.
 
.

Zapeljiva skušnjava (trda vezava)

Avtor: , Prevajalec: Lidija Kreft
5 (3  ocene uporabnikov )

Zapeljiva skušnjava je čudovita ljubezenska zgodba … Poredna, nežna, igriva in razkošna …

.
Redna cena: 28,00 €
Rok dobave: 2-4 dni.
.
.
Količina:  
.
Strošek dostave je enoten za celo Slovenijo in znaša 2,95 €, ne glede na količino in vrsto kupljenih izdelkov.

Številni izdelki imajo oznako "brezplačna dostava", kar pomeni, da v prmeru nakupa takšnega izdelka poštnine ne boste plačali. 

Več o dostavi
Emka.si omogoča naslednje načine plačila:
  • z gotovino ob prevzemu (velja le za fizične osebe),
  • s plačilno oziroma kreditno kartico (Mastercard, Visa, ActivaMaestro, Activa, Diners, American Express),
  • s storitvijo Moneta (Mobitel in Simobil)
  • Plačilo po predračunu (pravne osebe)
  • Račun z odlogom plačila (za javna podjetja)
Več o plačilih

Pri vsakem izdelku je naveden predviden rok dostave. Glede na to katere izdelke izberete, se vam pri oddaji naročila prikaže tudi končni predviden datum dobave vašega pakete.

Večino izdelkov dostavljamo iz lastne zaloge, zato so naši dobavni roki zelo kratki.

Ko vam bomo poslali paket boste o tem obveščeni tudi po emailu. V emailu bo navedena številka vašega paketa ter povezava do Pošte Slovenije, kjer boste lahko preverili natančen status dostave.

Več o dostavi

To je spletna cena
Shrani v seznam želja
.

.

Opis

Kate Nash Blackburn si obupno želi sebe in sestri rešiti pred ubožnico, zato se poda na pot na sever Škotske v upanju, da jih bo bogati markiz rešil iz fi nančne zagate. Ko jo usoda odpelje v gostišče, polno nasilnežev, ji na pomoč priskoči mišičasti višavski vojak. To je Kit MacNeill, čigar prisega njeni družini jo je leta in leta preganjala. Kit MacNeill ji predlaga, da jo bo pospremil čez nevarno Višavje do gradu Parnell, in vsi nagoni jo svarijo, da temu surovemu in grozečemu moškemu ne bi smela zaupati. Kate je kmalu presenečena nad njegovim uglajenim vedenjem in kultivirano govorico. Kdo je ta moški, ki ga je izoblikovala preteklost, polna skrivnosti, in ki jo zavzeto varuje, čigar široka ramena vabijo njen dotik in v objemu katerega Kate znova zaživi?


Zapeljiva skušnjava je čudovita ljubezenska zgodba … Poredna, nežna, igriva in razkošna …


- Lisa Kleypas, avtorica knjižnih uspešnic na New York Timesovi lestvici


Pogled v knjigo:


