.
 
.

Spravljaj me v težave (mehka vezava)

Avtor: , Prevajalec: Mateja Malnar Stembal
5 (1  ocena uporabnikov )

.
Redna cena: 20,00 €
Predvideni rok dobave: 7-9 dni.
.
.
Količina:  
.
Strošek dostave je enoten za celo Slovenijo in znaša 2,95 €, ne glede na količino in vrsto kupljenih izdelkov.

Številni izdelki imajo oznako "brezplačna dostava", kar pomeni, da v prmeru nakupa takšnega izdelka poštnine ne boste plačali. 

Več o dostavi
Emka.si omogoča naslednje načine plačila:
  • z gotovino ob prevzemu (velja le za fizične osebe),
  • s plačilno oziroma kreditno kartico (Mastercard, Visa, ActivaMaestro, Activa, Diners, American Express),
  • s storitvijo Moneta (Mobitel in Simobil)
  • Plačilo po predračunu (pravne osebe)
  • Račun z odlogom plačila (za javna podjetja)
Več o plačilih

Pri vsakem izdelku je naveden predviden rok dostave. Glede na to katere izdelke izberete, se vam pri oddaji naročila prikaže tudi končni predviden datum dobave vašega pakete.

Večino izdelkov dostavljamo iz lastne zaloge, zato so naši dobavni roki zelo kratki.

Ko vam bomo poslali paket boste o tem obveščeni tudi po emailu. V emailu bo navedena številka vašega paketa ter povezava do Pošte Slovenije, kjer boste lahko preverili natančen status dostave.

Več o dostavi

To je spletna cena
Shrani v seznam želja
.

.
Kdor je kupil ta izdelek, je kupil tudi...
.

Opis

Jade, najmlajša in najbolj neukročena sestra iz družine Radcliffe, se zadnja vrača domov na družinsko prostrano posestvo s konji v Virginiji in k svojim vznemirljivim spominom. Pred začetkom novega življenja kot učiteljica in jahalna inštruktorica ne načrtuje strastne noči s tujcem – ali pa šoka, da moški, ki ji ponudi toliko zadovoljstva, zdaj stoji v njeni učilnici. Policist Rob Cooper je osupel. Ne le da je ženska, ki je zamajala njegov svet, učiteljica njegove hčerke, temveč je tudi nekdanja problematična najstnica, ki jo krivi za smrt svoje žene pred nekaj leti. Še huje – zdaj ko jo zagleda pri belem dnevu, si jo želi še bolj kot prej. Čas je omehčal Jadino neizprosno, uporniško naravo – zdaj je duhovita, odkrita in nadvse seksi. Toda ali bodo čustva, prižgana v vročici poželenja, dovolj, da ozdravijo preteklost, ki potrebuje odpuščanje?


»Čestitke! Kako sijajna knjiga. Globoko občutena zgodba bo odmevala med ljubitelji Diane Palmer in Judith McNaught.«
- RT Books Reviews


Pogled v knjigo:


Prvo poglavje


JADE RADCLIFFE je imela iPod nastavljen na najvišjo jakost zvoka. Toda medtem ko je skupini Black Eyed Peas uspevalo, da je po toliko urah na cesti še vedno ostajala budna, tega ne bi mogli reči za prednje brisalce njenega porscheja. Čeprav jih je nastavila na najvišjo možno hitrost, niso mogli tekmovati z dežjem, ki se je dobesedno zlival z neba. Route 95 je bila podobna drsalnici. Njene nečakinje in nečaki so se poleti najraje zabavali z drsanjem po vodnih gladinah, toda Jade je vozila že preveč ur skupaj, da bi se ji to v tem trenutku zdelo zabavno. Njeni prvotni vzkliki radosti »iiii«, kadar je porscheja malo zaneslo, so se zdaj spremenili v utrujeno godrnjanje »oh, sranje«.


Na cesti je že prihajalo do zastojev, zaradi česar je vozila bistveno bolj počasi in varno. Toda ob tej hitrosti ni bilo nobene možnosti, da bi še nocoj prispela v Warburg. Ko je zjutraj odšla iz Ocale na Floridi, je bila prepričana, da bo do večerje že na Rosewoodu, doma v Virginiji. Tako zelo si jih je želela videti: Margot in Travisa in njuna otroka. Georgiana ima štiri leta, Will pa je zdaj dopolnil devet mesecev in se že začel razvijati v majhno žlobudravo bitje. Margot je bila čisto obsedena z njegovim razvojem in ji je vsak dan pošiljala elektronska sporočila s pripetimi fotografijami, na katerih so bili zabeleženi vsi Willovi dnevni dosežki. Enako je počela tudi za Georgie. Jade je ves čas zmanjkovalo prostora na računalniku, ker je imela na njem shranjenih toliko elektronskih fotoalbumov otrok, ki strmijo v barvite lebdeče vrtiljake s stropa ali pa se brezzobo nasmihajo s stolčkov za hranjenje.


