Poroka leta ...
Philip Whitmore, vikont Greybourne, je preživel peščene viharje, odkril več stoletij zakopane zaklade starodavnih naselbin in se neustrašno postavil po robu oboroženim roparjem grobov. Žal se mu zatakne pri nečem tako vsakdanjem, kot je poroka. Na starodavni kamniti plošči, ki mu po naključju pride v roke, je namreč zapisan urok, in ta bo pogubil vsako nesrečnico, ki bo tako nespametna, da se bo omožila z njim. Zaman so vse njegovo premoženje, plemiški naslovi in čeden videz; Philipova skrbno izbrana nevesta ga zapusti pred oltarjem!
Škandal sezone ...
Lepa Meredith Chilton-Grizedale je trdno odločena, da bo Philipu našla popolno nevesto. Načrtovana poroka leta, ki se nazadnje konča tako klavrno – z osamljenim ženinom pred oltarjem – bi namreč morala utrditi njen sloves najboljše ženitne posredovalke v Mayfairu! Meredith zato sklene, da mora prav ona najti novo nevesto najbolj nezaželenemu samcu v Angliji. Toda gorje! Skrivnostni vikont jo že ob prvem srečanju očara. Zdaj obema visi nad glavo pogubni urok; a bila bi vendar norost, da bi zaradi strasti žrtvovala življenje ...
Pogled v knjigo:
Prolog
Dragi Philip!
Ker se z vsemi štirimi vztrajno otepaš, da bi sam poskrbel za to, ti sporočam, da načrtujemo tvojo salamensko poroko. S kom se boš poročil, še ni čisto določeno, toda svatba bo, in sicer prvega septembra v Londonu, to si kar zapiši za uho. V nasprotju s tvojo zadnjo preklicano poroko, ki sem ti jo organiziral pred tremi leti, pričakujem, da se boš na tejle pojavil! Pravzaprav to zahtevam! Medtem ko si se ti veselo potikal po egiptovskih peščinah in iskal zarjavele starine, sem jaz zdravstveno žalostno opešal. Doktor Gibbens pravi, da imam pred sabo manj kot leto dni življenja, torej te hočem videti poročenega in ustaljenega na položaju v družbi, ki ti po krvi pripada, po možnosti celo z detetom na poti, preden odromam pod rušo.
Ker si ne moreš več privoščiti razkošja, da bi si vzel čas za dolgo dvorjenje, sem najel ženitno posredovalko, da ti najde primerno ženo. Žal bo imela gospodična Chilton-Grizedale težko delo, glede na tisto nezaslišanost pred tremi leti, ko se nisi prikazal na lastni presneti poroki. Vendar je izvrstna pogajalka in obljubila mi je, da bo zlepa ali zgrda našla deklico, ki ti bo v ponos kot tvoja vikontesa. Glede na to, da bo gospodična Chilton-Grizedale uredila vse do najmanjše podrobnosti v zvezi s svatbo, tebi ni treba drugega, kot da se prikazažeš. In le glej, da se boš!
Lepo te pozdravlja
tvoj oče
1. poglavje
Meredith Chilton-Grizedale se je z našobljenimi usti pogladila po bradi in počasi obkrožila lady Sarah Markham, ki je stala na majhnem odru v šiviljskem salonu. S pogledom je kritično preletela vitko postavo, oblečeno v elegantno bledo modro poročno obleko, pri čemer je opazila vsako podrobnost, od sramežljivega pravokotnega vratnega izreza do razkošnih čipkastih naborkov. Na ustnicah ji je skoraj zatrepetal zadovoljen nasmešek, vendar ga je odločno potlačila. Pred madame Renée, najekskluzivnejšo šiviljo na Oxford Streetu, ni veljalo kazati prevelikega navdušenja. Za vsako prejeto pohvalo se je madame očitno čutila upravičena zvišati že tako oderuške cene.
