.
 
.

Vse o ljubezni (Trda)

Avtor: , Prevajalec: Neža Kralj
4 (3  ocene uporabnikov )

.
Redna cena: 29,95 €
Predvideni rok dobave: 7-9 dni.
.
.
Količina:  
.
Strošek dostave je enoten za celo Slovenijo in znaša 2,95 €, ne glede na količino in vrsto kupljenih izdelkov.

Številni izdelki imajo oznako "brezplačna dostava", kar pomeni, da v prmeru nakupa takšnega izdelka poštnine ne boste plačali. 

Več o dostavi
Emka.si omogoča naslednje načine plačila:
  • z gotovino ob prevzemu (velja le za fizične osebe),
  • s plačilno oziroma kreditno kartico (Mastercard, Visa, ActivaMaestro, Activa, Diners, American Express),
  • s storitvijo Moneta (Mobitel in Simobil)
  • Plačilo po predračunu (pravne osebe)
  • Račun z odlogom plačila (za javna podjetja)
Več o plačilih

Pri vsakem izdelku je naveden predviden rok dostave. Glede na to katere izdelke izberete, se vam pri oddaji naročila prikaže tudi končni predviden datum dobave vašega pakete.

Večino izdelkov dostavljamo iz lastne zaloge, zato so naši dobavni roki zelo kratki.

Ko vam bomo poslali paket boste o tem obveščeni tudi po emailu. V emailu bo navedena številka vašega paketa ter povezava do Pošte Slovenije, kjer boste lahko preverili natančen status dostave.

Več o dostavi

To je spletna cena
Shrani v seznam želja
.

.
Kdor je kupil ta izdelek, je kupil tudi...
.

Opis

Alasdair Cynster je prisegel, da ne bo nikoli podaril svojega srca, usoda pa ima drugačne načrte …


Alasdair Cynster, ki mu vsi pravijo Lucifer, pobegne na deželo pred samskimi damami iz visoke družbe, vendar svoji usodi ne more ubežati. V Devonu sreča Phyllido Tallent, svojeglavo, neodvisno in premožno lepotico, ki obudi vse njegove cynsterske veščine zapeljevanja. Lucifer skuša zatreti poželenje do nje in se izogniti zakonskemu jarmu. Toda usoda se poigra z njim in čaka ga največji izziv za Cynsterja – kako naj prepriča nevesto, ki se sploh noče poročiti.


Phyllida ima zaradi svoje lepote in pameti celo četico snubcev, vendar je nihče od njih ne mika tako kot Lucifer. Želi se naučiti vsega o ljubezni in čeprav se mu ne preda popolnoma, se zaveda, da se samo bedaki upirajo Cynsterju. Phyllida pa ni neumna.


Odlomek: 


Junij 1820
Devon


Vzdržnost.