Prolog
York, 1801


Charlotte Elizabeth Nash je brala v okenski niši, ko pa je zaslišala, da je nekdo vstopil v revno opremljeno sobo, se je stisnila k steni. Ni si želela družbe. Dovolj je imela ljudi, ki so šepetali in sočustvovali, a se kljub temu niso mogli zadržati, da se jim pogled ne bi ves čas vračal na prazna mesta na steni, kjer so nekoč visele slike.
Knjigo si je odložila v naročje in do konca zastrla zavese, ki so zakrivale okensko nišo. Moški glasovi, tako nenavadni v tem izključno ženskem gospodinjstvu – tako je bilo, odkar je Kate odpustila glavnega strežnika –, so ji kljub temu vzbudili zanimanje.
Ker je bila Charlotte stara šele šestnajst let in v družbi še ni bila uradno predstavljena, je vedela, da bi jo odslovili, če bi naznanila svojo prisotnost. Ni si želela zapustiti salona. Zaradi izgube očeta je bila enako žalostna kot vsi drugi in tudi nje so se dotaknile posledice njegove prezgodnje smrti, toda ona je bila še mlada – in zaradi tega nekoliko neobčutljiva. Zaradi dolgih mesecev žalovanja se je že nekoliko dolgočasila. Vendar pa bodo obiskovalci Kate vsaj za nekaj trenutkov odvrnili od večnih litanij o varčevanju, Heleno pa od prisiljenega optimizma, ki si ga je vsako jutro nadela kakor masko. In nekaj moške pozornosti bo morda rahlo obarvalo lica njene matere.
Charlotte je potisnila prst med steno in zaveso in pokukala ven. Mati je zasedala osamljeno zofo na levi in brala z lista papirja. Njeni starejši sestri sta sedeli poleg nje, vsaka na eni strani: Helena, bleda kot žarek zimskega sonca, in Katherine, razdražena in temna kot poletna noč brez lunine svetlobe.
S trdno sklenjenimi rokami, ki so jim počivale v naročju, in z vzravnanimi hrbti so sedele in opazovale trio mladeničev, ki so stali pred njimi.
Charlotte jih ni videla preveč razločno, toda zaves si ni upala razgrniti niti za palec več, saj se je bala, da jo bodo odkrili. Raje se je neslišno spustila na kolena in dvignila rob zavese. Ah. Bolje.
Iz tega nevidnega zornega kota je opazovala mladeniče, ki so se predstavili: niti slučajno niso izhajali iz istega družbenega razreda kot Nashevi. Iz kakšnega družbenega razreda so bili, je bilo treba še odkriti.
Ni natanko vedela, kako je prišla do tega sklepa. Res je bilo, da so bila njihova oblačila, čeprav čista, nekoliko zdelana – zavihki so bili obrabljeni in srajce čez ramena nekoliko pretesne –, toda veliko ljudi se, odkar se je začela vojna s Francijo, ni več toliko menilo za modo. Niti njihova drža ni bila vzrok za njene sklepe, saj so bili povsem drugačni od gospodov, ki so se znašli v stiski. Pravzaprav so se vedli kar se da gosposko in zadržano.
Ne, šlo je za nekaj manj opaznega, subtilnega. Elementarnega. Videti je bilo, kakor da je skozi vhodna vrata vstopilo nekaj nebrzdanega in pomešalo zrak v tihi mestni hiši v Yorku. Nekaj nevarnega.
Premaknila se je nekoliko bliže k zavesi, ko se je moški, ki je stal malce pred drugima dvema, predstavil kot Andrew Ross, njegov globoki glas je razkrival rahel naglas, ki je bil značilen za prebivalce Škotskega višavja. Bil je srednje visok, lase je imel rjave, bil je sproščen in zagorel. Ves čas se je smehljal in bil videti blag. Razen … ko si ga je človek dalj časa ogledoval, je opazil hudo brazgotino, ki mu je razbrazdala gladko lice, in hladen pogled v njegovih toplih rjavih očeh.
Poleg njega je stal najbrž najlepši moški, kar jih je Charlotte kdaj videla. Rekel je, da mu je ime Ramsey Munro. Bil je visok, vitek in bled, temni kodri so mu padali na obrvi in globoke modre oči so se bleščale med gostimi trepalnicami, zaradi česar je bil videti tako porogljiv kot plemiški. Njega si je Charlotte brez težav lahko predstavljala v visoki družbi, njegova milina je zakrivala komaj opazno, toda nesporno podobnost s kakim plenilcem. Bil je kot panter, ki ga je prejšnje poletje videla v menažeriji.
Tretji mladenič – Christian MacNeill – je bil nekoliko bolj zadržan, njegova široka ramena so bila napeta. Grobo postriženi, nekoliko predolgi rdeče zlati lasje so uokvirjali ozki, lačni obraz, ki so ga krasile oprezne oči neverjetne svetlo zelene barve. Med vsemi je bil videti najbolj divji – imel je globoko vsajene oči, široka, čutna usta in čvrsto, oglato brado.
