Ivan Cankar je razvil slovensko pripovedništvo do najvišje umetniške vrednosti, slovenska dramatika pa je šele z njim zaživela v polni meri. Rodil se je očetu Jožetu, krojaču na Vrhniki, in materi Neži, rojeni Pivk, v leseni s slamo kriti hiši na Klancu kot osmi otrok od dvanajstih.
Šestletno šolanje v ljudski šoli na Vrhniki je Cankar zaključil kot najboljši učenec. Po končani maturi na ljubljanski realki se je na Dunaju vpisal na tehnično visoko šolo. Študij je opustil in se posvetil književnemu delu. Živel je izključno od svojega pisateljskega dela.
Po vrnitvi z Dunaja, kjer je preživel 12 let, je živel na Rožniku, od koder se je preselil v mesto zadnje leto pred smrtjo. V realki se je pridružil dijaškemu društvu Zadruga, kjer je povsem izstopal; predstavljal se je z branjem svojih pesmi in raznih kritik. V Zadrugi je navezal tesne stike z Murnom, Kettejem in Župančičem, s katerimi je postal prepoznavna četverica, ki je jezikovno in umetniško prenovila slovensko književnost.
Cankarjev opus je zelo obsežen in raznovrsten, saj je pisal pesmi, črtice, novele, povesti in romane, drame, eseje, satire, polemike, feljtone ter kritične spise in politične članke.
Cankarjeve začetke predstavljajo pesniška zbirka Erotika, v kateri je zbral mladostne ljubezenske pesmi, balade in romance, zbirka črtic Vinjete ter dramska igra Romantične duše. Kmalu je pesništvo opustil in gojil prozna in dramska dela. Krajšo prozo (črtico, noveleto, vinjeto) je pisal pod vplivom romantike, naturalizma in dekadence, v njegovih povestih in romanih pa je čutiti večji vpliv simbolizma in impresionizma.
Drame: Romantične duše (1897), Jakob Ruda (1900), Za narodov blagor (1901), Kralj na Betajnovi (1902), Pohujšanje v dolini Šentflorjanski (1907), Hlapci (1910), Lepa Vida (1911).
»Ponos je v mojem srcu: kljub vsem naukom, opominom, očitkom, kljub zasmehu, zmerjanju in natolcevanju je vse moje življenje in nehanje služilo najvišji ideji: resnici! Kar sem videl z očmi, s srcem in razumom, nisem zatajil; in bi ne zatajil za same zlate nebeške zvezde. Resnica pa je posoda vsega drugega: lepote, svobode, večnega življenja. Dokler sem zvest resnici, sem zvest sebi; dokler delam v njenem imenu, bo moje delo rodovitno, ne bo ovenelo od pomladi do jeseni ... – Moje delo je slutnja zarje, vsaka moja beseda in vse moje življenje.«
.