.
 
.

Škandalozna prevara (Mehka vezava)

Avtor: , Prevajalec: Mojca Svetičič
5 (10  ocen uporabnikov )

.
Redna cena: 20,00 €
Rok dobave: 2-3 dni.
.
.
Količina:  
.
Strošek dostave je enoten za celo Slovenijo in znaša 2,95 €, ne glede na količino in vrsto kupljenih izdelkov.

Številni izdelki imajo oznako "brezplačna dostava", kar pomeni, da v prmeru nakupa takšnega izdelka poštnine ne boste plačali. 

Več o dostavi
Emka.si omogoča naslednje načine plačila:
  • z gotovino ob prevzemu (velja le za fizične osebe),
  • s plačilno oziroma kreditno kartico (Mastercard, Visa, ActivaMaestro, Activa, Diners, American Express),
  • s storitvijo Moneta (Mobitel in Simobil)
  • Plačilo po predračunu (pravne osebe)
  • Račun z odlogom plačila (za javna podjetja)
Več o plačilih

Pri vsakem izdelku je naveden predviden rok dostave. Glede na to katere izdelke izberete, se vam pri oddaji naročila prikaže tudi končni predviden datum dobave vašega pakete.

Večino izdelkov dostavljamo iz lastne zaloge, zato so naši dobavni roki zelo kratki.

Ko vam bomo poslali paket boste o tem obveščeni tudi po emailu. V emailu bo navedena številka vašega paketa ter povezava do Pošte Slovenije, kjer boste lahko preverili natančen status dostave.

Več o dostavi

To je spletna cena
Shrani v seznam želja
.

.

V kompletu ceneje!

Kupi Škandalozna prevara (Mehka vezava) + Cavazza - biografski roman skupaj ter prihrani dodatnih 1,48 € (2,99%)
  • Škandalozna prevara (Mehka vezava)
    20,00 €
    .
  • +
  • 29,50 € 28,03 €
    .
  • =
  • Skupaj redna cena: 49,50 €
    Skupaj v kompletu: 48,02 €
    Prihranek pri kompletu: 1,48 € (2,99%)
    Dodaj v košarico
Priporočamo tudi:
.
Kdor je kupil ta izdelek, je kupil tudi...
.

Opis

Od imenitnih londonskih plesnih dvoran, do bleščečih palač carske Rusije. Zanosna zgodba o nevarni ljubezni in neomajni zvestobi. Da bi zbežala razuzdanemu očimu, se rdečelasa Brianna zateče po pomoč k prijatelju iz otroških let – vojvodi Huntleyju. Njeni upi se sesujejo v prah, ko ugotovi, da nima opraviti z mirnim Stefanom ampak z njegovim razvpitim dvojčkom Edmondom, ki poskuša razkrinkati ljudi, ki bratu strežejo po življenju. Ker se Briana nima na nikogar obrniti, od lažnega vojvode izsili, da jo vzame v svojo hišo, on pa njo prisili v vlogo zaročenke … toda negativne strasti med njima se kmalu prelevijo v nekaj povsem drugega. Ko začnejo Edmondovi sovražniki ogrožati Briannino življenje, se mora odločiti med domovino in žensko, ki jo ljubi bolj kot svoje življenje …

Pogled v knjigo:
Prvo poglavje
Rusija, 1820
Carsko selo

Med kratkimi poletnimi meseci, ko so bile ceste lepe in je veter sveže dišal po travniškem cvetju in rodovitni zemlji, pot iz Sankt Peterburga v Carsko selo ni bila ravno naporna.


Prav zato je car iz letnega dvorca odšel dva dneva prej, češ da je tako lepo vreme preveč redko, da ne bi izkoristil priložnosti in se za nekaj dni umaknil z dvora.


Zadnje čase je Aleksandru Pavloviču prišel prav vsak izgovor, da je pobegnil pred napornimi dolžnostmi, kar je bilo lordu Edmondu Summervillu precejšen trn v peti.


Prijahal je iz rahlega ovinka in črnega žrebca obrnil na pot, ki je vodila h Katarininemu dvorcu, večji od obeh palač, ki sta se v svoji veličastni lepoti raztezali po ruskem podeželju.


