.
 
.

Tema

Avtor: , Prevajalec: Maja Novak

Zanimiv in privlačen roman.

.
Redna cena: 23,90 €
Rok dobave: 2-3 dni.
.
.
Količina:  
.
Strošek dostave je enoten za celo Slovenijo in znaša 2,95 €, ne glede na količino in vrsto kupljenih izdelkov.

Številni izdelki imajo oznako "brezplačna dostava", kar pomeni, da v prmeru nakupa takšnega izdelka poštnine ne boste plačali. 

Več o dostavi
Emka.si omogoča naslednje načine plačila:
  • z gotovino ob prevzemu (velja le za fizične osebe),
  • s plačilno oziroma kreditno kartico (Mastercard, Visa, ActivaMaestro, Activa, Diners, American Express),
  • s storitvijo Moneta (Mobitel in Simobil)
  • Plačilo po predračunu (pravne osebe)
  • Račun z odlogom plačila (za javna podjetja)
Več o plačilih

Pri vsakem izdelku je naveden predviden rok dostave. Glede na to katere izdelke izberete, se vam pri oddaji naročila prikaže tudi končni predviden datum dobave vašega pakete.

Večino izdelkov dostavljamo iz lastne zaloge, zato so naši dobavni roki zelo kratki.

Ko vam bomo poslali paket boste o tem obveščeni tudi po emailu. V emailu bo navedena številka vašega paketa ter povezava do Pošte Slovenije, kjer boste lahko preverili natančen status dostave.

Več o dostavi

To je spletna cena
Shrani v seznam želja
.

.

Skupaj ceneje!

Kupi Tema + Noč v Reykjaviku skupaj ter prihrani dodatnih 1,15 € (2,45%)
  • Tema
    23,90 €
    .
  • +
  • 22,95 € 21,80 €
    .
  • =
  • Skupaj redna cena: 46,85 €
    Skupaj v kompletu: 45,70 €
    Prihranek pri kompletu: 1,15 € (2,45%)
    Dodaj v košarico
Priporočamo tudi
.

Opis

McGahernov roman Tema je postavljen v vaško okolje Irske. Téme – ki so pri McGahernu pozneje postale stalnica – so odraščanje in krivda pa tudi nenadzirljiva seksualnost, ki jih izkrivljata tako lokalna puritanska pobožnost kot nenavaden, silen in dvomljiv odnos med ovdovelim očetom in njegovim sinom. Že v uvodnem poglavju smo namreč priča nasilju – tako telesnemu kot duševnemu – očeta nad sinom. Fantu kmalu postane jasno, da se mora postaviti na lastne noge in se z lastnimi močmi iztrgati zadušljivemu ozračju na očetovi kmetiji. Čeprav so mladim Ircem zaradi pomanjkanja služb na voljo le dve možnosti: duhovniški stan ali slabo plačano težaško delo v Angliji, fant, ker je nadpovprečno nadarjen, najde tretjo pot, ki skozi jezuitski kolegij vodi na univerzo. Konec je malce dvorezen, a spodbudno je vsaj eno: oče in sin se med fantovim odraščanjem vendarle vsaj nekoliko zbližata, premagata ovire, ki so spričo pomanjkanja komunikacije zrasle med njima, in začneta bolje razumevati tako drug drugega kot ljudi v svoji okolici.
McGahern v Temi, podobno kot v romanu Med ženami, doseže atmosfero nenehne slutnje, ki bralca vseskozi drži v napetosti, obenem pa v maniri zadržane mojstrovine natančno in nežno opisuje človeško situacijo, življenje, ki je navzven precej običajno, navznoter pa ga žre agonija hrepenenja in obupa.
Roman je bil zaradi prikrite kritike Rimskokatoliške cerkve in nekaterih erotičnih prizorov na Irskem nekaj časa prepovedan, McGahern pa je zaradi njega celo izgubil službo učitelja.











Prevod je finančno podprla Izvajalska agencija za izobraževanje, avdiovizualno področje in kulturo – Program kultura.

