.
 
.

Stražarji državne meje v Sloveniji (1918-2013)

Avtor:

.
Redna cena: 27,20 €
Rok dobave: 2-3 dni.
.
.
Količina:  
.
Strošek dostave je enoten za celo Slovenijo in znaša 2,95 €, ne glede na količino in vrsto kupljenih izdelkov.

Številni izdelki imajo oznako "brezplačna dostava", kar pomeni, da v prmeru nakupa takšnega izdelka poštnine ne boste plačali. 

Več o dostavi
Emka.si omogoča naslednje načine plačila:
  • z gotovino ob prevzemu (velja le za fizične osebe),
  • s plačilno oziroma kreditno kartico (Mastercard, Visa, ActivaMaestro, Activa, Diners, American Express),
  • s storitvijo Moneta (Mobitel in Simobil)
  • Plačilo po predračunu (pravne osebe)
  • Račun z odlogom plačila (za javna podjetja)
Več o plačilih

Pri vsakem izdelku je naveden predviden rok dostave. Glede na to katere izdelke izberete, se vam pri oddaji naročila prikaže tudi končni predviden datum dobave vašega pakete.

Večino izdelkov dostavljamo iz lastne zaloge, zato so naši dobavni roki zelo kratki.

Ko vam bomo poslali paket boste o tem obveščeni tudi po emailu. V emailu bo navedena številka vašega paketa ter povezava do Pošte Slovenije, kjer boste lahko preverili natančen status dostave.

Več o dostavi

To je spletna cena
Shrani v seznam želja
.

.

Opis

Da bi meja opravljala svojo vlogo, določeno z mednarodnim in notranjim pravom, je potrebno posebej usposobljeno moštvo. To navadno pripada različnim državnim resorjem, zlasti obrambnemu in notranjemu, lahko pa tudi finančnemu. Od konca prve svetovne vojne so se varuhi meje na Slovenskem menjali, spreminjali, nekatere sestavine pa so ostale podobne.

V času Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev oziroma Kraljevine Jugoslavije so to vlogo opravljali vojaki obmejne čete, orožniki, finančni stražniki in carinsko osebje. Po drugi svetovni vojni so ostali vojaki obmejnih enot, orožnike so zamenjali miličniki, finančne stražnike so deloma nadomestili cariniki. Po osamosvojitvi Slovenije so na meji ostali le policisti in cariniki.

Leta 2004 se je Slovenija pridružila članicam Evropske unije, zato se je morala prilagajati načinom varovanja svojih mej, ki so v Evropi običajni. Prevzemala je tudi naloge varovanja zunanje meje unije, in sicer tistega dela, ki meji s Hrvaško. Tu je bilo treba vzpostaviti nov, schengenski sistem varovanja zunanje meje Evropske unije.

Knjiga je nastala predvsem na podlagi gradiva, ki ga hranijo v Arhivu Republike Slovenije, na Ministrstvu za notranje zadeve Republike Slovenije in v arhivu Inštituta za narodnostna vprašanja.

Veliko gradiva je tudi v mnogih knjižnicah, uporabljeni pa so tudi spomini varuhov naših mej, zlasti bivših miličnikov. Knjiga prinaša tudi mnogo novega slikovnega gradiva.


Preberite odlomek:


Leto 2010: spet o uporabi orožja na meji


Ravnanje mejnih enot JLA je spet postalo predmet polemike v Sloveniji jeseni leta 2010. Tedaj je Branko Masleša, sodnik vrhovnega sodišča, dobil podporo kolegov na vrhovnem sodišču in sodnega sveta, da bi kandidiral za predsednika vrhovnega sodišča. Take podpore nista prej doživela dva kandidata za to funkcijo, in sicer Miodrag Đorđevič in Marko Šorli, oba sodnika vrhovnega sodišča. 
Proti tretjemu kandidatu so se javno postavili zlasti trije sodniki: vrhovna sodnika Marko Šorli in Rudi Štravs ter ustavni sodnik Jan Zobec. Sploh slednji mu je očital tudi ravnanje ob državni meji, ko je opravljal ogled kraja uboja tujega prebežnika, kar ni bilo skladno z varovanjem človekovih pravic.
Opozicija, zlasti Slovenska demokratska stranka, se je sklicevala na te izjave sodnikov, hkrati pa mu je očitala še več, zlasti njegovo ravnanje v času pred osamosvojitvijo Slovenije in med njo. Zanjo je bilo sporno njegovo odobravanje posega JLA v Sloveniji poleti 1991, prav posebej pa še ravnanje ob državni meji 7. julija 1984. Tedaj je graničar JLA prav ob državni meji pri naselju Škofije streljal na tujca, ki je bežal v Italijo. Izstrelil je cel rafal in ubežnika prerešetal. Padel je na italijansko stran, kamor je padlo tudi nekaj krogel.
Šlo je torej za mejni incident in umor, ki ga je bilo treba kot takega obravnavati. Na kraj so odšli koprski dežurni javni tožilec Milan Mesar, preiskovalni sodnik Branko Masleša in delavka koprskega sodišča Edvarda Rutar kot zapisnikarica. Ta trojka naj bi raziskala smrt prebežnika, za raziskovanje mejnega incidenta pa oni niso bili pristojni. Tam niso mogli opraviti ogleda, saj je bil mrtvec na ozemlju tuje države. Lahko so si le ustvarili približno sliko o dogodku in to vnesli v zapisnik.
Po navedbah opozicije naj bi preiskovalni sodnik, ko se je vrnil na sodišče v Kopru, hvalil vojaka, kako dobro je streljal.
Pravosodni minister je 8. novembra 2010 sporočil, da bo kandidata kljub tem očitkom predlagal državnemu zboru v izvolitev. Komisija za peticije ter človekove pravice in enake možnosti je 10. novembra kandidata obravnavala glede njegovega odnosa do človekovih pravic, vabljeni so bili kandidat ter njegova kritika Marko Šorli in Jan Zobec, a ta se seje nista udeležila.
Ko je o tem predlogu 16. novembra 2010 razpravljala mandatno-volilna komisija Državnega zbora Republike Slovenije, sta se oglasila nekdanji dežurni javni tožilec Milan Mesar in sodelavka koprskega sodišča Edvarda Rutar, torej člana omenjene komisije za ogled kraja uboja. Oba sta podala pisni izjavi, v katerih sta zanikala vse obtožbe opozicije. Omenjena komisija je dala večinsko podporo kandidatu za predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. V bran kandidatu se je postavil tudi dotedanji predsednik vrhovnega sodišča Franc Testen. Državni zbor ga je 23. novembra izvolil v to funkcijo.


