se je nagnil naprej, njegov obraz je bil tik ob Venitellijevem, in spregovoril z glasom, komajda glasnejšim od šepetanja, vendar s tonom kot grom.


»To bo moja zapuščina, razumete? V zgodovino bom zapisan kot človek, ki je Anglijo vrnil v naročje prave Cerkve. In vse se prične z uničenjem te knjige – te norosti, za katero se zavzema Jakob.«


Kardinalove nosnice je za nekaj trenutkov vzdražil vonj kamel; v ušesih je zaslišal šibek zvok islamske molitve. Čeprav ni bil vešč arabščine, je verjel, da molitve zahtevajo kri nevernikov. Pogledal je navzdol proti Saladinovi preprogi. Je mar mogoče, da je preproga prežeta z uroki premaganih islamskih bojevnikov, ki vplivajo na odločitve, sprejete v tej sobi? Morda je to razlog za nenavadne vonjave, ki dražijo njegova čutila, in za papeževo vznemirjajočo vnemo.


»Poskušate razmišljati?« Papež je pogledal Venitellija. »Mar dvomite o Naših besedah?«


Kardinal je nemudoma vstal. »Tisočero opravičil, Vaša svetost.« Segel je po papeškem prstanu. »Božji načrt je veličasten in vaše ime bo večno živelo.«


Papež je vzdihnil in mu ponudil roko; Venitelli je poljubil prstan.


Kardinal Venitelli se je priklonil, obrnil in pohitel k skrivnim vratom. Enkrat je pogledal skozi razpoko v hladnem sivem kamenju, se nanj prislonil z roko in se prepričal, da ni nikogar v zunanji dvorani. Ko je videl, da je zrak čist, se je prerinil skozi prehod ter zapustil papeža.


Venitelli je na hodniku opazil, da se mu ne prenehajo tresti roke in da mu znoj prežema lasišče. Na vse pretege se je trudil znebiti svoje največje bojazni: da se je papežu zmešalo.


Rahlo je upočasnil korak in se poskušal odločiti, kaj ga pravzaprav bolj moti: pogovor, ki ga je ravno prestal s papežem, ali pogovor, ki ga bo v kratkem vodil z najhladnejšim bitjem Italije.


2


Cambridge, Anglija



Dremež diakona Marburyja je šel brez opozorila po zlu.


»Pomoč! Umor! Nekdo!«


Bliskovito je odprl oči. Nežna, jasna mesečina je preplavljala njegovo sobo. Aprilska noč je bila hladna; zrak je še vedno močno spominjal na zimo, čeprav je že minila.


»Naj nekdo pomaga!« se je ponovno razlegel klic, tokrat glasneje.


Marbury je odletel iz postelje, se odel v črno, vatirano ogrinjalo ter pomolil glavo skozi okno majcene spalne sobice. Okna okoli njega so se drugo za drugim spreminjala iz črne v belo barvo; razlegati so se pričeli klici. Marbury se je opotekel nazaj v sobo, se toliko ustavil, da si je nadel čevlje, in se pognal na hodnik dekanije ter vse hitreje hitel po stopnicah navzdol.


Pognal se je v noč, kjer so se mu pridružili še drugi; nerazločni obrazi, zabrisani v temi. Mir na skupnem dvorišču, ki je bilo obkroženo s tihimi kamnitimi zgradbami, je zmotilo tekanje ljudi v smeri krikov.


Medtem ko se je Marbury približeval veliki dvorani, od koder je bilo slišati klice, mu je uspelo ugotoviti, da eden od učenjakov, Edward Lively, stoji med vrati. Lively je nosil odličen brokat in nežno srebrnino, ki je usmerjala mesečino vanj. Njegovo pokrivalo je bilo iz hermelina, drago, novo. Nosil je rokavice iz črnega usnja, katerih manšete so bile okrašene s škrlatno črko L. Brado je imel čisto in mehko; kakor bogataševa postelja. Ko se je Marbury ustavil pred njim, so se drugi že nagnetli okoli vrat.


»Kaj se je zgodilo?« je ves zadihan dejal Marbury in se oprijel Livelyjeve roke.


»Telo,« je Lively stežka izdavil. »Truplo. Tam notri.« Lively je stopil vstran in pri tem odstrl vrata, ki so vodila v dvorano; njegov glas je odmeval od togih sten. Preostali so se prerinili mimo njega in prižigali sveče ter sočasno šepetali besna vprašanja. Dvorana je bila kot jama – hladna in tiha. Oddaljeni koti so bili temni kot obsidian, temnejši kot polnoč. Zrak se je zdel napolnjen s koščki ledu. Zbadali so prste in suvali v lica.


Možje so počasi stopali naprej. Tik pred njimi je ležala grozljiva, nakopičena gmota. Po kakšnem trenutku je eden od zbranih zakričal, drugi pa je pričel kašljati ali celo bruhati.


Marbury je težko dihal. »Bog v nebesih.«


Na hladnih kamnitih tleh, blizu pisalne mize enega od učenjakov, je ležalo okrvavljeno truplo.