Preberite odlomek:

Vse je pretepal, pogosto brez povoda, zato, ker so se zasmejali, ko je bil slabe volje, a naučili so se ga trpinčiti – zapreti svoje življenje pred njim in ga puščati samega s sabo.
»V tej hiši mi nobeden nič ne pove, prav nikoli. Kot da sem gobav, ampak kdo vas redi brez pomoči, čisto sam, kdo tukaj služi kruh,« se je pritoževal.
Poslušali so ga z resnobo, s slovesnimi obrazi; a ko so se zasukali drug k drugemu, so se okrutno nasmehnili. Na dveh stolih ni mogel sedeti. Postavil se je nadnje in ne bodo ga spustili medse. Ne s silo ne s pritožbami si ni mogel utreti poti v njihov svet, a težko ga je bilo zavračati, kadar je bil drugačen in jih je povabil na izlet, v Duffyjev cirkus ali na reko.
»Jutri bi bilo lepo preživeti dan na ribičiji.«
Nič niso odgovorili, strmeli so vanj in drug v drugega, nezaupljivo.
»Zakaj nič ne zinete? Lahko bi šli po prvi maši, vzeli s sabo sendviče in ves dan prebili na reki.«
»To bi bilo lepo,« ampak prepričani niso bili, niso mu dovolj zaupali, da bi hoteli iti.
»V Knockvicarju bi lahko kupili nekaj steklenic limonade, za k sendvičem. Tudi kakšno ščuko bomo morda ulovili.«
In na lepem so mu spet verjeli, ker so mu hoteli verjeti, njihov oče je bil, morda bo tokrat drugače, veselo. Zasmejali so se. Jutri se bodo s čolnom, premazanim s katranom, podali do Knockvicarja.
Stari čoln, ki so ga skupaj držali katran, smola in pesek, je bil zasidran pod nadvisom ob reki, mrtvo listje z nadvisa je na njegovih rebrih in tleh delalo družbo ribjim luskinam.
Sedli so na svoja mesta v čolnu, on pa ga je odvezal, ga s kolenom oprt ob rob potisnil v tok, in ko je čoln že zaplul, zlezel na veslaško klop. Zaveslal je, oni pa so v vodo začeli spuščati blinkerje.
»Dobro pazite. Laksi naj bodo ves čas napeti. Že slišim dvajset funtov težko ribo, kako z motociklom prihaja iz Moranovega zaliva,« se je pošalil. Zamejali so se, a prsti so jim podrhtevali na belih vrvicah, čutili so, kako trepečejo blinkerji, in nato je eden od njih vzkliknil.
»Prijela je, ata! Že vleče! Brž!«
»Pazi, da ne boš popustil laksa. Drži ga,« je zavpil. Divje je zaveslal in zaklical: »Potrudite se, da se čoln ne bo ustavil,« ko je izpustil vesla, da bi zagrabil za vrvico. Sedli so na njegovo mesto pri veslih, a bili so preveč razburjeni, da bi njihovo veslanje kaj prida zaleglo.
»Potrudite se, da se čoln ne bo ustavil,« je moral ponoviti.
Opazovali so ga, kako z roko čez roko preprijema vrvico in vleče otepajočo se ribo k sebi.
»Lep zalogaj je. Na dno se poskuša spustiti.«
In nato je riba vrh rečne gladine zdrsnila proti čolnu, odprtih ust je kazala grozeče ostre zobe, belino laksa in blinker, ki se ji je zadrl v nebo. Ob boku čolna se je še poslednjič poskušala iztrgati, če se trnek ni bil dovolj globoko zasadil, je bilo lahko to nevarno, riba se jim je lahko izmuznila, srce jim je upadlo, kadar se je ob tleskanju telesa ob bok čolna osvobodila. Ampak Mahoney se je že nagnil čez rob, jo s prsti zagrabil za škrge in jo potegnil v čoln.
»Štiri funte ima. Temu jaz pravim dober začetek.«
Zrli so v ščuko na dnu čolna in se naslajali nad zmago, opazovali bleščeče se rumene proge na njenem hrbtu, napihnjen bel trebuh, čeljusti z vrstami pretečih zob, ki so hlastale za zrakom, medtem ko je iz škrg curljala kri.
Ko je čoln spet zaplul in ko so z rečnega dna že rešili vse blinkerje, ki so se spet zavrteli v vodi, je nad rečno gladino k njim priplul jasni glas zvona pred drugo mašo.
»Šele enajst je, mi pa že imamo lepo ščuko,« je rekel oče in veslal. Kmalu se je med enakomerno pljuskanje vesel pomešal hrup avtomobilov in pešcev, ki so na poti k maši daleč stran prečkali most. Ko je potihnil, je še zadnjič zazvonilo.
»Zdaj se maša šele začenja. Če zarana ne vstaneš in se ne podvizaš k prvi maši, ti od dneva ne ostane kaj dosti. Izgubljen je za vedno.«
»Mi pa smo že ujeli ščuko, ata.«
»Ja, in na reki smo in večina dneva je še pred nami.«
»Zdaj imam pa jaz eno!« je zazvenel krik. Zagrizla je še ena riba. Sledil je enak boj kot prej. In čoln je med drobnimi valovi, ki jih je sam dvigal, drsel po ozkem odseku reke, čez negibno vodo pod sklonjenim drevjem pri Oakportu, med mahom pod najmogočnejšimi bukvami so zorele gozdne jagode, na bregu nasproti gozda se je pasla živina. Tako je oče veslal pod drevesi vse do Knockvicarja, kjer je v trgovini na pošti kupil limonado, in sede na rečnem bregu so pojedli sendviče. Nato je s slamnikom na obrazu zaspal, oni pa so odnesli steklenice nazaj v trgovino in se igrali.
