.
 
.

Smaragdni dež (trda vezava)

5 (1  ocena uporabnikov )

.
Redna cena: 28,00 €
Rok dobave: 2-3 dni.
.
.
Količina:  
.
Strošek dostave je enoten za celo Slovenijo in znaša 2,95 €, ne glede na količino in vrsto kupljenih izdelkov.

Številni izdelki imajo oznako "brezplačna dostava", kar pomeni, da v prmeru nakupa takšnega izdelka poštnine ne boste plačali. 

Več o dostavi
Emka.si omogoča naslednje načine plačila:
  • z gotovino ob prevzemu (velja le za fizične osebe),
  • s plačilno oziroma kreditno kartico (Mastercard, Visa, ActivaMaestro, Activa, Diners, American Express),
  • s storitvijo Moneta (Mobitel in Simobil)
  • Plačilo po predračunu (pravne osebe)
  • Račun z odlogom plačila (za javna podjetja)
Več o plačilih

Pri vsakem izdelku je naveden predviden rok dostave. Glede na to katere izdelke izberete, se vam pri oddaji naročila prikaže tudi končni predviden datum dobave vašega pakete.

Večino izdelkov dostavljamo iz lastne zaloge, zato so naši dobavni roki zelo kratki.

Ko vam bomo poslali paket boste o tem obveščeni tudi po emailu. V emailu bo navedena številka vašega paketa ter povezava do Pošte Slovenije, kjer boste lahko preverili natančen status dostave.

Več o dostavi

To je spletna cena
Shrani v seznam želja
.

.

Opis

»Sanjam o svetlolasih dekletih s smaragdnimi očmi v gradovih ob morju …«

Te besede je Nicholas Drake zašepetal v uho Eliot Sinclair na vratih paviljona vrveče newyorške ulice, kamor sta se zatekla pred nenadnim dežnim nalivom. V tistem trenutku ni bilo pomembno, da sta Nicholas in Ellie na nasprotnih straneh bitke, ki je obetala, da bo Ellie ostala brez svojega doma – ali pa Nicholas brez svoje časti. Pomembna je bila le silna privlačnost, ki ju je vlekla skupaj.

Ellie je vedela, da mora Nicholas za dokončanje drznega projekta kupiti cel niz hiš, med njimi tudi njeno. Toda za Ellie bi prodaja hiše razkrila dvajset let staro družinsko skrivnost – vznemirljiva povezava, ki oba ljubimca nevede poveže skupaj … in ogrozi obstoj njunega razmerja.


  
Pogled v knjigo:

Predgovor


Avgust 1899


Teža osamljenosti. Včasih neznosna. Včasih neopažena. In vendar vedno posledica nekdanjih obdobij sonca in smeha.


Sonce in smeh. 


Besedi sta poblisnili skozi njegove misli kot odmev petja morskih deklic, ki so ga vabile v nevarne vode spominov. 


Tja, kamor ni nameraval zaiti. 


Globoko je zavzdihnil in si z močno, izklesano roko potegnil skozi temne lase. Zaradi sončnih žarkov, ki so prodirali skozi okno, je priprl izrazito modre oči. Najbrž so se besede splazile v njegove misli zaradi zgodnje jutranje svetlobe, ki se je ujela v brezčasen ples drobcev meglic. Vsaj tako si je mislil sam pri sebi. Le zakaj bi se nepričakovane, predvsem pa neželene podobe nekih davnih dni prav zdaj prikazale pred njegovimi očmi? 


Po drugi strani si je dopovedoval, da je najverjetneje kriv letni čas. Pozno poletje v New Yorku. To ni bilo nikoli ravno prijazno z njim, vsaj ne v zadnjih treh letih. 


»Gospod? Je kaj narobe?« 


Za hip je otrpnil, nato zavzdihnil in se obrnil stran od okna svoje pisarne na Peti aveniji. »Ne, Henry. Nič ni narobe. Kje sva ostala?« 


Po kratkem premoru je njegov pomočnik rekel: »Vanderweerova pogodba.« 


»Ah, da.« 


Vanderweerova pogodba bo v naslednjih petih letih močno vplivala na prihodke njegovega podjetja. Nagnil se je naprej, dvignil papirje in pozorno prebral vsako vrstico, kot da še nikoli ne bi bral dokumenta, ki ga je sicer pred komaj nekaj dnevi sam napisal. Ko je končal, je položil papirje na mizo. Nato se je počasi, toda odločno podpisal. 


Nicholas Drake. 