Pogled na mojstrovino Katarine Velike je jemal dih. To je bila dvonadstropna palača z več kot tisoč sežnjev dolgima ozkima kriloma, katere svetlo modro pročelje je bilo v prijetnem barvnem kontrastu s petimi zlatimi cerkvenimi kupolami. Na sprednji strani je bila vrsta bronastih ženskih kipov v peplosih, ki so se lesketali v soncu.


Ko je Edmond skozi pozlačena železna vrata prišel na dvorišče, ni drnca prav nič upočasnil in se ustavil šele tik pred vhodom.


Njegov prihod je priklical ducat slug, ki so prihiteli k njemu in poskrbeli za konja in spremstvo. Kot mlajši sin vojvode je bil Edmond navajen pompa in ceremonij, ki so obkrožale carsko družino, in je med vzpenjanjem proti vrhu marmornega stopnišča, ki je vodilo v veliko preddverje, komajda opazil hiteče služabnike.


Tam ga je sprejel eden Aleksandrovih najzaupnejših svetovalcev, oblečen v temno zlat suknjič in črtast telovnik, ki bi bil popolnoma sprejemljiv v vsakem londonskem salonu. Rusko plemstvo je bilo vedno naklonjeno evropski modi.


Herrick Gerhardt je bil pruskega porekla in je prišel v Sankt Peterburg, ko mu je bilo komaj sedemnajst let. Imel je mršav obraz, goste sive lase in predirne rjave oči, v katerih se je zrcalila hladna, pronicljiva inteligenca.


To je bil človek, ki je slabo prenašal neumne ljudi in si je zaradi svoje neizprosne sposobnosti, da je spregledal vsako zahrbtno spletko, ki se je kovala na ruskem dvoru, ustvaril številne sovražnike.


Njegova ljubezen do carja je bila nesporna, toda na žalost mu je močno primanjkovalo diplomatskih spretnosti.


»Edmond, to je nadvse nepričakovano presenečenje,« je rekel v brezhibni francoščini, ki so jo govorili vsi ruski plemiči, in si ogledoval Edmondove ostro izklesane poteze in izrazito modre oči, ki so bile v osupljivem nasprotju z njegovimi gostimi vranjimi lasmi, usločenimi obrvmi in širokimi usti, na katerih je manjkal običajen šarmanten nasmeh.


Čeprav je bil Edmond sin angleškega vojvode, je imel visoke slovanske ličnice ruske matere, tako kot tudi njeno jamico v bradi, kar je ženske spravljalo ob pamet, že odkar je zlezel iz plenic. Prav tako je imel rad materino deželo, česar ni njegov starejši brat dvojček nikoli razumel.


Edmond je spoštljivo pokimal.


»Bojim se, da moram prositi za nekaj minut s carjem.«


»Težave?«


»Zgolj osebne narave.« Pri srcu je začutil nemir, ki ga je mučil, vse odkar je prejel zadnje bratovo pismo. »Brez odlašanja se moram vrniti v Anglijo.«


Možak je nejevoljnega obraza otrpnil. »To je slab trenutek, da bi zapustili njegovo carsko visokost,« ga je strogo opomnil. »Pričakoval sem, da boste odpotovali z njim na opavski kongres.«


»Bojim se, da gre za obžalovanja vredno nujo.«


»Precej več kot obžalovanja vredno. Oba veva, da je Metternichu vse manj zaupati in da je njegov vpliv na carja vse večji. Vaša prisotnost bi pripomogla, da bi princa držali na razdalji.«


Edmond je skomignil z rameni. Čisto nobenega razočaranja ni čutil, da bo zamudil kongres Svete alianse v Opavi. Kljub vsej ljubezni do politike in intrig je preziral togo uradnost diplomatskih srečanj. Je lahko kaj bolj dolgočasnega kot opazovanje napihnjenih dostojanstvenikov, ki se šopirijo naokoli in drug drugemu pripenjajo odlikovanja na prsi?


Resna pogajanja se dogajajo za zaprtimi vrati in daleč od oči javnosti.