Prebudil se je prej kot čez uro, a spremenjen in omotičen; čeprav je rekel: »To ti je življenje,« ko je z veslom odrinil čoln od brega, se je trud, da bi še hvalili dan, zdel čedalje bolj prisiljen, in ko so se obrnili proti domu, je v čolnu zavladala oprezna tišina. Mahoney je molče veslal, v zatoku pri Oakportu je bilo to lahko, ko pa so zapustili ožino, se je moral boriti proti vetru.
»Če nisi vajen spati sredi dneva, te po dremežu hudičevo boli glava,« je rekel, ko je postajal čedalje bolj utrujen, zaklel je vsakič, ko je zgrešil zamah, in v razburkani vodi so se jim laksi prekrižali in zapletli, ne da bi to opazili, tako napeti in zaskrbljeni so bili. Ko so le spoznali, kaj se je zgodilo, je bilo že prepozno, in ko je tisti nered zagledal še oče, se je vsa njegova naraščajoča jeza usmerila nanje.
»A zdaj vidite,« je izpustil vesla. »Preveč preklemansko leni ste, da bi pazili na lakse, medtem ko se jaz mučim proti vetru.«
Razen vrvice na palici iz bambusa so se zaradi vrtenja blinkerjev vse druge tako zavozlale, da bi jih bilo treba razpletati več ur.
»Cel dan bo trajalo, preden bom spravil tole v red, jaz pa vas peljem ribarit. Zdaj moram veslati vso pot domov z eno samo vabo. Kaj neki me je pičilo, da sem vas vse vzel s sabo. Bog, o, bog, kakšno nesrečno čredo nevednežev si mi naprtil,« je vpil, oni pa so ga sovražno poslušali, ne bi mu bili smeli zaupati, saj sploh niso hoteli z njim na izlet, najraje bi ga popadli za vrat, a od strahu se niti ganiti na svojih sedežih niso drznili.
Škrtal je z zobmi, kot mu je bilo v navadi, kadar je bil jezen, nato pa zagrabil dva od njih in ju pošteno stresel.
»Preveč nesposobna, da bi kaj naredila, medtem ko se jaz ubijam z garanjem,« je poudaril vsak zlog posebej, in če se ne bi čoln nevarno zamajal, bi ga bes ponesel še dlje.
»Kakšen križ moram nositi v življenju,« se je pritoževal, ko je spet sedel k veslom in začel divje zamahovati z njimi, da se je čoln dvignil nad vodo, ki se je zazdela trda kot kamen, vrvica na palici iz bambusa pa se je zaradi hitrosti napela in blinker zableščal na gladini daleč za njimi.
Nemo so sedeli in zdolgočaseno bolščali v vesla, celo nasilje bi jim bilo ljubše od tega nenehnega jadikovanja, »bog, o, bog, kakšno prekletstvo trpim«, tega tarnanja med veslanjem.
Ob bregu pri McCabu so nad svojim golim kamnitim otokom, obraščenim s trstjem, vreščali galebi, nerganje pa se je nadaljevalo, kot da bi z žago vlekel čez jeklo njihovega sovraštva.
V enaki zakrknjeni tišini so odnesli ribi in zavozlane lakse domov, tam pa se je njegovo razpoloženje spet spremenilo.
»Lep izletniški dan je bil, res, kar je res,« se je navduševal.
»Lepo je bilo,« so previdno odgovorili.
»Večkrat moramo na reko.«
»To bi bilo imenitno.«
»Kaj pravite na partijo ali dve?« je z okenske police vzel igralne karte.
»Pospraviti moramo in pripraviti kosilo za jutrišnji dan.«
»Saj se ne boste s tem zamudili ves večer. To lahko naredite pozneje.«
»Pa ščuki bi bilo dobro otrebiti in ostrgati, v tem letnem času se hitro pokvarijo. Saj ne bomo dolgo. Potem lahko kartamo.«
Zbrali so se v zadnji kuhinji, da bi opravili svoje komaj omembe vredne dolžnosti: z velikim nožem za kruh so ostrgali luske s ščuk, v aluminijasto posodo položili kos slanine in zelje, umili krompir in ga pripravljenega na kuho dali na stran, medtem ko je mrak preganjala sveča na pokrovu kozarca za vlaganje v oknu.
»Je kdo za karte?« ga je, ko so končali, oponašal tih glasek, da so vsi planili v pridušen smeh.
Negibno so obstali v kuhinji in vlekli na ušesa. Zaječal je njegov stol. Slišali so, kako je zasikal med ustnicami, kot je imel navado, kadar je igral pasjanso. Gumbi na njegovem rokavu so podrgnili ob lesen rob mize. Njegove dlani so pogladile njeno mehko zeleno površino, ko je zbral karte in jih z zvonkim tleskanjem začel spet potrpežljivo polagati nanjo. Na obrazih v kuhinji se je v svetlobi plamena pred ogledalom za britje v oknu prikazal mrk zarotniški nasmeh.
»Naj karta sam s sabo.«