»Zelo dobro, gospod. Kurir jo bo še danes dopoldne odnesel.« Njegov pomočnik je zložil vse papirje pogodbe in pred Nicholasa potisnil še en list. »Današnji urnik, gospod.« Henry je pogledal še na svojo različico. »Maynard Gibson je naročen ob devetih. Vendar je že tukaj. Zgoden kot po navadi. Potem ob desetih …« 


Henryjeve besede so odplavale v vakuum Nicholasovih misli in tam še naprej odzvanjale in se vrtinčile, vendar jih ta ni več slišal, saj jih je zamenjala nenadna podoba dežja. 


Padal je vsepovsod. Kot tekoči, kristalni zastori, ki zapirajo svet. In potem njen obraz. Porcelanasto bel. Njegovi prsti, zakopani v njene dolge svetle lase. Roke, ki jo počasi vlečejo k njemu. Počasno razpiranje njenih rdečih ustnic. Toda tistega dne, tistega zgodnjespomladanskega deževnega dne tako dolgo nazaj, se njene smaragdno zelene oči niso zaprle. 


Zrla je vanj, preplašena, a v pričakovanju. Čakala in želela si ga je, tako kot si je on želel nje. Nagnil se je naprej, in ko se je nežno dotaknil njene polne spodnje ustnice in jo lahno posesal, je pod njeno tanko, vlažno srajco začutil, kako so se od poželenja, kot dva rožna popka, dvignile njene bradavice. 


»… Na srečo govorite takoj za županom in vsi vemo, kako rad dolgovezi. Prepričan sem, da boste imeli dovolj časa, da prispete do tja, vsekakor pa morate iz pisarne oditi do 12.30.« 


»Ob treh popoldne boste nazaj,« je Henry drdral še naprej. »Sledi sestanek z ženskim združenjem. Prosile so za dve uri. Dal sem jim eno. Mislim, da hočejo denar.« 


Nicholas se je napol nasmehnil, vendar je nasmeh izginil z njegovega obraza, še preden se je razvil. V sedmih mesecih, odkar je Henry delal zanj, se je naučil dobro opravljati svoj posel. 


»Ob štirih imate sestanek s Thaddeusom Matthewsom; ob petih pride Fielding Banks. Gotovo ste slišali, da poskuša prodati tisti stari propadli kup opek in malte, ki mu pravi hotel. Zdi se, da je edini človek v mestu, ki ne ve, da se z gradbeništvom ne ukvarjate več.« 


Henry je prezirljivo stresel z glavo. »Ob šestih …« 


Nicholas se je naslonil nazaj na stol, a ga ni več poslušal. 


Njegove misli so odplavale v spomine na njen smeh, ki je bil poln kot francosko vino. Ta ga je dobesedno ovil, ni ga pustil od nje in se ga dotaknil prek vseh njegovih pričakovanj, prek vsega, kar je do tedaj poznal. Za trenutek je stopil v življenje in ga sprejel, kot je sprejel njo. Takrat je čutil, da živi, namesto da bi kot nepristranski opazovalec le spremljal spremembe okoli sebe. V njem je prebudila nekaj globokega in prvinskega, česar še sam ni razumel in česar ni nameraval raziskovati. 


Ko se je obrnil stran, je pogledal skozi okno in opazoval, kako življenje teče mimo njega. 


»… Ni treba dodati, da je zapolnjena vsaka ura vašega dne – tako kot želite.« 


Za trenutek je Nicholas priprl oči in skoznje opazoval ženske, ki so spodaj na ulici pred seboj potiskale otroške vozičke, in moške, ki so se smejali, se trepljali po hrbtih in si nedvomno delili cenene šale. Razmišljal je, da bo njegov dan spet eden na smrt dolgočasnih, napornih dni. Takšen kot vsi tisti, ki so pregnali močan smeh iz njegovih misli. 


Nicholas je zavzdihnil. 


»Gospod?« je vprašal Henry negotovo. »Še kaj drugega?« Ker ni dobil odgovora, se je Henry ozrl po elegantno opremljeni pisarni s pohištvom iz temnega lesa in v usnje vezanih knjigah, v upanju, da bo našel nekoga ali nekaj, kar bi mu lahko pomagalo. »Gospod Drake?« 


Nicholas je pogledal nazaj k pomočniku. 


»Naj pošljem gospoda Gibsona v … ali naj ga pustim še malo čakati? Lahko mu ponudimo še malce kave … ali čaja.« 


»Ne, ne.« Ko se je nagnil naprej in s kupa papirjev, ki je bil zložen na njegovi vzorno pospravljeni pisalni mizi, vzel drug snop dokumentov, je bilo v Nicholasovem mehkem, a mrkem glasu mogoče čutiti določeno mero obžalovanja. 