Poleg tega je bilo jasno, da je kongres brez sodelovanja Britanije in Francije že vnaprej obsojen na neuspeh.


Saj ne da bi hotel izraziti dvome pred Gerhardtom. Car je bil med pobudniki Alianse in pričakovalo se je, da bodo njegovi zvesti podaniki podpirali njegovo trdno odločenost, da zatre revolucijo v Neaplju.


Namesto tega je zamrmral: »Mislim, da precenjujete moj vpliv.«


»Ne. Prav dobro se zavedam, da ste eden od redkih ljudi, ki jim Aleksander Pavlovič še zaupa.« Gerhardt je mrkega obraza motril Edmonda. »Tokrat imate redko priložnost, da pomagate domovini.«


»Vaše zaupanje v moje skromne sposobnosti mi laska, toda ker boste ob carju vi, bo to precej bolj skvarilo Metternichove ambicije kot moja skromna prisotnost.«


Gerhardtov mršavi obraz se je komaj opazno razočarano napel. »Tu moram ostati.«


Edmond je usločil obrvi. Bilo je redko, da svetovalec carja ni spremljal na tako pomembno srečanje.


»Ali pričakujete težave?«


»Dokler deželo v carjevi odsotnosti vodi Arakčejev, vedno obstaja nevarnost,« je zagodrnjal, ne da bi se trudil skriti prezir do človeka, ki se mu je kljub nizkemu rodu uspelo povzpeti tako visoko. »Njegova vdanost carju ni niti najmanj vprašljiva, toda nikoli se ne bo naučil, da se zvestobe ne da pridobiti s silo. Stojimo na sodu smodnika in Arakčejev bi bil čisto lahko iskra, ki bi povzročila katastrofo.«


Edmond bi nevarnost le stežka zanikal. Če kdo, je on bolje kot kdorkoli drug poznal naraščajoče nezadovoljstvo s carjem, ki je okužilo ne le množice, ampak tudi nekaj plemičev.


Zadnja stvar, ki si jo je želel, je bila, da bi odšel med temi negotovimi časi, a ni imel izbire.


»Njegovi postopki so res neverjetno kruti,« je priznal Edmond, »a je eden od redkih ministrov, ki so dokazali, da je njihova integriteta neoporečna.«


Gerhardt je stopil še bliže in stišal glas, da ga ne bi slišala lakaja, ki sta po dolžnosti stala ob vratih.


»Zato je tako pomembno, da ostanete pri Aleksandru Pavloviču! Ne samo da vas posluša, tudi vaša … mreža bo izvedela za vsako nevarnost, precej preden bo na moji mizi uradno poročilo.«


Gerhardtova diskretna omemba mreže tatov, prostitutk, tujcev, mornarjev in kar precej plemičev je Edmondu na obraz priklicala nasmešek. V zadnjih osmih letih mu je uspelo ustvariti mrežo vohunov, ki so ga o težavah obvestili isti trenutek, ko so se začele kuhati.


To je bila za Aleksandra Pavloviča neprecenljiva prednost, na katero se ni zanašal le on, ampak tudi tisti, katerih dolžnost je bila, da skrbijo za njegovo varnost.


»Poskrbel bom, da bodo moji sodelavci v tesnem stiku z vami,« je obljubil z resnim obrazom, »ampak vrnitve v Anglijo ne morem odložiti.«


Ko je Gerhardt ugotovil, da se Edmonda ne bo dalo omajati, je stopil nazaj in zaskrbljeno nagubal čelo.


»Bi me moralo skrbeti?«


»Poskrbel bom, da ne.«


»Potem pa naj bo Bog z vami.«


Edmond se je poklonil, obrnil in s hitrimi koraki odpravil h glavnemu stopnišču, veličastnemu delu iz marmorja, ki se je dvigalo dve nadstropji visoko. Pozornost večine gostov palače je pritegnila obsežna zbirka kitajskih porcelanastih vaz in krožnikov, razstavljenih ob stenah, toda Edmonda je vedno prevzela topla sončna svetloba, ki se je odbijala od razkošnega marmorja. Pravi arhitekt je želel zgradbi vdahniti življenje, ne da bi se mučil z okraski.


