.
 
.

Škandal na višavju (Trda)

4 (3  ocene uporabnikov )

.
Redna cena: 29,95 €
Predvideni rok dobave: 7-9 dni.
.
.
Količina:  
.
Strošek dostave je enoten za celo Slovenijo in znaša 2,95 €, ne glede na količino in vrsto kupljenih izdelkov.

Številni izdelki imajo oznako "brezplačna dostava", kar pomeni, da v prmeru nakupa takšnega izdelka poštnine ne boste plačali. 

Več o dostavi
Emka.si omogoča naslednje načine plačila:
  • z gotovino ob prevzemu (velja le za fizične osebe),
  • s plačilno oziroma kreditno kartico (Mastercard, Visa, ActivaMaestro, Activa, Diners, American Express),
  • s storitvijo Moneta (Mobitel in Simobil)
  • Plačilo po predračunu (pravne osebe)
  • Račun z odlogom plačila (za javna podjetja)
Več o plačilih

Pri vsakem izdelku je naveden predviden rok dostave. Glede na to katere izdelke izberete, se vam pri oddaji naročila prikaže tudi končni predviden datum dobave vašega pakete.

Večino izdelkov dostavljamo iz lastne zaloge, zato so naši dobavni roki zelo kratki.

Ko vam bomo poslali paket boste o tem obveščeni tudi po emailu. V emailu bo navedena številka vašega paketa ter povezava do Pošte Slovenije, kjer boste lahko preverili natančen status dostave.

Več o dostavi

To je spletna cena
Shrani v seznam želja
.

.
Kdor je kupil ta izdelek, je kupil tudi...
.

Opis

Jacka Hainesa, grofa Lambourna, ki je na begu pred razjarjenim valižanskim princem, ujame vodja škotskega klana, ki mu ponudi nenavaden dogovor: če bo pristal na poskusno poroko z njegovo nečakinjo, bo ostal pri življenju. Stara škotska navada – poroka, ki traja samo eno leto in en dan, razen če se oba partnerja strinjata, da postane trajna – se zdi Jacku boljša možnost, kot da bi ga vklenjenega odpeljali v London. Toda ljubka Lizzie Beal znese nanj ves svoj bes, saj sovraži škandalozno poroko, ki ji bo uničila vse možnosti, da bi se kdaj dobro poročila. Noče se sprijazniti z življenjem s plemičem, ki jo zapeljuje in jo bo slej ko prej zapustil. Toda med seznanjanjem z užitki zakonskih dolžnosti se med njima spletejo čustva, zaradi katerih si oba želita, da bi ostala skupaj dlje kot samo leto in dan.


Odlomek:

Škotska, 1807


Jack je imel iz skrivališča sredi bodečega robidovja – v katerem si je, kot je mrko opazil, strgal najljubše usnjene hlače – dober pogled na cesto. Preteklo uro je priganjal konja in naporno jezdil, tako da je pridobil dobro miljo pred zasledovalcema. Globoko je zajel dih in gledal, kako sta se v drncu pognala mimo njega. Klobuka sta imela potisnjena nizko na čelo, plašča sta jima padala po hrbtih konjev in čez rame sta imela vrženi karirasti ogrinjali.
O, bog, res sta Škota! Starec v Crieffu je imel prav – prinčevi ljudje so najeli škotske lovce na glave, da bi jim pomagali pri iskanju.
Prekleto. Tokrat se je res znašel v lepi godlji. Počakal je in se prepričal, da sta že dovolj daleč, šele nato se je splazil iz goščavja in pri tem tiho zaklel, saj se je spet nataknil na trn. Odvezal je konja, mu vrgel vajeti čez glavo, se zavihtel v sedlo in obsedel v njem.