»Izredno ljubki ste, lady Sarah,« je rekla Meredith. »Vikont Greybourne se bo v trenutku do ušes zaljubil v vas.« Ob teh besedah jo je spreletelo nekaj nenavadno podobnega zavisti, kar jo je presenetilo in vznejevoljilo. Odrinila je čustvo kakor nadležen mrčes in se zagledala v lepo mladenko pred sabo. Nerazložljivo ost zavisti je zdajci zamenjal ponos.
Oh, vikontu Greybournu je našla popolno nevesto! Sarah je bila pravi biser. Mila, nedolžna, ubogljiva in nežne narave, poleg tega se je znala prijetno, zanimivo pomenkovati, imela je glas, ki bi ji ga zavidali angeli, in izvrstno je igrala klavir. Pogajanja, ki jih je Meredith vodila med Sarahinim očetom, vojvodo Hedingtonom, in očetom vikonta Greybourna, grofom Ravenslyjem, so bila kočljiva in izredno občutljiva, celo za nekoga z njenimi obsežnimi izkušnjami. Najprej je bilo treba preskočiti oviro tistega škandala pred tremi leti, ko se vikont ni vrnil domov s potepanja po divjih tujih deželah, da bi sklenil poročno zvezo, za katero se je njegov oče dogovoril v njegovem imenu. In narobe ji je hodilo še dejstvo, da je vikont – nedoumljivo – zapustil udobje visoke družbe in se odločil živeti v neciviliziranih krajih s poganskimi običaji, da bi preučeval starine. Reševali so ga le plemiški naslov in družinske zveze, sicer bi ga bilo povsem nemogoče oženiti. Že tako je morala Meredith vložiti ogromno časa in vpreči vse svoje veščine dobrikanja in diplomacije, da je prepričala vojvodo, da je vikont Greybourne pravi ženin za Sarah – in to nalogo so ji še oteževale trume zelo primernih mladeničev plemenitih rodovnikov in brez madežev preteklih škandalov, ki so se sukali okoli gospodične Sarah.
A nazadnje ji je vendarle uspelo prepričati vojvodo Hedingtona! Iz ust se ji je izvil nadvse zadovoljen vzdih in prav težko se je zadržala, da ni samo sebe potrepljala po rami. Po zaslugi njenih – če je smela biti tako neskromna – navdihnjenih prizadevanj bo čez dva dni v katedrali svetega Petra najteže pričakovana poroka letošnje družabne sezone. Svatba bo razkošna, sama poročna zveza pa bo tako sijajna in toliko se bo govorilo o njej, da jo bo za vselej ustoličila kot najboljšo ženitno posredovalko v vsej Angliji!
Odkar so pred dvema mesecema oznanili zaroko, so se zaskrbljene matere neomoženih hčera vneto sukale okoli nje, jo vabile na čajanke, glasbene večerje in soareje ter jo spraševale, kdo bi najbolj ustrezal njihovim ljubim hčerkam. In kateri zaželeni samci se to družabno sezono z resnimi nameni ozirajo po nevesti.
Kot že velikokrat v zadnjih mesecih se je Meredith znova vprašala, zakaj moški, ki se je rodil v elitnih krogih, ki je dedič grofije in mu v življenju ne bi bilo treba početi drugega kakor skrbeti za lastne užitke in ugodje, že deset let prostovoljno živi v neugodnih razmerah in izkopava arheološke artefakte, ki so bili last že davno mrtvih ljudi. Njeni praktični naravi se je upirala že sama misel na to. Vikont je imel očitno malce čudna prepričanja in nagnjenja in bala se je, da bo treba njegove manire pošteno zloščiti. Celo njegov oče je namignil, da bo vikont morda potreboval malce lošča.