Toda ljubkih podob malih škratov z Rosewooda je bilo še več. Jordan in Owen sta imela dojenčka Edwarda, ki so ga klicali Neddy, po Nedu Connellyju. Ned je vse življenje delal na posestvu Rosewood, tako da je bil za Jade in njeni sestri kot družinski član. Kar razganjalo ga je od ponosa in veselja, ko so otroka poimenovali po njem.


Oba starševska para sta dobesedno tekmovala v prismuknjenosti nad novimi družinskimi pridobitvami.


Spomladi je Jade dobila video, kako Neddy dela prve korake. Zraven ni manjkalo Ownovih komentarjev. Kar prijeten možak. Prijazen in uglajen. Toda sodeč po navdušenju v njegovem glasu, bi lahko bil Neddy sam Neil Armstrong, ki je naredil prvi korak na Luno, in ne človeček, ki se opoteka proti razširjenim rokam polsestre Olivie, v ozadju pa je slišati glasno prigovarjanje celotnega klana z Rosewooda.


Neddy zdaj gotovo že dobro hodi in se trudi dohitevati starejšega polbrata Maxa. Kate, najstarejša iz Jordaninega prvega zakona, pa je tekmovala na otroških jahalnih revijah in ji je že zelo dobro šlo na Docu Hollidayu.


Da, Jade je nepreklicno hotela nazaj v zavetje družine Radcliffe-Maher- Gage, čeprav sta jo njeni sestri včasih spravljali ob pamet. Ko je bila to poletje v Ocali, je pogrešala prav vse. V žepu je zdaj imela čisto svežo pedagoško diplomo, pridobila pa si je tudi certifikat Ameriške konjeniške zveze za trenerja za preskakovanje ovir in dresurno jahanje. Ta ji bo prišel prav, ko bo začela pridobivati kandidate za jahalni program, ki ga je nameravala začeti na posestvu Rosewood.


Skozi brisalce, ki so se divje premikali po steklu, je Jade nenadoma zagledala cel soj zavornih luči, avtomobili pred njo pa so se zdaj popolnoma ustavili. Avtocesta se je spremenila v dolgo, ozko, od dežja premočeno parkirišče. Nekoliko se je vzravnala, s prsti tapkala po volanu na Phoenixovo 1901 in se pozibavala v usnjenem sedežu, da se je vsaj nekaj premikalo. Prekleto in še enkrat prekleto. Ura na armaturni plošči je kazala 21.30, ona pa ni bila še niti v Norfolku. Prav nobene možnosti ni bilo, da bi še danes zvečer prispela na Rosewood. In tudi ne bi bilo prav, da bi se na vratih prikazala ob 1.30 zjutraj in zbudila Margot in Travisa. Margot bi tudi čisto ponorela, če bi vedela, da sploh še vozi naprej v takšni nevihti.


Mogoče ji lahko pokaže – in tudi Jordan, saj je vedela, da bo Margot v isti sekundi poklicala njuno starejšo sestro –, da zna sprejeti zrele odločitve. Za razliko od Jade iz preteklosti. Ker se avtomobili pred njo že nekaj časa niso premaknili niti za centimeter, je prijela za mobilnik in odtipkala sestrino številko.


Margot se je oglasila po drugem zvonjenju. »Jade? Kje pa si? Tu pri nas lije kot iz škafa in tudi veter je vedno močnejši.«


»Tudi tu lije. Obtičala sem na 95, nekje južno od Norfolka …«


»Norfolka! To pomeni, da imaš še dobre štiri ure vožnje.«


Še več, je pomislila Jade, glede na to, da se avtomobili okoli nje niso ravno premikali. Utripajoče luči v vzvratnem ogledalu so ji dale vedeti, da se jim približuje reševalno vozilo.


»Verjetno je prišlo do nesreče. Mimo se je ravno peljalo reševalno vozilo. Poslušaj, na naslednjem izhodu zapeljem z avtoceste in nekje prespim. Takoj zjutraj se odpeljem proti domu, tako da poskrbi, da bo kdo skočil do Bravermanove trgovine, prav? Zadnji dve noči sanjam samo še o njihovih žemljicah s cimetom in rozinami.«


»Pravilna odločitev.« Na Jadino presenečenje Margot ni bila slišati nič kaj osupla zaradi njene zrele odločitve. »Toda Jade, ne prespi v kakšni luknji in naj bo dobro osvetljeno.«


»Velja. Nobenih motelov v slogu Psiha.«


»Ha. Zelo smešno. Me boš poklicala, ko boš v sobi?«


»Mogoče to še ne bo tako kmalu.«


»V redu je. In uporabi mojo kreditno kartico. Hočem, da preživiš lep večer.«


»Norfolk Ritz, že prihajam,«


»No, no, le počasi,« je odgovorila Margot smeje. »Ne boš pozabila poklicati? Tako ali tako ne bom spala, dokler ne bom prepričana, da si na varnem.«


»Bom poklicala,« je obljubila Jade in odložila slušalko. Margot je bila Jadina zakonita skrbnica in v času njenega šolanja je verjetno prebedela kar nekaj noči. Teh bi bilo verjetno še več, če bi vedela za določene reči, ki jih je počela Jade med vikendi, ko ni tekmovala v študentski jahalni ekipi. Kar dobro se je zdivjala.