Marbury se je trudil nadzirati dihanje, v mislih si je vedno znova ponavljal, da tisto, kar vidi, ni resnično, da gre za privid. Vendar je vedel, da ni tako.


Livelyju je sveča padla na tla. Ustavila se je ob nogi pisalne mize in še vedno gorela. Z migetajočo svetlobo je osvetljevala pod mizo nagneteno truplo.


Če bi šlo le za truplo, učenjaki ne bi bili tako močno prestrašeni. Zaradi kuge je svoj čas že vsak od njih videl prenekatero prazno telo. Obraz tega trupla pa je človeka silil, da bi zakričal in pogled nanj je obračal želodec.


V obrazu je bilo na stotine ureznin – dolge in globoke rane so se dolble v kožo, da ni ostala niti ena obrazna poteza, le golo mišičevje, vršički kosti in strjena kri odtenka gnilih sliv.


Istovetnosti moža z obraza nikakor ne bi bilo mogoče razbrati.


»Glejte!« je osuplo zaklical Robert Spaulding. Bil je drugi v hierarhiji prevajalcev, a njegov položaj je bil bolj tajniški kot kaj drugega. Prizor pred njim se mu je zdel bolj fascinanten kot odvraten. Njegov površnik je bil preprost, barve odmrlega listja in tako temeljito očiščen, da je kar bolelo. Pokazal je na umetelen križ iz šipkovega lesa, ki je visel okoli mrtvečevega vratu.


»Če se ne motim, je to Harrisonov križ,« je zašepetal Marbury.


»In to je, brez kančka dvoma, Harrisonov škrlatni telovnik,« je hladno kot kamen pritrdil Spaulding.


Nobenega dvoma ni bilo več, da je mrtvec Harrison.


Marbury se je oprl na Harrisonovo mizo in se osredotočal na lastno dihanje. Nemo je opazoval, kako so se preostali strinjali s podrobnostmi njunega sklepanja.


»Kako to,« je Marbury počasi pričel spraševati Livelyja, »da ste naleteli na to grozovitost ob tako pozni uri?«


»Navdušenje me je prignalo semkaj,« je hitro dejal Lively. »Grozno sem si želel pričeti z delom na novih straneh. Tako me privlačijo, da si ne morete misliti.«


»Da, ampak česar si mi ni treba predstavljati,« je previdno izustil Marbury, »je jeza, ki bi obšla Harrisona, če bi bil vedel, da berete njegovo delo. Po navadi je izbruhnil v navale besa. To vemo vsi. Morda je bil tu, prepirala sta se in napadel vas je.«


Lively je bil prekinjen, preden bi sploh lahko resnično pričel.


»Nemudoma moramo opozoriti nočno stražo!« je zahteval Spaulding.


»Vi ste jezikoslovec, dr. Spaulding, in ne poznate teh reči,« je odgovoril Marbury, pri tem pa komaj prikrival prezirljiv ton, »ampak naše redarstvo tu, v Cambridgeu, je precej neuporabno. Dovolite mi, da zadevo uredim na drugačen način.«


»Nezaslišano!« je zacvilil Spaulding. »Ne smemo dopustiti, da noč mine –«


»V mislih imam način, kako bomo raziskali to grozodejstvo,« je dejal Marbury s tonom, ki je skoraj hipnotično pomirjal.


»Ampak –« je pričel Lively.


Marbury se je hitro obrnil proti preostalim navzočim in vzdignil roko. »Oprostite, gospodje. Predlagam, da se za trenutek zberemo, preden nadaljujemo pogovore. Prvič naša krščanska dolžnost zahteva, da izrečemo, prav vsak od nas, tiho molitev za Harrisona.«

.
.
.

O avtorju - Phillip Depoy

Obvestite me o novi knjigi tega avtorja

Želite, da vas po elektronski pošti obvestimo, ko izide nova knjiga ali ponatis katere od knjig tega avtorja?

DA - obveščajte me o novostih avtorja
.
.
.
.

Podrobnosti o izdelku

  • Obseg/št. strani: 390
  • Datum Izida:
  • Jezik: slovenski
  • Vezava: Mehka
  • ISBN/EAN: 9789616837859
  • Mere izdelka vxš: 23 x 14,4 cm
  • Založba Anu Elara
  • Avtor:
  • Prevajalec: Kris Alfred Killer
  • Povprečna ocena:
    Ocena kupcev: 5
    (1)

Mnenja kupcev

  1  ocena:
5 zvezdice
100%
(1)
4 zvezdice
0%
(0)
3 zvezdice
0%
(0)
2 zvezdice
0%
(0)
1 zvezdica
0%
(0)
Povprečna ocena kupcev:
Ocena kupcev: 5
(1 ocena uporabnikov )
.
Ocenite izdelek s klikom na zvezdice:
 
.
.
.
.
.

Oznake kupcev o tem izdelku

Kliknite na posamezno oznako za prikaz vseh izdelkov označenih s to oznako:

Dodaj oznako:

Dodaj
.