Vendar ni dvomila, da ji ga bo uspelo dovolj ozaljšati, da bo na svatbi paša za oči. Navsezadnje sta njen sloves in poklic odvisna od uspeha te poroke. Upala je, da se bo po svatbi izkazal za priljudnega in prijaznega moža. Glede zunanjosti se namreč vikont ni mogel pohvaliti, da je blagoslovljen z omembe vrednimi telesnimi čari, če je sodila po ogromni sliki v zlatem okvirju, ki je visela v salonu njegovega očeta.
Pred očmi se ji je znova bežno prikazal tisti portret. Ubogi vikont. Njegov oče, stari grof, je prav čeden mož, medtem ko njegov sin ... no, čeden ni. Na sliki je bilo upodobljeno bledo, okroglo, nenasmejano obličje z debelimi naočniki, ki so povečali čisto navadne rjave oči. Lepotec vsekakor ni. Res pa je, da je slika stara že štirinajst let in je bil vikont tedaj komaj petnajstleten mladenič. Meredith je upala, da se je v teh letih v tujini kaj polepšal, sicer pa to tako ali tako ni bilo pomembno. Lady Sarah ni bila le zgled med mladenkami, temveč za razliko od mnogih deklet svoje starosti ni imela nestvarnih, romantičnih pričakovanj glede zakona. Hvala bogu. Ker se ljubo dekle moži prej z žabo kakor s princem, se bojim.
Da, gospodična Sarah se je zavedala, da je poroka njena dolžnost in da se mora poročiti dobro, v skladu z očetovimi željami. Meredith je bila od srca hvaležna, da dekle ni bilo težavno, kot toliko drugih sodobnih mladenk, ki so razglašale, da se želijo poročiti iz ljubezni. Meredith se je morala prav brzdati, da ob takšnih bedastočah ni prezirljivo puhnila. Poroka iz ljubezni, kaj pa še! Ljubezen nima nič opraviti z uspešnim zakonom.
Meredith je dvignila pogled k lady Sarah. Sodeč po mladenkinem izrazu dekle ni bilo tako srečno, kot bi moralo biti. »Nikar se ne mrščite, lady Sarah,« jo je blago oštela. »Dobili boste gube na čelu. Je kaj narobe? Je obleka ...?«
»Z obleko ni nič narobe,« je odgovorila lady Sarah. V njenih velikih očeh, modrih kakor spominčice, se je zrcalila nezmotljiva bojazen, ko se je v ogledalu spogledala z Meredith. »Razmišljala sem o tem, kar ste rekli ... o vikontu Greybournu, da se bo do ušes zaljubil vame, ko me bo ugledal. Ali zares tako mislite?«
»Moje ljubo dekle, o tem ne smete dvomiti niti za trenutek! Morala se bom postaviti zraven njega z dišečo soljo, da ga spravim nazaj k zavesti, ko vam bo padel pred noge.«
Lady Sarah je razširila oči. »Ljubi bog! Le kaj bom z možem, ki je nagnjen k omedlevicam?«
Meredith se je komaj zadržala, da ni zavila z očmi proti stropu. Lady Sarah je premogla veliko občudovanja vrednih lastnosti, žal pa med njimi ni bilo smisla za humor. »Nisem mislila dobesedno, ampak v prenesenem pomenu, draga moja. Jasno, da vikont ni nagnjen k omedlevicam.« Upam. »Toliko sveta je prepotoval in raziskal, da je kakopak nadvse zdrav in krepak mož.« Samo upam in molim lahko, da imam prav.
Gospodična Sarah je bila še vedno videti zaskrbljena, zato jo je Meredith prijela za roke – ledeno mrzle roke, kot je opazila. »Ljuba dušica, nobenega razloga ni za bojazen. Čisto naravno in tudi pričakovano je, da je dekle nekaj dni pred poroko malce zaskrbljeno. Predvsem si morate zapomniti naslednje: čudovita nevesta boste in vaš ženin se bo zanesljivo izkazal za zelo galantnega in zanimivega mladeniča, vajina svatba pa bo dogodek, o katerem bo modna družba govorila še leta in leta.« Poleg tega bo utrdila moj sloves in mi zagotovila varno prihodnost.