Še sanjalo se mu ni, kam naj gre. Že več kot mesec dni je bežal pred prinčevimi ljudmi. Takoj ko je izvedel, da so ga obtožili prešuštva z valižansko princeso, je iz Anglije je pobegnil na Višavje.
Prešuštvo, je prezirljivo prhnil in kobilo podrgnil po vratu. Če je samo pomislil, da bi valižansko princeso odpeljal v posteljo! Smešno, kako so ljudje sploh lahko mislili, da bi storil kaj takega! A Jack vseeno ni mogel zadržati nasmeha, ki se mu je izrisal na ustnicah. Spodbodel je kobilo in jo usmeril na cesto.
Čeprav je v posteljo spravil že marsikatero žensko, to ni veljalo za princeso.
Ko so mu povedali, da iščejo moške, ki naj bi spali z njo, da bi jih zaslišali in jih po vsej verjetnosti obtožili veleizdaje – kar je bil zločin, ki se je kaznoval z obešenjem –, se je, čeprav je bil nedolžen, odločil, da jo bo popihal na rodno Škotsko. Za Škota, ki je bil v Angliji obtožen takšnih stvari, se ne bi dobro končalo in Jack Haines, grof Lambourn, ki mu moralne pregrehe in spotikljivo vedenje niso bile tuje, je to vedel.
Ko je bil spet na cesti, se je ustavil in se ozrl v vrhove škotskih borovcev, ki so se skoraj dotikali neba v barvi modre kitajske svile. Globoko je vdihnil čist in svež zrak višavskih hribov in dolin – skoraj neposeljenih hribov in dolin, za katere se je zdelo, kot da jim ni konca.
Kobilo je obrnil na sever, nasprotno od smeri, kamor sta odjahala lovca na glave. Do noči mu je ostalo še štiri, morda pet ur in moral je najti prostor, kjer bo prespal. O, bog, prav nič se ni veselil možnosti, da bo še eno noč preživel v hladnem hlevu, kar pa je bilo vseeno precej bolje, kot če bi moral spati na ledeno hladnih gozdnih tleh.
Ozračje je bilo tako mirno, da je skozi topot kopit slišal sopenje kobile.
Če se je prav spomnil, je bil tako daleč na severu le grad Beal, ki je stal nekaj deset milj daleč, na drugi strani nevarnega ozemlja južno od tod in dva dneva naporne ježe od gradu Lambourn. Poskušal se je spomniti najkrajše poti, saj je minilo že enajst let, odkar je bil nazadnje dlje časa na Škotskem – z izjemo tistih dveh tednov, ki ju je vsako leto preživel na svojem gradu. Naenkrat je zaslišal tih, a razločen topot konjskih kopit … Še slabše – topot kopit dveh konj.
Zategnil je vajeti in napel ušesa. Vrag naj ju vzame! Lovca na glave sta se obrnila nazaj. Zdaj ni smel več izgubljati časa. Kobilo je spodbodel malce močneje, kot je nameraval. Žival, ki je bila izčrpana, je glasno zarezgetala, kot bi jo ožgal z vročo grebljico, in se pognala v dir. Ob tem je kar trznil, saj sta moška, ki sta mu sledila, zagotovo slišala njeno rezgetanje in bosta kmalu ugotovila, da sta mu tesno za petami.
Kljub slabi poti in prvovrstni kobili, ki jo je jezdil, sta se mu čez čas nevarno približala. Vsemogočni bog, le kje je princ našel te ljudi?
Kobilo je pognal v gozd, v zavetje goste podrasti, kjer je vratolomno preskočila podrto drevo. Na desno se je odprla steza, ki jo je utrla srnjad, in Jack jo je usmeril nanjo. Žival je dirjala po njej, prečkala potok, da je voda brizgala na vse strani, in se pred strmim bregom ustavila. »Dajmo, premakni se. Premakni se!« jo je priganjal, se sklonil nadnjo in jo z ostrogami sunil v boke.
Žival je dala vse od sebe. Ko sta prišla na vrh brega, je pred sabo zagledala dva moška na konjih in se vzpela na zadnje noge. Jack je še trdneje prijel za vajeti in jo obrnil, da bi se spustil nazaj, a je opazil, da se po potoku približujeta lovca na glave.
Ko je zategnil vajeti, so ga vsi štirje možje obkolili. Na hitro se je razgledal, kam bi lahko pobegnil, in opazil le dve šibrovki, uperjeni vanj. Kobila se je penila od napora in sunkovito dihala. Ni mogla več teči, in tudi če bi lahko, ne bi prišla prav daleč.
Jack se je spet zazrl v puški, uperjeni vanj, in srce mu je začelo močneje biti. Nobenega izhoda ni bilo. Bil je ujet. »Sveta pomagalka,« je nejevoljno zagodrnjal, ko se mu je pogled ustavil na tistem, ki je v rokah držal največjo puško. »Najbrž se ne bi mogli kako sporazumeti? Bogat človek sem.«
V odgovor se je napel petelin.
»Že prav, že prav,« je zamomljal in počasi dvignil roke. »Ujeli ste me, fantje.« Ko so se približali, se je pripravil, saj je bil prepričan, da bo ta dan njegov zadnji.