Charlotte je nagnila glavo. Na nekoga jo je spominjal … ah, zdaj se je spomnila.
Pred nekaj leti je šla pozno ponoči v kuhinjo po kozarec mleka z nekaj kapljicami konjaka, da bi si pomirila razdražen želodec, ko je zaslišala žvižg. Služabnica po imenu Annie, ki je skrbela za zgornje prostore, je pritekla v kuhinjo in odprla zadnja vrata. Iz teme je stopil moški, ki je bil videti vznemirljiv in nevaren in ki je objel Annie ter jo zavrtel, dokler ni opazil Charlotte. Ustavil se je, toda Annie ni postavil na tla. Tiste noči je Annie odšla z njim, njene oči so bile polne strahu in zadovoljstva. Nikoli se ni vrnila.
Ta Christian MacNeill je Charlotte spominjal na tistega malopridneža, »rojenega za vislice«, ki jim je ukradel Annie.
Saj ne da bi bila Annie zdaj še pri njih, se je opomnila Charlotte. Razen kuharice in nekaj zgaranih služabnic so vso drugo služinčad že zdavnaj odpustili.
»Ne vem, kaj hočejo,« je nenadoma zamrmrala mati s tistim zbeganim glasom, ki ga je usvojila tistega dne, ko je izvedela, da je ovdovela. Sprašujoče je pogledala Heleno, ki jo je tolažeče stisnila za ramo. Kate je brez besed vzela papir in začela brati.
»Ničesar nočemo, gospa Nash,« je rekel gospod Ross. »Prišli smo, da bi vaši družini zaprisegli zvestobo. Ali boste sprejeli našo pomoč, je odvisno od vas. Toda ne glede na to bomo zavezani tej zaprisegi, dokler smo živi.«
Charlottine oči so se očarano razširile. Zaprisega? Vedela je, da so bili mladeniči nekako povezani z njenim očetom, toda sklepala je, da so bili člani njegovega osebja, ki so prišli, da bi izrazili sožalje.
»Za kakšno zaprisego gre?« je vprašala Helena.
»Prisegamo, da vam bomo služili ...« je glasno prebrala Kate.
Charlotte je svojo srednjo sestro opazovala z nejevoljnim občudovanjem. Zadnje leto se je Kate, in ne Helena, izkazala kot njihova trdnjava moči, čeprav je imela veliko več razlogov za obup kot katera koli izmed njih.
Pri devetnajstih se je poročila z očarljivim poročnikom Michaelom Blackburnom in kmalu po tistem, ko sta se poročila in se je ustalila v svojem novem domu v Plymouthu, je na poti v Indijo umrl. V manj kot enem letu se je kot vdova vrnila v dom, iz katerega je odšla kot nevesta. Šest mesecev pozneje jih je dosegla novica, da je bil njihov oče ubit v Franciji, kjer se je na skrivaj sestal z odstavljenimi voditelji vlade Ludvika XVI. – vsaj s tistimi, katerih glave še niso odletele.
Družina je bila še vedno popolnoma pretresena, ko so prišli pravniki in jih obvestili, da je renta, s katero so se preživljali, s smrtjo lorda Nasha ukinjena. Že v naslednjem trenutku so prišli trgovci in potrkali na zadnja vrata, služabniki pa so si začeli iskati boljšo zaposlitev in novi lastniki njihove mestne hiše, ki jim je pripadla skupaj z grofovskim naslovom, so začeli pošiljati pisma, ki jih njena mati nikoli ni odprla. Nihče jih ni nikoli odprl.
Razen Kate. Nase je prevzela nepredstavljivo odgovornost razprodaje njihovega družinskega imetja, služabnikom napisala priporočila in poravnala zapadle račune. Kate. Kate, ki je raje plesala kot brala, ki je sovražila računanje in oboževala čenče. Kate, ki so jo matrone opisovale kot zaletavo in muhasto. Charlotte se še vedno ni nehala čuditi. V tej zbrani mladenki, ki je mirno prepognila list papirja, ki ji ga je podala mati, je komaj prepoznala svojo brezskrbno, ljubečo sestro.
»Hvala vam za vašo ponudbo, gospodje,« je zdaj rekla Kate. »Toda vaše pomoči ne potrebujemo. In tudi v prihodnje ne pričakujemo, da bi jo potrebovale.«
Charlotte ni mogla verjeti ušesom. Pa še kako so jo potrebovale. Hudo potrebovale! Toda njihove težave so se začele in končale z denarjem in ti mladeniči najbrž niso imeli nič več kot oni. Morda še manj. Čeprav si je to težko predstavljati.
Ona sploh ne bi smela vedeti za njihove tegobe z denarjem. Njeni sestri sta bili na zunaj mirni in samozavestni, toda ona je bila lahkih in neslišnih nog, zato je skozi zaprta vrata in pozno ponoči slišala dovolj, da je razumela, v kako hudi finančni stiski so se znašle.
»Tako torej.« Gospod Ross si je še naprej prijazno ogledoval tri ženske, ki so sedele pred njim, Ramsey Munro je bil še naprej miren, toda MacNeillov hladni pogled je zdrsnil po stenah in se ustavil pri zbledelih kvadratih na črtastih svilenih tapetah, udrtinah v perzijski preprogi, ki so razkrivale, da so tam nekoč stali težki kosi pohištva, ter na osamljeni kredenci, na kateri ni bilo nobenih okraskov.
