»Debeljakovo knjigo Zadnja stran je založilo Delo, v njej pa so zbrani eseji z zadnje strani¬ Sobotne priloge, objavljeni¬ v zadnjih štirih letih. Vendar knjiga¬ ni le zbirka posameznih¬ tekstov, pač pa zaokrožena celota.
Ta besedila sicer imajo socio¬loško ozadje, a so hkrati zapisana esejistično, na trenutke pesniško, v vsakem primeru literarno. Če naj bi bilo časopisno besedilo smiselna enota, so kronološko zloženi Debeljakovi članki zaokrožena celota. So več kot zbirka posamičnih zapisov. So hibrid akademskega razmisleka, osebne pripovedi in esejističnega sloga z močnim literarnim ozadjem. So besedilo javnega intelektualca, ki mu ni vseeno.
So besedilo profesorja, ki poroča, kako je korakal z drugimi podporniki vstajniškega gibanja, profesorja, ki prizna, da je na vhod Banke Slovenije nalepil geslo »Naša last!«, profesorja, ki je iz nalepke »Naša last!« naredil zastavico in jo zabodel sredi gozda, prepričan, da so gozdovi – kot zrak in voda – skupna lastnina, res communes.
Zapis o gozdovih še zdaleč ni edina točka, na kateri Debeljak postavlja v fokus pozornosti sodobni kapitalizem. »Danes je kapitalistični način delovanja posegel tudi v sfere, ki jim tržne norme tradicionalno niso gospodovale,« zgrožen ugotavlja. In kot analitik pronicljivo pojasni, zakaj rdeča zvezda ni totalitarni simbol, saj je totalitarni komunizem za svoj simbol uporabljal srp in kladivo. Kaj se je zgodilo z demokracijo in zakaj smo njena načela sprejeli zadržano, kapitalizem pa je dobil status novega ¬evangelija?
Knjiga Zadnja stran prinaša globinske portrete sodobnikov, intelektualcev iz bližnje in manj bližnje okolice, ki so zaradi vojne bežali v tujino in začenjali življenje z ničle. Kdor je spregledal fantastično, a resnično, anekdoto o Tomažu Šalamunu, pesniku svetovnega formata, ki je v nekem obdobju življenja od vrat do vrat prodajal knjige, naredi-si-sam priročnike, gobarske leksikone in podobno blago, jo bo našel na strani 163. »Nakrohotali smo se do solz,« zapiše Debeljak. A krohot, o katerem govori, je hkrati neskončno resen.« Ali Žerdin, Delo
.