.
 
.

Smrt zajčija Munra

Avtor: , Prevajalec: Andrej Pleterski
5 (3  ocene uporabnikov )

Prevod dela: The death of bunny Munro

.
Redna cena: 27,20 €
Predvideni rok dobave: 14-21 dni
.
.
Količina:  
.
Strošek dostave je enoten za celo Slovenijo in znaša 2,95 €, ne glede na količino in vrsto kupljenih izdelkov.

Številni izdelki imajo oznako "brezplačna dostava", kar pomeni, da v prmeru nakupa takšnega izdelka poštnine ne boste plačali. 

Več o dostavi
Emka.si omogoča naslednje načine plačila:
  • z gotovino ob prevzemu (velja le za fizične osebe),
  • s plačilno oziroma kreditno kartico (Mastercard, Visa, ActivaMaestro, Activa, Diners, American Express),
  • s storitvijo Moneta (Mobitel in Simobil)
  • Plačilo po predračunu (pravne osebe)
  • Račun z odlogom plačila (za javna podjetja)
Več o plačilih

Pri vsakem izdelku je naveden predviden rok dostave. Glede na to katere izdelke izberete, se vam pri oddaji naročila prikaže tudi končni predviden datum dobave vašega pakete.

Večino izdelkov dostavljamo iz lastne zaloge, zato so naši dobavni roki zelo kratki.

Ko vam bomo poslali paket boste o tem obveščeni tudi po emailu. V emailu bo navedena številka vašega paketa ter povezava do Pošte Slovenije, kjer boste lahko preverili natančen status dostave.

Več o dostavi

To je spletna cena
Shrani v seznam želja
.

.
Kdor je kupil ta izdelek, je kupil tudi...
.

Opis

Zajči je oče, sin in mož, ki s sinom Zajčijem mlajšim v rumenem fiat puntu vijuga po neposredni okolici angleškega Brightona, s katerim ima Nick Cave že več kot desetletje osebno bivalno izkušnjo, in se gre akviziterja z resnimi ambicijami alfasamca. Iz naslova avtorjevega drugega romana, izdanega polnih dvajset let po prvencu, je razvidno, da nam avtor ni želel zamolčati, kako osrednji lik konča, slej kot prej pač umre. Toliko bolj se zato delo bere kot študija Zajčijevega vse bolj vražjega početja in poti, med katero s številnimi izostrenimi podrobnostmi, ki z nadvse uspelimi stranskimi liki in značilnim avstralskim humorjem pomenijo tudi največjo kvaliteto tega književnega dela, gradi sila prepričljiv psihološki portret antijunaka, ki ga dodobra nasloni na odnos do devetletnega sina, ki služi kot lakmusov papir poteka dogodkov in za katerega neumorno utripa bralčevo srce. Roman lahko tako beremo tudi kot uspelo študijo družinske disfunkcionalnosti, v kateri je na preizkušnjo dodatno postavljena očetovska in moška vloga v otrokovem življenju. Ni dvoma, da nas pisatelj na milost in nemilost prepušča groznemu protagonistu, katerega plehke misli so hitro in lahko branje, a roman ob tem še ni lahkoten, bere se kot kruta moraliteta, ki utemeljuje avtorjevo izbiro Zajčijeve usode. Le kaj od vsega na koncu ostane?

Znani bralci (pisatelji) so ugotovili naslednje:
Nastanite Cormaca McCarthyja, Franza Kafko in Bennyja Hilla skupaj v brightonski obmorski apartma in prav lahko, da se jim bo izcimil Zajči Munro. Neustavljivo branje, ki premore ves značilen humor in humanost Nicka Cava. (Irvine Welsh)

Smrt Zajčija Munra ni le bralski užitek, ob njem se nam para srce. Cave romane piše, kot se loteva tudi glasbenih besedil, s krvavimi, žveplenimi in bliskovitimi potezami. Udari v razum in srce in je bralca zmožen spraviti na kolena. (Neil Labute)