Ve, je pomislila Charlotte. Toda Kate jih je zavrnila, kaj pa naj bi storila?
»Ne želimo vas več obremenjevati, gospa Blackburn. Toda preden odidemo,« je gospod Ross medlo zamahnil proti svojima tovarišema, »bi bili tako prijazni in nekaj sprejeli?«
»Kaj?« je vprašala Helena.
»Vrtnico, gospodična Nash,« je odgovoril gospod Ross. »Če se boste kdaj znašli v položaju in se vam bo zdelo, da vam lahko pomagamo, je vse, kar morate storiti, da eno izmed vrtnic pošljete opatu v opatijo St. Bride's na Škotskem. On bo vedel, kje se nahajamo, in takoj ko bo mogoče, bomo prišli na pomoč.«
Heleninih ustnic se je dotaknil droben, zmeden nasmešek. »Zakaj v...«
»Vrtnica?« je vprašal nejeverni ženski glas pri vratih. Njihova sestrična Grace je vstopila v hladno sprejemnico, koža se ji je rožnato bleščala in njeni zlati kodri so poskakovali, ko si je odpenjala žametno ogrinjalo.
»Pozdravljene, drage moje!« Nagnila se je in površno poljubila svojo teto, nato pa se je vzravnala in si presenečeno ter vzvišeno ogledovala mladeniče.
»Grace, to so mladeniči, ki jih je tvoj stric … ki …« Charlottini materi se je zapletalo, ni vedela, kako naj nadaljuje. Helena jo je rešila.
»To so mladeniči, ki jih je oče rešil, preden je umrl: gospod Ross, gospod Munro in gospod MacNeill. Gospodje, naša sestrična, Grace Deals-Cotton.«
Rešil? To so bili mladeniči, ki jih je njen oče rešil in pri tem umrl? Charlotte je vsa očarana še malo bolj privzdignila zaveso.
Mladeniči so se priklonili in zamomljali pozdrav. Grace se je preračunljivo nasmehnila in pokazala zobe, njene oči so se ocenjujoče zožile.
»Tako torej,« je rekla. »In prinesli ste … vrtnico? Kako sentimentalno.« Grace se je obrnila k teti. »Je imel stric Roderick rad vrtnice? Nisem vedela. Toda saj sem z vami šele kako leto.« Znova se je nasmehnila. »Tokrat.«
»Prepričana sem, da bi lord Nash zelo cenil vrtnice,« je samodejno odgovorila Charlottina mati. »In tudi mi jih bomo, ko bodo zacvetele … pozno poleti.«
Njeno obotavljanje je izdajalo, česar so se bale, čemu tega nobena ni izgovorila na glas – da jih v času, ko bodo vrtnice zacvetele, ne bo več tukaj. Tega gostom seveda ni nihče omenil. Nasheve so bile ponosne, zelo ponosne.
»Pa menda ja ne boste poskušale ostati … Oh. Seveda, potem jih boste, ko se preselite, porezale in vzele s seboj,« je rekla Grace. Usedla se je na rob zofe in prijela obroč za vezenje, ki ga je prejšnji večer opustila.
»Preselile se boste?« je ostro vprašal Ramsey Munro.
»Da,« je odgovorila Helena in s pogledom nelagodno ošinila Kate. »Sčasoma. Spomini …« je medlo pripomnila in dvignila roke ter jih takoj zatem spustila.
Kate je Grace grdo ošinila s pogledom, ki jo je zmedeno in prizadeto pogledala. Charlotte je rahlo spustila rob zavese in bila malce jezna na Kate. Grace seveda ni namerno razkrila, da se morajo izseliti iz moderne mestne hiše, toda Kate ji tega ne bo nikoli verjela. Njuna sovražnost je trajala že zelo dolgo, morda je bil vzrok za to dejstvo, da sta si bili nekoč zelo podobni. Tudi Kate je bila nekoč tako iskrena in neizumetničena kot Grace. Tega bi se morala zavedati, ne pa da nenehno išče napake na njihovi živahni sestrični.
»Kakor tudi ti, Grace,« je rekla Helena in preusmerila pozornost. »Tudi ti se boš preselila.«
»Ah, da!« je rekla Grace in lepo spustila pogled ter nadaljevala vezenje. »Toda jaz, ubogo bitje, bom izgnana v divjino, medtem ko boste ve lahko uživale v družbi.« Nasmehnila se je gospodu Rossu. »Čez pet mesecev se bom poročila z gospodom Charlesom Murdochom. Njegov brat je markiz Parnell. Upam si trditi, da vas ne pozna ...«
Še preden je besede do konca izgovorila, je vedela, da je storila napako. »Verjetno niste slišali zanj. Njegov grad ...« Njenega zadovoljstva ob tej besedi ne bi bilo mogoče zgrešiti, toda zakaj ga ne bi smela čutiti? Konec koncev je bil grad, grad – »njegov grad stoji na severni obali Škotske. Tam bova živela, ko ne bova v Londonu.«
»Londonu, in ne Edinburghu?« je gladko vprašal Ramsey Munro. »Moram reči, da sem presenečen. Škoti so prav pretirano ponosni na Edinburgh.«