Beseda še zvenela ni prijetno.
Alasdair Reginald Cynster, ki mu niso kar tako pravili Lucifer, se je otresel misli in zaničljivo prhnil. Posvetil se je svojima plemenitima vrancema in zavil na ozko cesto, ki je vodila na jug proti obali. Cilj njegovega potovanja je bil Colyton.
Podeželje je cvetelo v zgodnjem, prijetnem poletju. Žito je valovalo v sapici. V višavah so švigale lastovice kot črne puščice na modrem nebu. Cesto je obdajala gosta živa meja, tako da je komaj videl čeznjo s kozla svojega dvokolesnika. Sicer pa na mirnem podeželju bogu za hrbtom ni bilo ničesar zanimivega.
Bil je sam s svojimi mislimi. Ko je vozil v počasnem in enakomernem ritmu po vijugasti cesti, je razmišljal o svoji zagati.
Čeprav bo pogrešal družbo določene vrste žensk, je raje trpel, kot da bi podlegel prekletstvu Cynsterjevih. S prekletstvom se ni smel šaliti. Zadelo je že pet njegovih najbližjih moških sorodnikov, ki so toliko let kraljevali v visoki družbi. Člani Bara Cynster so osvajali ženska srca po dolgem in počez, tako da so londonske dame izgubljale tla pod nogami in ostajale brez sape. Bili so drzni, vražji in nepremagljivi, dokler niso drug za drugim podlegli prekletstvu. Samo on je ostal svoboden, samski in nepoboljšljiv. Čeprav ni nasprotoval zakonski zvezi kot taki, je bila nesreča in poguba Cynsterjevih v tem, da so se poročali iz ljubezni.
Že ob misli na to ga je streslo. Nikoli ne bi sprejel ranljivosti, ki jo prinaša poroka iz ljubezni.
Včeraj je ista usoda doletela njegovega rodnega brata Gabriela. Tudi to je bil eden od dveh glavnih razlogov, zakaj se je želel zakopati v zakotje Devona.
Z Gabrielom sta si bila blizu vse življenje. Ločevalo ju je samo enajst mesecev. Poleg svojega starejšega brata je tako dobro poznal samo še njuno otroško prijateljico Alatejo Morwellan. Zdaj se je pisala Alateja Cynster. Včeraj se je poročila z Gabrielom.
Ob njuni poroki so se Luciferju odprle oči in spoznal je, kako močno in nepremagljivo je lahko prekletstvo. Ljubezen je zacvetela tudi na najbolj neverjetnih tleh. Prekletstvo je udarilo nepričakovano, neusmiljeno in silovito kljub vsem oviram. Gabrielu in Alateji je iskreno privoščil srečo, vendar ju ni nameraval posnemati.
Ne zdaj, ne nikoli.
Čemu bi se moral oženiti? Bi pridobil s poroko nekaj, česar še nima? Ženske in dame so mu ugajale. Rad se je spogledoval z njimi, osvajal bolj trmaste primerke in jih zvabil v posteljo. Rad jih je učil vsega, kar je vedel o vzajemnem užitku. To je bilo vse.
Zanimale so ga tudi druge stvari. Užival je v svobodi in v misli, da je sam svoj gospod. Rad je živel tako in tega ni želel spremeniti. Na vse kriplje se je skušal izogniti prekletstvu. Zlahka bi preživel brez ljubezni.
Torej se je izmuznil z Gabrielovega in Alatejinega poročnega slavja in odšel iz Londona. Odkar je Gabriel naznanil, da se bo poročil, je Lucifer postal glavna tarča samskih dam v visoki družbi. Odklonil je vsa povabila na zabave v poletnih rezidencah in se odpeljal k staršem v graščino Quiverstone v Somersetu. Služabnika Dodswella, ki je bil domačin, je pustil pri njegovi sestri in že zgodaj zjutraj oddrdral naprej po podeželski cesti na jug.
Na levi je zagledal tri koče. Stiskale so se med cesto in ožjim kolovozom, ki se je spuščal ob robu grebena. Ko je počasi zapeljal mimo koč in grebena, je zagledal vas Colyton. Ustavil je oba konja in se razgledal.
Skremžil se je. Prav je imel. Sodeč po tistem, kar je videl, v Colytonu že ne bo našel poročene dame, ki bi ustrezala njegovemu pikolovskemu okusu, in s katero bi se lahko pozabaval in rešil stalne potrebe, ki je mučila vse Cynsterjeve.
Torej se bo moral sprijazniti z vzdržnostjo.
Prijetna in prijazna vasica, pravi podeželski raj za slikarje, je bila zavita v mir in tišino pod poletnim soncem. Naprej na desni strani je bila vaška gmajna. Na vrhu je stala mogočna normanska cerkev, ki jo je obdajalo urejeno pokopališče. Za pokopališčem je tekla še ena pot in se verjetno združila z glavno cesto.
Glavna cesta je zavila na levo. Na obeh straneh so stale koče, ki so gledale proti gmajni. Preden je cesta izginila za ovinkom, je še videl znak za gostišče. Bliže na gmajni je opazil ribnik z racami.
Ko sta vranca zaslišala gaganje, sta začela biti s kopiti in stresati z glavo.
Lucifer ju je umiril in se ozrl proti levi, k prvi hiši v vasi, ki jo je obdajal vrt. Na vhodu je bilo vklesano ime. Napel je oči.