O legitimnosti in zakonitosti uporabe strelnega orožja na meji


Ko se je zgodilo zgoraj opisano streljanje pri Škofijah, je veljalo pravilo za opravljanje graničarske službe iz leta 1976. Določalo je, da sme vojak takoj uporabiti strelno orožje na državni meji v štirih primerih:
* ob napadu na našo državo,
* ob napadu na mejno stražnico (karavlo),
* v samoobrambi,
* zoper osebe, ki so oborožene ali s silo hotele priti čez državno mejo k nam. 
Vojaki so sicer imeli napisano, da smejo uporabiti orožje po tretjem, zadnjem opozorilu »Stoj, streljam!« – potem ko so izrekli že prvi dve opozorili: »Stoj!« in »Stoj, streljal bom!«. To je veljalo za vse druge postopke na meji, razen za tiste, ko je bilo dovoljeno uporabiti strelno orožje takoj. 
To pomeni, da v konkretnem primeru sploh ni bilo nobenih pogojev za takojšnjo uporabo strelnega orožja. Po drugi strani je vojak storil mejni incident, saj so krogle letele na tuje ozemlje, kar nikakor ni bilo dopustno. Uporaba orožja je bila ne le nezakonita, pač pa predvsem nelegitimna. Šlo je namreč upravičene težnje prebivalcev naše države in drugih socialističnih dežel, da bi zbežali iz domovine in si poiskali boljše življenje na Zahodu.
To je bilo urejeno s tedaj veljavnimi vojaškimi predpisi, ki so bili zelo blagi do pripadnikov obmejnih enot. Bili so odraz tedanjega pojmovanja varnosti države in vrednosti človeškega življenja. Omenjeni romunski državljan je pri Škofijah storil le prekršek iz zakona o prehajanju čez državno mejo in gibanju v mejnem pasu, za kar je bila zagrožena denarna kazen ali zapor do 30 dni. 
Tudi Boris Jež, komentator in urednik Dela, ni mogel mimo primera Branka Masleše in ravnanja graničarjev. Med drugim je zapisal par krepkih tudi na račun graničarjev. »To so bili za graničarje posebni časi, saj je svet pod njimi (karavle so bile po pravilu na kaki vzpetini) brbotal, politična indoktrinacija pa je bila še iz časov vojne krajine in informbiroja. Če si v to mineštro vmešal še kako pastirsko pamet s Šarplanine, si dobil imenitnega, vdanega in predanega izvrševalca ukazov. Tudi če je bilo rečeno, da se strelja brez opozorila.«
Nezakonito in nelegitimno je bilo večkrat tudi ravnanje drugih stražarjev naše meje, pripadnikov UDV in miličnikov. To je veljalo zlasti prva leta po drugi svetovni vojni. Ti so uporabljali strelno orožje tudi, da so preprečevali zgolj prekrške te vrste. Drugače pa je treba ocenjevati njihovo ravnanje, ko so k nam iz tujine vdirale oborožene skupine s povsem jasnimi terorističnimi nameni.
Prav ob prizadevanju Slovenije, da bi se demokratizirala in uvrstila med normalne države, kot je rekel Ivan Oman, član predsedstva Republike Slovenije, je bilo v javnosti vse več kritik na račun ravnanja nekaterih graničarjev. Ti so na meji streljali na ljudi, ki so skušali preko Slovenije zbežati na Zahod.
Na omenjeni seji mandatno-volilne komisije Državnega zbora Republike Slovenije 16. novembra 2010, ki je trajala pozno v noč, je prav dr. Vinko Gorenak, poslanec Slovenske demokratske stranke, razpravljal o odnosu zakonito in legitimno pri uporabi strelnega orožja na naši državni meji v času skupne države. V nasprotje z JLA je postavil slovensko milico, ki je zadnja leta skupne države ravnala vse bolj legitimno, in ne le zakonito. Ta del njegove razprave se mi je zdel povsem na mestu in korekten.


.
.
.

O avtorju - Pavle Čelik

Obvestite me o novi knjigi tega avtorja

Želite, da vas po elektronski pošti obvestimo, ko izide nova knjiga ali ponatis katere od knjig tega avtorja?

DA - obveščajte me o novostih avtorja
.
.
.
.

Podrobnosti o izdelku

  • Obseg/št. strani: 504
  • Datum Izida:
  • Jezik: Slovenski
  • Vezava: Trda vezava
  • ISBN/EAN: 9789612417499
  • Mere izdelka vxš: 23,5 x 16 cm
  • Založba Modrijan Založba, d.o.o.
  • Avtor:
  • Zbirka: Bralec
  • Povprečna ocena:
    Ocena kupcev: 0
    (0)

Mnenja kupcev

  0  ocen:
5 zvezdice
0%
(0)
4 zvezdice
0%
(0)
3 zvezdice
0%
(0)
2 zvezdice
0%
(0)
1 zvezdica
0%
(0)
Povprečna ocena kupcev:
Ocena kupcev: 0
(0 ocen uporabnikov )
.
Ocenite izdelek s klikom na zvezdice:
 
.
.
.
.
.

Oznake kupcev o tem izdelku

Kliknite na posamezno oznako za prikaz vseh izdelkov označenih s to oznako:

Dodaj oznako:

Dodaj
.