 

.
.
Oglejte si ostale knjige tega avtorja
.
.
Oglejte si vse knjige tega avtorja
.

O avtorju - Connie Brockway

Obvestite me o novi knjigi tega avtorja

Želite, da vas po elektronski pošti obvestimo, ko izide nova knjiga ali ponatis katere od knjig tega avtorja?

DA - obveščajte me o novostih avtorja
.
.
.
.

Podrobnosti o izdelku

  • Obseg/št. strani: 344
  • Datum Izida:
  • Jezik: slovenski
  • Vezava: Trda
  • ISBN/EAN: 9789616892254
  • Mere izdelka vxš: 20,6 x 13,5 cm
  • Založba Anu Elara
  • Avtor:
  • Prevajalec: Lidija Kreft
  • Povprečna ocena:
    Ocena kupcev: 5
    (3)

Mnenja kupcev

  3  ocen:
5 zvezdice
100%
(3)
4 zvezdice
0%
(0)
3 zvezdice
0%
(0)
2 zvezdice
0%
(0)
1 zvezdica
0%
(0)
Povprečna ocena kupcev:
Ocena kupcev: 5
(3 ocene uporabnikov )
.
Ocenite izdelek s klikom na zvezdice:
 
.
.
.
.
.
 
Anonimno 5
Napisal Anonimno, dne 13.9.2012
Odlična knjiga, zgodba je čudovita, škoda, da je le ni še malo raztegnila, pa kakšen ljubezenski prizor več bi tudi lahko dodala.
.

Oznake kupcev o tem izdelku

Kliknite na posamezno oznako za prikaz vseh izdelkov označenih s to oznako:

Dodaj oznako:

Dodaj
.