Graščina Colyton. Njegov cilj.
Šlo je za čedno dvonadstropno georgijansko stavbo iz svetlega peščenjaka. Pročelje in vhod, ki sta gledala proti cesti, so krasile vrste dolgih obokanih oken. Graščino sta obdajala do pasu visok kamnit zid in velik vrt s cvetočimi rastlinami in vrtnicami.
Sredi vrta je na pol poti med glavnimi vrati in izhodom na cesto stal okrogel vodnjak. Na zadnji strani vrta je raslo več dreves in skrivalo hišo pred pogledi iz vasi.
Hišo je obkrožal peščeni privoz, ki je vodil do hleva sredi dreves. Med privozom in živo mejo se je raztezala trata, ki so jo tu in tam krasila stara senčnata drevesa. Grmovje je bilo nekoliko zaraščeno in je segalo skoraj do ceste, kjer je Lucifer ustavil svoj dvokolesnik. Skozi živo mejo je iz okrasnega ribnika ujel lesket vode.
Graščina Colyton je bila po videzu in položaju prebivališče premožnega gospoda. Tu je živel Horacij Welham. Prav zato si je Lucifer izbral Colyton za svoje začasno pribežališče.
Pred tremi dnevi je prejel Horacijevo pismo. Stari prijatelj, ki ga je navdušil za zbirateljstvo, mu je pisal, naj ga obišče v Colytonu takoj, ko bo utegnil. Ko je postal najbolj zaželeni samec v visoki družbi, je takoj utegnil. Izkoristil je priložnost in izginil iz družabnega vrtinca.
Včasih je obiskoval Horacija na njegovem domu v Lake Districtu.
Čeprav sta ostala tesna prijatelja, sta se v zadnjih treh letih, odkar se je Horacij preselil v Devon, srečevala samo na zbirateljskih dražbah po deželi in v Londonu. Tokrat je bil Lucifer prvič v Colytonu.
Vranca sta stresla z glavama. Vprežno jermenje je zažvenketalo. Lucifer se je vzravnal in popravil vajeti. Začutil je naraščajočo nestrpnost. Želel si je videti Horacija, mu seči v roko in uživati v njegovi učenjaški družbi. Ko je razmišljal o razlogu za Horacijevo vabilo, se je njegova neučakanost še povečala. Horacija je zanimalo Luciferjevo strokovno mnenje o predmetu, ki bi ga po njegovih besedah tako pritegnil, da bi začel zbirati še kaj drugega kot srebrnino in dragulje. Vso pot iz Somerseta je ugibal, za kakšen predmet bi lahko šlo, vendar ni prišel do pametnega zaključka.
Saj bo kmalu izvedel. Trznil je z vajetmi in pognal vranca. Spretno je švignil skozi visok kamniti vhod in zapeljal k hiši. Pesek je hreščal pod kolesi dvokolesnika in konjska kopita so udarjala v tla.
Nihče ni pritekel.
Napenjal je ušesa, vendar je slišal samo čivkanje ptic in brenčanje žuželk.
Nato se je spomnil, da je nedelja. Horacij in njegovi služabniki so bili gotovo v cerkvi. Ozrl se je po gmajni in videl, da so cerkvena vrata na široko odprta. Pogledal je h glavnim vratom graščine. Ta so bila priprta. Nekdo je vendarle bil doma. Zavezal je vajeti, skočil z voza in stopil po peščeni poti do vhoda. Vrt je žarel v poletnih barvah in pritegnil njegov pogled. Ob pogledu nanj so se v Luciferju zbudili davno pokopani spomini. Postal je pred vhodom in jih skušal natančneje opredeliti.
To je bil Marthin vrt.
Martha je bila Horacijeva pokojna žena. Bila je srce in duša njunega doma v Lake Districtu. Uživala je v vrtnarjenju. V vsakem vremenu je skušala ustvariti čudovite nasade, kot je bil ta. Lucifer je opazoval rastline. Posajene so bile podobno kot v vrtu v Lake Districtu. Toda Martha je bila že tri leta mrtva. Martha je bila razen matere in tet Luciferju bližje kot druge starejše ženske. V njegovem življenju je zasedala posebno mesto.
Pogosto je poslušal njene dobronamerne nauke, medtem ko se za materine pridige ni zmenil. Ker si nista bila v sorodu, je lažje slišal resnico iz njenih ust. Ravno njena smrt je povzročila, da je manj obiskoval Horacija na domu. Tam ga je preveč stvari spominjalo nanjo, zato je bil občutek skupne izgube še večji.