To je bila stara Jade. Tista, ki se ji je včasih zazdelo, da mora hoditi po robu in narediti nekaj norega z divjim, gorečim pridihom nevarnosti. Toda čeprav ni manjkala na zabavah in drugih študentskih peripetijah, ji je še vedno uspevalo, da je dobivala same najboljše ocene tudi za dodatne zahtevne naloge, bila najboljša v jahalnem moštvu in pisala zelo priljubljeno rubriko nasvetov za šolski časopis.


Štiri leta zabav in bežnih zvez (seks ji je bil čisto všeč, toda preveč je bila zaposlena, da bi se po tem še ukvarjala s fanti) so minila, v žepu pa je zdaj imela diplomo. Vračala se je v Warburg, in to z načrtom, ki bi se lahko primerjal z vsako, do potankosti načrtovano vojaško kampanjo. Njen osnovni cilj je bil, da popravi svoj ne ravno dober sloves v domačem mestu in postane vzorna meščanka in zgled drugim. Od zdaj naprej se bo omejila na učenje na osnovni šoli, urjenje konjev z Rosewooda in se osredotočila na vzpostavitev lastne jahalne šole za otroke. Kdo bi ji lahko kaj očital, če bo tako dobro skrbela za svoj ugled?


Verjetno bi bili njeni napori za ustvarjanje sijajne podobe nekoliko lažji, če na njenem seznamu opravil ne bi bilo tudi najetja zasebnega detektiva. Toda po tem, ko je odkrila, kdo je T. M., o katerem je navdušeno pisala njena mama v svojem dnevniku, je bilo to skrajno nujno. To odločitev je sprejela v trenutku, ko je po naključju naletela na mamin dnevnik v omari polsestre Jordan.


Kot radovedna Pandora s skrinjico je takrat odprla načičkan rožnat dnevnik in ga začela brati, ko je prepoznala mamino pisavo. Po sestrini omari je brskala, da bi si izposodila suknjič brez rokavov za jahalno revijo, iz sobe pa odšla z za vedno spremenjenim mnenjem o mami. Na žalost.


Ne le da je izvedela, da je mama imela afero z nekom, ki ga je imenovala T. M., temveč je besedo za besedo spoznavala, da mama v dnevniku izraža nezadovoljstvo in ne ravno ljubeč odnos do svojega edinega otroka. Po njenem mnenju je bila Jade neznansko razvajena in neznosna ter oseba, ki je iz nje posrkala vso energijo.


Če je bila Jade črna luknja v njenem življenju, je bil T. M. njeno sonce, prekleta osrednja pozitivna točka njenega življenja.


Očeta je verjetno dobesedno uničilo, ko je prebral tiste besede. In nedvomno jih je. Margot je prva naletela na dnevnik, ko ga je našla v predalu očetove pisalne mize. Jade je dobro poznala očeta in je vedela, da ga je tako kot ona temeljito prebral od vrstice do vrstice, z vsako pa se počutil vedno bolj izdanega.


Jade je prezirala tega T. M.-ja, ki se je zapletel z njeno mamo. In glede na to, da je zdaj imela dostop do denarja, ki ji ga je zapustila mama, ni videla nobene ovire, da ne bi najela zasebnega detektiva. Oče bi jo gotovo podprl, ne pa tudi Margot in Jordan.


Torej je morala narediti vse, da ne bosta nikoli izvedeli.


Hvala bogu, je pomislila, ko so se vozila začela počasi premikati naprej. Prestavila je v prvo prestavo in pozabila na temačne misli.


 


Hotel je našla na obrobju Norfolka. Bil je ves razsvetljen. Prav gotovo brez vsakršne podobnosti z motelom iz filma Psiho. Ko je vozila po nabito polnem parkirišču, se je spraševala, če ni morda celo prepoln. Iz prtljažnika je vzela športno torbo in upala, da ji bo uspelo dobiti sobo.


Še vedno je lilo. V času, ko si je na ramo oprtala torbo, še enkrat preverila, če je avto zaklenjen, in stekla čez parkirišče, jo je že čisto premočilo. Ko je vstopila v avlo hotela, je nekajkrat zamežikala naokoli. Po tem, ko je toliko časa strmela v srebrnkasto temo, so jo te svetle luči in barve dobesedno zaslepile.