Drugo poglavje


Če je bilo to sploh mogoče, je bil grad Beal še bolj puščoben kot grad Lambourn.
Ko je Jack ugotovil, kam ga peljejo, in zagledal mogočno, mračno zgradbo iz sivega kamna, je mimogrede omenil, da je bila njegova prababica po rodu iz družine Beal. Upal je, da ga bodo zaradi tega namestili v boljše prostore, kot bi navadnega ubežnika.
Ob teh besedah so se možje ustavili.
Hitro je dodal, da je strathmorski Beal, in upal, da je to res. Ne bi se mogel spomniti vseh dolgoveznih podrobnosti o družinskem deblu, pa če bi še tako pritiskali nanj. Njegova sestra Fiona je bila tista, ki ga je znala na pamet. A očitno je delovalo. Namesto da bi ga kot vrečo krompirja vrgli v grajsko ječo, so ga odpeljali v sobo, kot se za gosta spodobi.
Odvzeli so mu pištolo in lovski nož ter ga očitno pustili, naj zgnije. Potem pa se je spomnil, da je rojen gorjan in si zna pomagati iz težav, čeprav je precej dolgo živel v Londonu. Kmalu je postal boljše volje.
Vrata niso bila zaklenjena. Imeli so ga za gospoda, zato so bili prepričani, da ne bo pobegnil. Ko je razmišljal, ali je res tak poštenjak, je nemirno hodil po sobi in štel korake. Znova in znova. Prostor je v dolžino meril približno šestnajst, v širino pa dobrih trinajst čevljev. V zraku je bil težak, neprijeten vonj, zaradi česar je seveda pomislil, da pod lesenimi tlemi nekaj trohni.
Jack ni vedel, kako dolgo bo moral čakati, saj možje o svojih načrtih niso hoteli razpravljati z njim. Ko je sonce zašlo za obzorje, so mu prinesli nekaj, kar je spominjalo na ovseno kašo, in na ogenj vrgli še eno poleno.
Takrat pa je bil že preveč utrujen od korakanja, zato se je kar oblečen – niti plašča si ni slekel – ulegel na posteljo, za primer, če bi se mu ponudila priložnost za beg. Zadremal je in sanjal, da lebdi na hladni zeleni reki v bližini gradu Lambourn. Sončni žarki so poplesavali po krmi majhnega čolna, ki ga je veslala ženska s klobukom z zelo širokimi krajci. Imela je vitke roke in ljubke dlani. Bila je prav prijetne postave, vendar je ni videl v obraz.
Nenadoma ga je nekaj prebudilo. V hipu se je vzravnal in se zazrl v oči fanta, ki so mu izpod čepice štrleli lasje barve temnega zlata.
Jack se je malce sprostil, se lenobno popraskal po prsih in ga opazoval. »Kdo si?«
Fant mu ni odgovoril.
»Stavim, da si paž, ki so ga poslali, da bi mi stregel, kajne?«
Fant je tudi tokrat ostal tiho.
»Nisi paž? Si potemtakem vohun?« Jack je zavihtel noge čez rob postelje in vstal. Z rokami, uprtimi v boke, ga je pozorno opazoval. »Gotovo so te poslali tisti malopridneži, da bi ugotovil, kakšne volje sem in ali imam kaj za bregom, kajne?«
»Kdo ste?« je vprašal deček.
»Jaz sem prej vprašal. Kdo si ti?«
»Lachlan,« je sramežljivo odvrnil.
»Sir Lachlan,« ga je pozdravil Jack z rahlim poklonom glave. »Moje ime je Lambourn.«
Pomežiknil mu je.
Jack se je namrščil. »Kaj? Še nisi slišal zame? Grof Lambourn sem! Južno od tod imam v lasti velik, mračen grad – čeprav še zdaleč ne tako mračnega, kot je ta. Ti je to kaj znano?« je vprašal, ko je stopil do umivalnika.
Otrok je zmajal z glavo.
»Zdi se mi,« je začel Jack, nato pa utihnil, se sklonil nad umivalnik, si umil obraz z ledeno hladno vodo ter nadaljeval, »da je bila tvoja vzgoja zelo pomanjkljiva.« Čez ramo se je ozrl k dečku, ki ga je pozorno opazoval. Na sebi je imel hlače, ki so mu bile nekaj palcev prekratke, obraz pa popackan z ostanki zadnjega obroka.
Jack se je še naprej mirno urejal, čeprav se je boleče zavedal svojega občinstva. Ko je končal, se je znova obrnil k otroku. »Tako, pa sem,« je oznanil in se izumetničeno priklonil. »Zdaj me lahko odpelješ k vašemu kralju.«