»Naj pride noter. Ni razloga za zavlačevanje.« 


Nekaj sekund pozneje je Henry v pisarno povabil Maynarda Gibsona. Sledila mu je tajnica z beležko v roki. 


»Nicholas,« je Maynard zatulil z robustnim in veselim glasom. 


Toda preden je Maynard lahko izustil naslednjo besedo, je skozi vrata planil drug moški in se prerinil predenj. 


»Nicky!« 


Nicholas je v trenutku trznil. Njegovo srce je dobesedno obstalo. 


Na prvi pogled je bil vsiljivec videti kot otrok, ki je prehitro zrasel, in ne kot odrasel človek. Njegov glas je bil ponižen in neroden, pravo nasprotje njegove velike in čokate postave. Njegova debela jopa je bila zmečkana, srajca pa postrani. Njegovo dihanje je izdajalo, da je dolgo tekel. 


»Jim,« je rekel Nicholas s previdnim globokim glasom. 


»Kaj delaš tu? Se je kaj zgodilo?« 


In odgovora vsekakor ni potreboval. Seveda se je nekaj zgodilo. Nekaj hudega. Moral bi vedeti. Le zakaj bi ga drugače danes prevevale misli na tiste čase? 


Jim je bil na rob solz, ko je skušal zajeti zrak. »Za Ellie gre.« 


Nicholas se je zdrznil. Ellie. 


»Potrebuje te!« 


Svoj hrbet je potisnil ob mehko usnje stola. V njegovih mislih so zamigljale smaragdne oči in dež. Ljubi bog, ne. 


Ne more. Ne more k njej. Ne more spet znova začeti vsega tega. 


Čeprav ji ni nikoli odpustil – in bal se je, da ji verjetno nikoli ne bo –, se mu je z vsakim dnem manj pogosto zgodilo, da se mu je nenadoma zazdelo, da jo je zagledal na ulici ali ob izložbenem oknu ali zaslišal njen smeh, namenjen prodajalcu cvetlic. Tudi če ji ni odpustil, mu je vsaj uspevalo, da ni več nenehno mislil nanjo. Ni si mogel privoščiti, da bi se moral spet znova postavljati na noge. 


Globoko je zavzdihnil in se začel obračati stran. 


»Nicky, ne!« je zatarnal otroku podoben velikan. »Ne bodi več jezen! Potrebuje te.« 


»Ne,« je rekel togo, z žgočo bolečino v grlu. 


»Oh, Nicky!« Jim si je z rokavom obrisal nos in z zategnjenim glasom skorajda zašepetal. »Moraš priti. Moraš.« Potem se je njegov glas prelomil. »Ellie umira.« 


Te besede so se dobesedno vžgale v Nicholasove misli. 


Njegova pljuča so se stisnila in Nicholas je ostal brez zraka. 


Ellie umira? Sonce in smeh bosta ugasnila kot plamen sveče? Nemogoče. Žareča, življenja polna Ellie, vedno pripravljena na posmeh, da umira? Nikoli. 


Toda kljub tem zaključkom si ni mogel izbiti iz misli morečih občutkov, ki so se to jutro prebudili v njem. Prav tako ni mogel zanikati temnega, skrivnega dela njene duše, ki je včasih zatemnil svetle plati, kar je Jimovim besedam dodalo preblisk resnice. Čeprav si je Nicholas za vse večne čase zaprisegel, da je nikoli več ne bo videl, si ne bi mogel nikoli misliti, da bo prišel čas, ko bo moral to preseči. 


To spoznanje ga je močno vznemirilo. In brez nadaljnjih pomislekov o tem, kaj bi bilo najbolje, je Nicholas zalučal nalivno pero na pisalno mizo, tako da je črnilo poškropilo 


sveže dokumente. »Odpovej moje sestanke, Henry. Vrnem se pozneje.« 


Henry je jecljal in opletal, toda na koncu mu ni uspelo izdaviti ničesar drugega kot: »Kdaj?« 


Nicholas se je malce obotavljal, izklesane poteze pa so skušale skriti vsa čustva v njem. »Takoj ko se bom lahko.« 


S temi besedami je pohitel iz pisarne, z Jimom tik za petami. Henry in drugi so od popolnega presenečenja nagubali čela. Vsi so strmeli v isto smer, vse dokler tajnica ni zmajala z glavo in vprašala: »Kdo za božjo voljo je Ellie?« 


 


Prvi del


OBJEM


Videti njo pomeni ljubiti jo,


a ljubiti jo pomeni ljubiti jo večno. 