Od tam je odšel skozi Dvorano portretov, kjer je na častnem mestu v izrezljanem pozlačenem okvirju visel portret carice Katarine Velike, in nato skozi naslednjo dvorano, da je nazadnje prišel v zasebni kabinet Aleksandra Pavloviča.


V nasprotju z razkošnimi javnimi prostori si je Aleksander izbral kabinet, ki je bil razveseljujoče majhen in udoben in je imel lep razgled na vrtove. Ne da bi se zmenil za stražarja, ki sta v pozoru stala pred vrati, je vstopil in se globoko poklonil.


»Visokost.«


Njegova carska visokost, car Aleksander Pavlovič, je dvignil glavo in mu poklonil tisti svojstveno prijazni nasmeh, ob katerem človek vedno pomisli na angela.


»Edmond, pridružite se mi,« je v francoščini ukazal Aleksander.


Edmond je med donenjem hesijskih škornjev po parketu odšel do enega od pozlačenih lesenih stolov, nanj namestil svoje okretno, visoko, izklesano telo in skrivaj opazoval človeka, ki si je po bitki proti Napoleonu leta 1812 prislužil njegovo neomajno ljubezen in zvestobo.


Car je imel občudovanja vredno mogočno postavo svojih ruskih prednikov, ki je v letih postala malce krepkejša, in lepe pravilne materine poteze. Zlati lasje so se mu razredčili, toda modre oči so ostale tako jasne in pametne, kot so bile v mladosti.


Toda tisto, kar je pritegnilo Edmondovo pozornost, je bila carjeva melanholična potrtost. Postajala je vse hujša. Nekoč nadobuden, neizkušen idealist, odločen, da spremeni rusko prihodnost, je iz leta v leto postajal vse bolj razočaran, vase zaprt človek, ki ga je mučilo tako veliko nezaupanje vase in v druge, da se je vse bolj in bolj umikal z dvora.


»Oprostite, ker vas nadlegujem,« je prijazno rekel Edmond.


»Veliko jih je, ki jih imam za nadlogo, toda vas nikoli, prijatelj moj.« Z roko je pokazal na vedno prisoten pladenj na mizi. »Čaj?«


»Ne, hvala. Ne želim vas motiti pri delu.«


»Vedno delo. Delo in dolžnost.« Aleksander je glasno zavzdihnil, previdno odložil pero in se naslonil na stol. Tako kot njegov oče, car Pavel, je imel tudi Aleksander rad preprosta oblačila v vojaškem slogu, ki jih je krasil samo križ svetega Jurija. »So noči, ko sanjam, da hodim po palači in izginjam v množici.«


»Odgovornost terja visoko ceno,« se je brez oklevanja strinjal Edmond. Tudi sam je več kot enkrat sanjal, da se je izgubil v množici. Preprosto, nezapleteno življenje je bilo izjemen dar, ki so ga le redki cenili, tako kot bi ga bilo treba.


»Edmond, škoda, ker nisem kot vi. Mislim, da bi mi bilo všeč. Če bi bil mlajši sin, bi imel kakšno besedo pri svoji usodi. Nekoč sem celo razmišljal, da bi se odrekel prestolu in živel mirno življenje ob Renu.« Otožno se je nasmehnil. »Seveda so bile to samo nemogoče in neumne mladostne sanje. V primerjavi s Konstantinom nisem imel druge izbire, kot da sem sprejel svojo dolžnost.«


»Visokost, tudi položaj mlajšega sina prinaša svoj delež težav. Svojega življenja ne bi nikomur privoščil.«


»Da, Edmond, svoje težave dobro skrivate, toda vedno sem čutil, da v vašem srcu ni miru,« ga je Aleksander Pavlovič osupnil s svojo ugotovitvijo. »Morda mi boste nekoč zaupali, kateri demoni vas preganjajo.«


Edmond se je trudil, da bi njegov obraz ostal ravnodušen. Prisegel je, da ne bo nikoli govoril o globoki rani, ki se je gnojila v njegovem srcu. Z nikomer.