Nekaj gostov se je gnetlo okoli recepcijskega pulta in spraševalo glede zajtrka in prevozov na letališče in kaj priporočajo za otroke, ker bo jutri še vedno premokro, da bi odšli na plažo, in bog ve kaj še vse. Zaradi klimatske naprave je malce zadrgetala, na plišasti preprogi kostanjeve barve pa pustila nekaj mokrih odtisov. Končno se je ves zadovoljen proti dvigalom odpravil še zadnji gost, tako da je lahko pristopila k pultu. Športno torbo je spustila na tla, na lesen pult pa položila čudovito veliko Pradino torbo (Margotino darilo za diplomo) in se nasmehnila receptorju v črnem suknjiču.


»Vam lahko pomagam?«


Moški sredi tridesetih let ni bil videti ravno začetnik v poslu. Z drugimi besedami: videti je bil utrujen in naveličan. Na prstu se je svetil poročni prstan. Glede na to, da ni bil videti kot moški, ki bi jo želel osvajati, se mu je prijazno nasmehnila. »Da, prosim. Rada bi najela sobo za eno noč.«


»Imate rezervacijo?«


»Bojim se, da ne.«


Nato je zavzdihnil. »Preveriti moram, če je še kaj prostih sob. Nor teden imamo. Potekata dve konferenci in povrhu vsega je danes prišla velika skupina poročnih gostov.«


»Zares upam, da imate še prostor. Ves dan se že vozim s Floride.«


Pogledal je proti njej in od začudenja dvignil obrvi. »Florida?«


Jade je prikimala. »Iz Ocale. Na poti v Warburg sem. Nekje sredi Severne Karoline nas je ujela nevihta in približno trideset kilometrov južno od tu je prišlo do hude prometne nesreče. Takrat sem ugotovila, da verjetno nima smisla, da vozim še naprej. Po Googlu sem preverila nekaj hotelov v teh krajih in vaš je imel najboljše ocene. Če je le možno, se ne bi ravno rada vrnila nazaj v avto.« Z obraza je odrinila nekaj mokrih las in se mu spet prijazno nasmehnila, kot da je povsem prepričana, da bo naredil vse, samo da bi ji pomagal.


Margot in Jordan ne bi mogli verjeti, kako zelo dobro ju je znala posnemati v prijaznem govorjenju. Prav gotovo je bilo koristno. Tako kot zdaj.


»No, srečo imate,« je oznanil veselo. »Imamo sobo. Ima zakonsko posteljo in razgled na morje.«


Za razgled ji je bilo prav malo mar, glede na to, da bo ob prvem svitanju odrinila proti Rosewoodu, toda velikanska postelja se je slišala kot nebesa po razmajanem pogradu, ki ga je imela v Ocali.


»Sliši se odlično.« Jade je že brskala po torbici. »Tu je moja kreditna kartica. Potrebujete tudi mojo vozniško dovoljenje?«


»Da, in tudi registrsko številko vozila, prosim.«


Ko je čakala, da je izpolnil formular, je zaslišala zvok pesmi Roba Thomasa. Obrnila se je v smer, od koder je prihajala glasba, in zagledala pare v lahno osvetljenem prostoru.


»Bar je videti prijeten.«


Oči je imel še vedno prikovane na računalnik, a je hkrati prikimal.

.
.
Oglejte si ostale knjige tega avtorja
.
.
Oglejte si vse knjige tega avtorja
.

O avtorju - Laura Moore

Obvestite me o novi knjigi tega avtorja

Želite, da vas po elektronski pošti obvestimo, ko izide nova knjiga ali ponatis katere od knjig tega avtorja?

DA - obveščajte me o novostih avtorja
.
.
.
.

Podrobnosti o izdelku

  • Obseg/št. strani: 452
  • Datum Izida:
  • Jezik: slovenski
  • Vezava: Mehka
  • ISBN/EAN: 9789616892353
  • Mere izdelka vxš: 20,6 x 13,5 cm
  • Založba Anu Elara
  • Avtor:
  • Prevajalec: Mateja Malnar Stembal
  • Povprečna ocena:
    Ocena kupcev: 5
    (1)

Mnenja kupcev

  1  ocena:
5 zvezdice
100%
(1)
4 zvezdice
0%
(0)
3 zvezdice
0%
(0)
2 zvezdice
0%
(0)
1 zvezdica
0%
(0)
Povprečna ocena kupcev:
Ocena kupcev: 5
(1 ocena uporabnikov )
.
Ocenite izdelek s klikom na zvezdice:
 
.
.
.
.
.

Oznake kupcev o tem izdelku

Kliknite na posamezno oznako za prikaz vseh izdelkov označenih s to oznako:

Dodaj oznako:

Dodaj
.