Domišljija ji je mahoma ušla z vajeti in v duhu se je že videla nekje v prihodnosti, v čedni, skromni hišici v Bathu ali morda v Cardiffu, namakala se bo v zdravilnih vodah, uživala v morskem zraku in se sončila v občudovanju ter spoštovanju vseh, ki jih bo srečevala ... njena umazana preteklost bo zakopana tako globoko, da ne bo nikdar več ugledala luči dneva. Ta poročna zveza je bila vrhunec njenih neutrudnih prizadevanj, da si v svetu izbori mesto zase – spoštljivo mesto, obenem pa je bila šele začetek. Postala bo najbolj iskana ženitna posredovalka, njeno mnenje bo nadvse čislano in zagotovila si bo varno finančno prihodnost, najbolje od vsega pa bo, da bo opravljala delo, ki se ga čuti dolžna opravljati. Vsaka ženska si zasluži varstvo in skrb prijaznega, dostojnega moža. Kako drugačno bi bilo njeno življenje, če bi njena mati našla takšnega moškega ...
»Oče je prejel vest, da bo ladja vikonta Greybourna danes dopoldne vplula v pristanišče,« je povedala lady Sarah in jo iztrgala iz njenih misli. »Oče je vikontu in njegovemu očetu že poslal vabilo za večerjo nocoj.« Mladenkina žametno gladka lica so se prikupno rožnato obarvala. »Komaj že čakam, da spoznam moškega, ki bo moj mož.«
Meredith se ji je nasmehnila. »Prepričana sem, da tudi on že nestrpno čaka, da spozna vas.« Glede na to, da bo svatba že čez dva dni, ne bo imela prav dosti časa, da vikonta na novo seznani z bontonom omikane družbe, ki ga je na potovanjih po tujini morda že malce pozabil, toda tolažilo jo je, da je vikont navsezadnje preživel v tej omikani družbi prvih dvajset let življenja. Morda je nekoliko zarjavel, vendar ga rja gotovo ni povsem prekrila. Tako je vsaj upala.
A tudi če ga je, ga bo zlepa ali zgrda preobrazila v spodobnega ženina. Po svatbi pa to tako ne bo več njen problem, ahem, naloga, temveč se bo s tem ubadala njegova žena.
Od zunaj se je razlegel glasen trušč. »Kaj mislite, kaj je to?« je vprašala lady Sarah in iztegnila vrat, da bi pokukala izza gozdno zelene zavese, ki je kotiček za preoblačenje ločevala od glavnega prostora šiviljskega salona madame Renée.
»Bom pogledala,« je dejala Meredith. Odšla je v prednji del salona in pogledala skozi izložbeno okno. Po ulici se je vila vrsta zaustavljenih kočij in povsod so bili pešci, ki so ji zastirali pogled. Dvignila se je na prste in pred prometnim zamaškom opazila prevrnjen voz za razvažanje kruha – ta je očitno povzročil zastoj. Hotela se je že zasukati stran, ko je opazila, da je ogromen hrust v bližini prevrnjenega voza dvignil kakor lopato veliko pest, v kateri je držal bič. Ljubi bog, udaril bo tistega moškega s psičkom v naročju! Meredith si je z dlanjo prekrila usta, toda preden je utegnila zajeti sapo, je neznanec, ki ji je kazal hrbet, z bliskovito hitrostjo izvedel nekakšen manever s sprehajalno palico in pestjo, in hrust je padel kakor pokošen snop. Rešitelj je nato, če je prav videla, vrgel kovanec moškemu, ki je še vedno stal na prevrnjenem vozu, nato pa mirno vtaknil sprehajalno palico s srebrno konico nazaj pod pazduho in odkorakal stran. Že čez trenutek se je izgubil v gneči.
.