»Morda,« se je spretno izognil neposrednemu odgovoru. »Ampak bojim se, da ne danes. Prišel sem vas prosit za oprostitev.«


»Za kaj gre?«


»Vrniti se moram v Anglijo.«


»Se je kaj zgodilo?«


Edmond je previdno izbral besede. »Visokost, že nekaj časa me skrbi,« je priznal. »Pisma, ki jih zadnje mesece dobivam od brata, omenjajo številne … nezgode, zaradi katerih sumim, da mu hoče nekdo škodovati.«


Aleksander se je nenadoma nagnil naprej. »Pojasnite te nezgode.«


»Iz bližnjega gozda so streljali, kar brat pripisuje divjim lovcem. Zrušil se je most, ravno ko je bila na njem njegova kočija, in pred kratkim je zagorelo v krilu Meadowlanda, kjer so njegovi prostori.« Edmond se je spomnil zadnjega bratovega pisma in stisnil naslonjala za roke, da so mu pobledeli členki. Nameraval je ubiti tistega, ki je bil tako nespameten, da je ogrožal življenje njegovega brata dvojčka. Življenje mu bo vzel počasi, boleče in brez milosti. »Zgolj zaradi pozornega služabnika se je končalo samo z nekaj ožganimi stenami, ne s tragedijo.«


Car se ni pretvarjal, da je presenečen, da bi bil nekdo tako vpliven kot vojvoda Huntley lahko v nevarnosti. Prejšnjega carja so ubili in govorilo se je, da je bil vpleten sam Aleksander Pavlovič. Poleg tega je redko minil mesec, da mu ne bi kdo grozil.


»Razumljivo je, da ste zaskrbljeni, toda vaš brat lahko gotovo kaj ukrene, da bi si zagotovil varnost.«


Edmond se je namrgodil. Kljub dejstvu, da je bilo med njima samo nekaj minut razlike, si brata ne bi mogla biti bolj različna.

.
.
Oglejte si ostale knjige tega avtorja
.
.
Oglejte si vse knjige tega avtorja
.

O avtorju - Rosemary Rogers

Obvestite me o novi knjigi tega avtorja

Želite, da vas po elektronski pošti obvestimo, ko izide nova knjiga ali ponatis katere od knjig tega avtorja?

DA - obveščajte me o novostih avtorja
.
.
.
.

Podrobnosti o izdelku

  • Obseg/št. strani: 436
  • Datum Izida:
  • Jezik: slovenski
  • Vezava: Mehka
  • ISBN/EAN: 9789616837781
  • Mere izdelka vxš: 20,6 x 13,5 cm
  • Založba Anu Elara
  • Avtor:
  • Prevajalec: Mojca Svetičič
  • Povprečna ocena:
    Ocena kupcev: 5
    (10)

Mnenja kupcev

  10  ocen:
5 zvezdice
90%
(9)
4 zvezdice
0%
(0)
3 zvezdice
0%
(0)
2 zvezdice
10%
(1)
1 zvezdica
0%
(0)
Povprečna ocena kupcev:
Ocena kupcev: 5
(10 ocen uporabnikov )
.
Ocenite izdelek s klikom na zvezdice:
 
.
.
.
.
.
 
Anonimno 5
Napisal Tina Rački, dne 14.5.2012
Knjiga je res odlična... me res zanima kako se bo v drugem delu izkazal Stefan :=)
.
 
Anonimno 5
Napisal Olga Štuhec, dne 28.1.2012
Knjiga je odličnaaaaaaaa, se mi je že prva zdela fantastična in sem bila presenečena, ko sem videla, da jo ta še presega. Prebrala sem jo v enem dihu. In komaj čakam še več knjig od Rogersove. :) :) :) Zgodba je zanimiva in razgibana, Edmond je očarljivi junak, ki se izdaja za malopridneža, Brianna pa prava dama.
.

Oznake kupcev o tem izdelku

Kliknite na posamezno oznako za prikaz vseh izdelkov označenih s to oznako:

Dodaj oznako:

Dodaj
.