Ob pogledu na Marthin vrt v tem kraju ga je obšel nenavaden občutek, kot bi ga nevidna roka pocukala za rokav. Namrščil se je. Zdelo se mu je, da lahko sliši Martho, kako mu šepeta z nežnim, tihim glasom.
Sunkovito se je obrnil in stopil v preddverje. Vhodna vrata so bila priprta. Odprl jih je na stežaj. Veža je bila prazna.
»Pozdravljeni! Je kdo doma?«
Nihče mu ni odgovoril. Slišati je bilo samo brenčanje žuželk. Prestopil je prag in postal. Hiša je bila hladna, mirna in tiha. V ozračju je lebdelo pričakovanje. Namrščil se je in stopil naprej.
Njegovi koraki so odmevali po črno-belih ploščicah. Stopil je k prvim vratom na desni. Bila so široko odprta.
Še preden je prišel do njih, je zavohal kri. Po Waterlooju bi povsod prepoznal njen vonj. Dlačice na tilniku so se mu naježile. Upočasnil je korak.
Obstal je na pragu in strmel v telo, ki je ležalo v sobi le nekaj korakov od vrat.
Zmrazilo ga je. Po prvem pretresu je s pogledom premeril stari, zgubani obraz in košate bele lase pod čepico s cofkom. Mrtev moški je bil oblečen v dolgo belo spalno srajco. Čokate rame mu je ovijal pleten šal. Ležal je na hrbtu z roko, iztegnjeno od sebe. Bosa stopala so molela proti vratom in zdelo se je, kot bi spal v sprejemnici med starinskimi knjigami.
Toda ni spal in ni se zgrudil zaradi nenadne slabosti. Kri mu je še vedno tekla iz majhne ureznine na levi strani prsi tik pod srcem.
Lucifer je zajel sapo. »Horacij!«
Pokleknil je zraven njega. Zaman je iskal utrip na njegovem zapestju in vratu. Položil mu je roko na prsi in ugotovil, da je še topel. Starčeva lica so bila še vedno rahlo rdečkasta. Lucifer je sedel na pete.
Horacij je bil umorjen samo pred nekaj trenutki.
Počutil se je otrplo in odmaknjeno. Z delom možganov je zbiral podatke kot izkušeni konjeniški častnik, kar je nekoč bil. Ubil ga je en sam vbod v srce z orožjem, ki je bilo podobno bajonetu. Ni veliko krvavel, čisto malo. Nenavadno malo. Namrščil se je in preveril. Pod truplom je bilo krvi več. Horacij je obležal na trebuhu in obrnili so ga šele pozneje. Pod šalom je opazil nekaj bleščečega in začel je tipati. Prsti so se mu tresli, ko je izvlekel dolg, ozek nož za odpiranje pisem.
Zgrabil je za okrašeni ročaj. Preiskoval je bližnjo okolico, vendar ni opazil znakov boja. Preproga ni bila zgubana. Miza med truplom in preprogo je bila na svojem mestu.
Tiho je zaklel. Počutil se je, kot bi ga nekdo brcnil v trebuh. V spokojnem miru je bil umor Horacija še toliko bolj grozljiv. Zdel se je kot nočna mora, iz katere se ne more zbuditi. Globoka izguba ga je omrtvičila. Njegovo zgodnje pričakovanje je dobilo grenak priokus. Stisnil je ustnice in globoko zajel sapo.
Ni bil sam.
Takoj ko je zaznal tujo bližino, je zaslišal zvok. Nekaj je zabobnelo in podrsalo po tleh za njim.
Skočil je pokonci in zgrabil nož za odpiranje pisem. Nekaj težkega ga je udarilo po glavi.
Bolelo je kot vrag.
Obležal je na tleh. Najbrž se je zrušil kot pokošen, vendar se ni mogel spomniti, kdaj je padel. Ni vedel, ali je izgubil zavest in se takoj zavedel, ali je samo tako dolgo padal na tla. Z zadnjimi močmi je odprl veke. Za trenutek je zagledal Horacijev obraz in ga spet izgubil izpred oči. Z zaprtimi očmi je zadržal stok. Z malo sreče bo morilec mislil, da je nezavesten. Kar je bilo skoraj res. Pred očmi se mu je temnilo in bil je tik na tem, da omedli. Trmasto se je upiral črni temi.
Še vedno je držal nož, vendar je bila njegova desnica ujeta pod telesom. Ni se mogel premakniti. Telo mu je oklepala svinčena teža. Ni se mogel braniti. Prej bi moral pregledati sobo. Toda ob pogledu na mrtvega Horacija, ki je še vedno krvavel, je izgubil razsodnost. Prekleto!
Počutil se je nenavadno odmaknjenega, ko je čakal in se spraševal, ali ga bo morilec pokončal ali bo pobegnil. Nikogar ni slišal oditi, vendar se ni mogel zanašati na svoj sluh.
Kako dolgo že leži?