– Robert Burns 


 


Prvo poglavje


April 1986


Tri leta prej


 


Kriv. Navidezno čisto preprosta beseda, pa vendar ne tako zelo.Sodba je bila izrečena v trenutku skoraj oglušujoče tišine. 


Slišalo se je, kot da bi se beseda odbila od razkošnih lesenih in hladnih marmornih sten, preden je v sodni dvorani izbruhnil peklenski hrup. 


Novinarji so se prerivali drug čez drugega – Evening Sun je bil tam, prav tako Evening Post, celo New York Times se je prikazal – in tlačili zapiske v raztrgane usnjene torbe. 


V trenutku so začeli vsi hiteti iz dvorane, da bi čim prej prišli v svoje redakcije. Noben novinar ni hotel zaostajati ali biti izjema. Obsodba je bila največja medijska zgodba, 


odkar je bil Th eodore Roosevelt imenovan za predsednika newyorške mestne policijske uprave in je s svojimi reformami institucijo dobesedno postavil na glavo. 


Eliot Sinclair je z galerije sodne dvorane strmela navzdol v zmeden prizor in nejevoljno ugotovila, da je njena oprava gotovo že videla boljše dni. Njen najljubši klobuk, neverjetna kreacija, ki jo je pretekli teden ustvarjala dolge ure, je ležal zmečkan v njenem naročju, perje in pentlje pa so štrleli iz zmaličenih vogalov. Dolgo krilo njene bledo zelene obleke je bilo poškropljeno z blatom in nekaj manjšimi delci, za katere se niti ni navduševala, da bi jih imenovala. 


Upala je le, da ne bo zaradi njene malomarne oprave nihče opazil njenih nogavic – rdečih nogavic za srečo. 


Ker je zjutraj zamujala, je morala Ellie pohiteti navzdol po Broadwayu, da je še pravočasno prispela v sodno dvorano. 


Preden je lahko mirno vstopila skozi veličastna vrata sodne stavbe, je poskušala še zgladiti prepir med dvema kočijažema, ki nista ravno cenila njenih naporov. To je postajalo njena vedno pogostejša navada. Toda kaj naj bi drugega naredila? se je spraševala z jeznim izrazom na obrazu. Prisegla bi lahko, da sta bila razjarjena moška tik na tem, da se stepeta. Šele v trenutku, ko se je znašla v blatu, z nesrečnim klobukom pod sabo, moška pa še vedno nista brzdala razposajenosti, je Ellie ugotovila, da je morda napačno ocenila položaj. Očitno pogajanja niso bila potrebna. 


Zaradi usmiljenja do same sebe in s prebadajočo bolečino v bradi je sklenila, da je bilo vse skupaj gotovo videti kot prepir. 


Ko je sprevidela svojo napako, se je Ellie pobrala s tal na način, ki bi ji ga zavidala vsaka kraljica, potegnila nazaj drobna ramena, moškima naklonila hladen pozdrav in oddrsela po vhodnih stopnicah sodišč.

.
.
Oglejte si ostale knjige tega avtorja
.
.
Oglejte si vse knjige tega avtorja
.

O avtorju - Linda Francis Lee

Obvestite me o novi knjigi tega avtorja

Želite, da vas po elektronski pošti obvestimo, ko izide nova knjiga ali ponatis katere od knjig tega avtorja?

DA - obveščajte me o novostih avtorja
.
.
.
.

Podrobnosti o izdelku

  • Obseg/št. strani: 408
  • Datum Izida:
  • Jezik: slovenski
  • Vezava: Trda
  • ISBN/EAN: 9789616892018
  • Mere izdelka vxš: 20,6 x 13,5 cm
  • Založba Anu Elara
  • Avtor:
  • Prevajalec: Mateja Malnar Štembal
  • Povprečna ocena:
    Ocena kupcev: 5
    (1)

Mnenja kupcev

  1  ocena:
5 zvezdice
100%
(1)
4 zvezdice
0%
(0)
3 zvezdice
0%
(0)
2 zvezdice
0%
(0)
1 zvezdica
0%
(0)
Povprečna ocena kupcev:
Ocena kupcev: 5
(1 ocena uporabnikov )
.
Ocenite izdelek s klikom na zvezdice:
 
.
.
.
.
.

Oznake kupcev o tem izdelku

Kliknite na posamezno oznako za prikaz vseh izdelkov označenih s to oznako:

Dodaj oznako:

Dodaj
.