Nick Cave bere iz romana, 16. poglavje


Odlomek iz knjige:
»Takole je na stvari, Zajko, če stopiš k enemu hrastu ali pa brestu ali čemu že – saj veš, h kakšnemu od tistih velikih primerkov – takemu z debelim, močnim deblom, z ogromnimi koreninami, ki se zaraščajo globoko v zemljo, in velikanskimi, z listjem obraslimi vejami, a ne, če torej stopiš k takemu drevesu in ga zatreseš, no, kaj se zgodi?«
Zajči punta pelje maksimalno počasi skozi stanovanjsko naselje Wellborne v Portsladu in gleda na seznam strank, ki mu ga je dal Geoffrey. Stolpnice preko dvorišča mečejo dolge, temne sence, Zajči pa se v puntu zgrbi in skozi vetrobransko steklo zre navzgor, kje naj bi bilo stanovanje pod posamezno številko.
»Res ne vem, ati,« reče Zajči mlajši, ki pozorno posluša in obnavlja podatke, kajti ve, da bo sčasoma verjetno dojel.
»Ja nič se ne zgodi, seveda!« reče Zajči in punta povsem ustavi. »Stojiš lahko tam in ga treseš, magari do jutri zjutraj, ampak iz vsega skupaj ne bo nič, razen da te bodo roke bolele. A je tako?«
Fantiču pozornost za hip odvrnejo trije mladeniči, ki posedajo na naslonjalu lesene klopi in kadijo. Razosebljenim, v širokih kavbojkah in prevelikih teniskah, jim konci cigaret žarijo iz temnih lin njihovih kapuc, da si Zajči mlajši hitro natakne očala in ponikne na svojem sedežu.
»Tako je, ati,« reče on.
Zajči odvrti okno, pomoli ven glavo in pogleda navzgor proti stanovanjem.
»Jebenti! Vsaj številke bi lahko dali na vrata,« reče.
Potem si nastavi vzvratno ogledalo, pogleda v svoj odsev in si popravi povoskano lasno pentljo, ki mu tiči na čelu kot rog kakšne bajeslovne živali.
»Če pa splezaš na grintavo, presušeno, pojebano drevesce s švohotnim debelcem in ene par listi, ki se ga držijo z zadnjimi vzdihljaji, in se ga okleneš z rokami in ga streseš ko sto mater – kot rečemo v našem žargonu – bo vse listje popadalo! Je res?«
»Res je, ati,« reče fantič, medtem ko opazuje, kako si eden od mladeničev potegne nazaj rob kapuce in razkrije belo hokejsko masko, na kateri je natisnjena človeška lobanja.
»Veliki hrast je torej bogatun, kajne, suhceno drevesce pa je tisto revše, ki nima denarja. Mi slediš?«
Zajči mlajši prikima.
»No, se pa to sliši bolj enostavno, kot je v resnici, Zajko. Pa bi rad vedel, zakaj?«
»Bi, ati.«
»Zato ker se tistega drevesca polasti vsaka pizda pa njen pesjan pa ga stresa do amena – od vlade, jebenih lastnikov stanovanj, loterije, na kateri pri milem bogu ne morejo nič zadeti, do občine, njihovih bivših pa stotine njihovih smrkavcev, ki tekajo naokoli, ker so preveč zabiti, da bi se znali obvladati, do zanič sranja, ki ga vidijo na teveju, jebenega Tescota pa trgovcev pa kazni za parkiranje, raznoraznih zavarovalnin za to pa za ono, bifejev, mešalcev za sadje, pa do stav – vsaka pizda pa njen trinožni, enooki pa garjavi pesjanar stresata to drevesce,« pravi Zajči in sklenja dlani, da je videti, kot da koga davi.
»Kaj pa boš potem naredil, ati?« reče Zajči mlajši.
»No, imeti moraš nekaj, veš, kar mislijo, da rabijo, to prvo kot prvo.«
»Kaj pa je to, ati?«
»Upanje ... veš ... sanje. Prodajati jim moraš sanje.«
»Kakšne sanje pa, ati?
»Kakšne sanje?«
Zajči mlajši vidi, kako si oče popravi kravato, nato pa se stegne k zadnjemu sedežu punta in pograbi svoj vzorčni kovček. Odklene ga, preveri njegovo vsebino in ga vnovič zapre. Pogleda Zajčija mlajšega, vzravna ramena, odpre puntova vrata, pokaže s palcem na svoje prsi in reče: »Sebe.«
Zajči spleza iz avta, nato pa se skozi odprta vrata skloni nazaj noter.
»Pridem takoj. Ostani v avtu,« reče in zapre vrata.
Zajči mlajši se živčno ozira, potem pa pomisli – no, devetletniku ne bo nihče nič naredil, še posebej takemu ne s temnimi očali – vendar iz previdnostnih razlogov zdrsne nekoliko nižje na sedežu in čez rob okna opazuje očeta, ki se približuje mladoletnikom – med katerimi so verjetno povzročitelji kakšnih stotih gnusih umorov, ki tudi kar naprej občujejo – ki sedijo na klopi.
»A kateri od vas ve, kje je stanovanje petindevetdeset?« vpraša Zajči.
Mladenič na sredi – čeprav Zajči ni povsem stoodstoten – reče: »Spizdi«, potem pa izvede nezavedno dlančno variacijo v freestyle raperskem slogu, le da z dvignjenim sredincem.
Zajči se vljudno zasmeje in reče: »No, ja, v redu, ampak mislite, da je petindevetdesetka v tistem bloku?« Pokaže na zahod. »Ali je v onem?« Pokaže na vzhod.
Mladeniči vlečejo vsak svojo cigareto, iz zavetja kapuc pa spuščajo izpuhe nosničnega dima. Nobeden ničesar ne reče, vendar je zaznaven splošen porast nasilniškega potenciala, ko mladostniki preoblikujejo telesno držo pod svojimi orjaškimi stripovskimi oblačili. Mladenič na sredi v zrak izstreli perlo pljunka, ki Zajčiju pristane pri nogah.
Zajči stopi korak bliže in ga nagovori.
»Veš, na kaj me spominjaš, sine?«
»Na kva, dedi?«
»Na ščegetavček.«
»Na kva?«
»Mislim, da zaradi kapuce.«
Zajči se obrne in se odpravi k prvi od stavb. Mimo ušesa mu švigne goreč ogorek in Zajči, ne da bi se ozrl, zakliče: »Pobralo vas bo od teh zadev! Raka boste fasali pa umrli!«
Pride do stopnišča stavbe in teatralično zamaha z rokami, kakor bi se obračal na ves svet, ter se zadere: »Samo pomislite, kakšna izguba bi to bila za človeštvo!«
Potem Zajči izgine v temotnem preddverju stopnišča. Med smetjem, ki se je nabralo okoli stopnic, preskoči poln kondom zasušenega najstniškega mačefita. Napoti se po stopnicah, po obrazu pa ga kot zaušnica primaže oster kemičen smrad seča in razkužila, da se brez pravega razloga spomni na seksi-sanjski razkorak med kosmatimi uggicami Pamele Anderson in njeno (skoraj) pobrito muco. Ko prispe na vrh stopnišča, se mu na ospredju hlač že postavi konkreten šotor. Presenečen ugotovi, da kot po nekem čudežu v bistvu že stoji pred številko 95. Obrne se in ozre čez balkon ter se zatopi v galaktični vzorec galebjega dreka, ki krasi streho punta, dokler mu erekcija ne uplahne.
Opazi, da so mladeniči zapustili leseno klop, na njihovem mestu pa je neki debeluh v rožasti toaleti, ki renči kot divja zver in poskuša odlepiti ceno z nečesa, kar je videti kot velika orhideja v cvetličnem loncu.
Nekako na obrobju zavesti Zajči obenem upa, da je Zajči mlajši zaklenil avtomobilska vrata. Nato pa se obrne in potrka na vrata številke 95.
.
.
Oglejte si ostale knjige tega avtorja
.
.
Oglejte si vse knjige tega avtorja
.