 

.
.
Oglejte si ostale knjige tega avtorja
.
.
Oglejte si vse knjige tega avtorja
.

O avtorju - Stephanie Laurens

Obvestite me o novi knjigi tega avtorja

Želite, da vas po elektronski pošti obvestimo, ko izide nova knjiga ali ponatis katere od knjig tega avtorja?

DA - obveščajte me o novostih avtorja
.

Stephenie Laurens je pričela s pisanjem, da se je umaknila iz dolgočasnega sveta profesionalne znanstvenice. Rodila se je na Šrilanki, ko je bila ta še Cejlon, angleška kolonija. Strši so se izselili s Šrilanke, ko je bila stara 5 let in se naselili v Melbournu v Avstraliji. Tu se je Stephenie šolala in šolanje zaključila kot doktorica biokemije.
Skupaj z možem sta ubrala staro pot od Katmanduja do Londona, preko severne Indije, doline reke Ganges, v Kašmir, nato preko Pakistana, Afganistana, Irana vse do Kaspijskega jezera, pa preko Turčije in cele Evrope vse do Londona.
V Angliji sta se nato zaposlila kot znanstvena raziskovalca. Živela sta v koči iz 16. stoletja v Kentu in obdajali so ju zeleni travniki, zaščitene izkopanine rimske vile iz 1. stoletja ter dvorec iz 14. stoletja, ki je bil še vedno v lasti njegovih prvotnih lastnikov. V Angliji sta preživela 4 leta in se nato vrnila v Melbourne, Avstralija. Med svojim bivanjem v Evropi sta raziskovala Anglijo, Francijo, Španijo, Portugalsko in severno Italijo.
Po vrnitvi v Avstralijo sta oba nadaljevala z delom raziskovalcev, Stephenie na področju raziskovanja raka, kjer je s časoma odprla tudi svoj raziskovalni laboratorij. Vendar pa je usoda imela drugačne plane.
Stephenie je od nekdaj rada prebirala romantične romane in ko ji je nekega dne zmanjkalo knjig, se je odločila, da bo sama napisala svoj roman. Pravi, da ga je najverjetneje zaključila le zato, ker jo je strašno zanimalo, kako se bo končal. Tako je nastal njen prvenec The Tangled Reins. Nato je s pisanjem nadaljevala in napisala še 7 zgodovinskih romanov (Regency ropmances). In nekje v tem času je spoznala, da je življenje znanstvenice nadvse stresno in da lahko živi tudi kot pisateljica, saj so njene knjige že dosegale visoka mesta na lestvicah najbolj branih. Tako se je Stephenie upokojila kot znanstvenica in sedaj svoj čas izrabi za pisanje novih razburljivih ljubezenskih zgodb.

.
.
.

Podrobnosti o izdelku

  • Obseg/št. strani: 450
  • Datum Izida:
  • Jezik: slovenski
  • Vezava: Trda
  • ISBN/EAN: 9789616837378
  • Mere izdelka vxš: 13,7 x 21 cm
  • Založba Anu Elara
  • Avtor:
  • Prevajalec: Neža Kralj
  • Povprečna ocena:
    Ocena kupcev: 4
    (3)
Oglejte si več iz oddelkov:

Mnenja kupcev

  3  ocen:
5 zvezdice
67%
(2)
4 zvezdice
0%
(0)
3 zvezdice
0%
(0)
2 zvezdice
0%
(0)
1 zvezdica
33%
(1)
Povprečna ocena kupcev:
Ocena kupcev: 4
(3 ocene uporabnikov )
.
Ocenite izdelek s klikom na zvezdice:
 
.
.
.
.
.

Oznake kupcev o tem izdelku

Kliknite na posamezno oznako za prikaz vseh izdelkov označenih s to oznako:

Dodaj oznako:

Dodaj
.