© Modrijan založba, d. o. o., 2014

.
.
Oglejte si ostale knjige tega avtorja
.
.
Oglejte si vse knjige tega avtorja
.

O avtorju - John McGahern

Obvestite me o novi knjigi tega avtorja

Želite, da vas po elektronski pošti obvestimo, ko izide nova knjiga ali ponatis katere od knjig tega avtorja?

DA - obveščajte me o novostih avtorja
.

John McGahern (Leitrim, 1934) je eden najbolj priljubljenih in največkrat prebiranih irskih piscev – nesporno sodi v vrhunski kanon sodobne irske književnosti. Objavil je šest romanov in štiri zbirke kratkih zgodb ter bil za svoj opus ovenčan s številnimi nagradami (Irish Times/Aer Lingus Award in nominacija za nagrado Booker za roman Med ženami, The South Bank Show Literature Award) in s častnimi naslovi (članstvo v Aosdáni, irski akademiji umetnosti, Society of Authors, The American-Irish Award, Prix Etrangere Ecureuil, Chevalier de l'Ordre des Artes et des Lettres). Leto pred smrtjo je objavil avtobiografsko delo Spomini.

McGahern, ki se z romanom Med ženami prvič predstavlja slovenskemu bralcu, je očitno eden tistih irskih avtorjev, o katerih je pisatelj Dermot Bolger dejal, da so neznansko pomembni in nezgrešljivo povezani z irsko dušo, vendar pa »potovanja ne prenašajo vedno tako dobro, kot bi si zaslužili«. McGaherna so samo v Franciji in ZDA začeli prevajati že v sedemdesetih letih, a kmalu po nominaciji za Bookerjevo nagrado se je njegov sloves razširil tudi drugam. Svoje je prispevala tudi »sedma umetnost«: leta 1995 je bil po njegovi kratki zgodbi Korea posnet uspešen film, BBC pa je leta 1998 po romanu Med ženami posnela mininadaljevanko z odlično irsko igralsko zasedbo. Rojakinja Claire Keegan se mu je poklonila v eni svojih kratkih zgodb v leta 2007 objavljeni zbirki Čez modra polja.

.
.
.

Podrobnosti o izdelku

  • Obseg/št. strani: 192
  • Datum Izida:
  • Jezik: slovenski
  • Vezava: Trda
  • ISBN/EAN: 9789612417970
  • Mere izdelka vxš: 22 x 13,5 cm
  • Založba Modrijan Založba, d.o.o.
  • Avtor:
  • Prevajalec: Maja Novak
  • Povprečna ocena:
    Ocena kupcev: 0
    (0)

Mnenja kupcev

  0  ocen:
5 zvezdice
0%
(0)
4 zvezdice
0%
(0)
3 zvezdice
0%
(0)
2 zvezdice
0%
(0)
1 zvezdica
0%
(0)
Povprečna ocena kupcev:
Ocena kupcev: 0
(0 ocen uporabnikov )
.
Ocenite izdelek s klikom na zvezdice:
 
.
.
.
.
.

Oznake kupcev o tem izdelku

Kliknite na posamezno oznako za prikaz vseh izdelkov označenih s to oznako:

Dodaj oznako:

Dodaj
.