O avtorju - Nick Cave

Obvestite me o novi knjigi tega avtorja

Želite, da vas po elektronski pošti obvestimo, ko izide nova knjiga ali ponatis katere od knjig tega avtorja?

DA - obveščajte me o novostih avtorja
.
Oče učitelj književnosti. Mati knjižničarka. Sin pisatelj. Če v bistvu ne bi bil glasbenik z dvema romanoma. Ali pa romanopisec s premalo časa za vse talente. Če ne bi bil neuvrstljiv. Glasba je njegova rdeča nit, kjerkoli je, karkoli počne. Njegov svet je gnusen z razlogom, in črn, tako se mu riše, pa naj piše o čemerkoli. To si priznava: »Gojim nekako melanholičen pogled na svet. In gnus do njega. Ne morem se ga znebiti. Svet je gnusen. O tem ni debate.«
Dokler ne vstopi ustvarjanje in umetnost, kjer njegova domišljijska luč prične tleti. Meni, da so poezija, likovna umetnost, glasba nekakšen protistrup naravi sveta, temu, kar kot ljudje počenjamo s planetom. Protistrup njegovemu gnusu. In svoje mesto je skozi leta spoznanja našel tudi za Boga: »Včasih je težko pogledati svet in se vprašati, kje na tem svetu obstaja Bog. Morda obstaja v poeziji in umetnosti in naravi, takih stvareh.«
Zanimanje za umetnost Nicka Cava s časom ne upada, četudi je skozi velika vrata stopil že pred več kot tremi desetletji, generacije pa se menjujejo. Prav tako avtor, kar je zavidanja vredno, iz svoje čarobne vreče vselej privleče novo ustvarjalno svežino, obenem pa ne odstopa od svoje za mnoge dolgočasne večdesetletne delovne discipline pisarniškega delavca z evropskim delovnim časom in kakšno naduro. Ki se obrestuje. O njegovi plodovitosti pričajo novi in novi albumi, novi roman in scenariji.
.
.
.

Podrobnosti o izdelku

  • Obseg/št. strani: 216
  • Datum Izida:
  • Jezik: slovenski
  • Vezava: Trda
  • ISBN/EAN: 9789612415938
  • Mere izdelka vxš: 23,5 x 15 cm
  • Založba Modrijan Založba, d.o.o.
  • Avtor:
  • Prevajalec: Andrej Pleterski
  • Povprečna ocena:
    Ocena kupcev: 5
    (3)

Mnenja kupcev

  3  ocen:
5 zvezdice
100%
(3)
4 zvezdice
0%
(0)
3 zvezdice
0%
(0)
2 zvezdice
0%
(0)
1 zvezdica
0%
(0)
Povprečna ocena kupcev:
Ocena kupcev: 5
(3 ocene uporabnikov )
.
Ocenite izdelek s klikom na zvezdice:
 
.
.
.
.
.

Oznake kupcev o tem izdelku

Kliknite na posamezno oznako za prikaz vseh izdelkov označenih s to oznako:

Dodaj oznako:

Dodaj
.