»Nimamo kralja,« ga je z vso resnostjo poučil Lachlan.
Jack je skomignil z rameni. »Potem pa me odpelji k svojemu gospodarju. Tega imajo vsi.«
Lachlan je nekaj trenutkov globoko razmišljal. »Zdi se mi, da je to moj stric Carson.«
»Odlično,« je odvrnil Jack in pomignil proti vratom. »Pa pojdiva.«
Prišla sta samo do vrat, kjer sta ju prestregla dva precej velika gorjana, ki sta prispela ob ravno nepravem času, in Jacka odločno potisnila nazaj v sobo. Za njima je v prostor stopil dostojanstven starejši možak s sivečimi lasmi, ki je Jacka ocenjujoče premeril z očmi.
»Res bi rad vedel, kdo si me tako pozorno ogleduje,« je rekel Jack.
»Carson Beal,« je odvrnil možak. »Sem tukajšnji poglavar.«
»Torej je Lachlan pravilno uganil.«
»Prosim?«
Jack se je nasmehnil. »Samo šalim se.«
Carson Beal je namrščil čelo, sklenil roke na hrbtu in se pomaknil bliže. Še naprej ga je nepremično opazoval. »Kdo ste?«
»Jankin MacLeary Haines z gradu Lambourn,« se je predstavil z rahlim poklonom glave. »Dobri znanci me kličejo Jack, vi pa mi lahko rečete lord Lambourn.« Namuznil se je.
Carson Beal se je namrdnil. »Malce preveč jezikavi ste za nekoga, ki ga valižanski princ išče zaradi veleizdaje, se vam ne zdi?«
Jackov nasmeh je postal še širši. Ni bil znan po tem, da bi odkrito razkazoval svoja prava čustva, in temu človeku ne bi nikoli pokazal, kako zelo so ga prizadele te obtožbe. »Moj dobri prijatelj princ je žal napačno obveščen.«
»O?« se je začudil Carson in dvignil obrv, kot da mu ne verjame povsem. »Ste zato kot strahopetec pobegnili pred mojimi možmi?«
Čeprav so ga te besede še bolj razhudile, je prijazno odvrnil: »Vaši možje se niso predstavili. Kolikor vem, bi bili lahko krvoločni tatovi, jaz pa sem bil čisto sam.«
»Hm … Kakorkoli že, lord Lambourn,« je prezirljivo prhnil Beal. »Mislim, da ste se znašli v precejšnjih težavah.«
Jack se je zasmejal in iskreno priznal: »Res sem v hudih škripcih, toda slutim, da boste imeli korist od mojih težav.«
»Le kaj naj bi jaz imel od tega?« se je posmehnil Beal.
»Ne bi si upal ugibati,« je z veselim glasom odvrnil Jack. »Ker me še niste predali v zameno za nagrado, ki je, če dobro poznam njegovo veličanstvo, zelo velikodušna, si gotovo obetate kaj boljšega.«
Beal je priprl oči. »Po naključju imam predlog za vas.«
Aha … Torej so le tatovi. Ponudili mu bodo možnost, da plača za svojo svobodo. Lepo od njih, saj je bil na srečo zelo bogat človek. »Sama ušesa so me,« je rekel in prekrižal roke na prsih.
»Dve izbiri imate,« je rekel Beal. »Lahko vas izročim prinčevim možem, ki so prišli, da vas pospremijo nazaj v London.«
Ta novica ga je malce zaskrbela.
»Lahko pa jim povem, da ste pobegnili, in jih pošljem drugam. Morda na grad Lambourn. Mogoče bi jim lahko celo namignil, da ste imeli pomoč.«
To je bila mikavna možnost, a mu je vzbujala kup vprašanj. »Čemu bi to naredili?« je ravnodušno vprašal Jack.
Beal je pomišljal, nagnil glavo nazaj in se mu zazrl v oči. »Ker boste privolili v poskusno poroko z eno od naših žensk.«
Jack bi se skoraj zadavil. »Poskusno poroko?«


 

.
.
Oglejte si ostale knjige tega avtorja
.
.
Oglejte si vse knjige tega avtorja
.

O avtorju - Julia London

Obvestite me o novi knjigi tega avtorja

Želite, da vas po elektronski pošti obvestimo, ko izide nova knjiga ali ponatis katere od knjig tega avtorja?

DA - obveščajte me o novostih avtorja
.
.
.
.

Podrobnosti o izdelku

  • Obseg/št. strani: 368
  • Datum Izida:
  • Jezik: slovenski
  • Vezava: Trda
  • ISBN/EAN: 9789616837354
  • Mere izdelka vxš: 13,7 x 21 cm
  • Založba Anu Elara
  • Avtor:
  • Prevajalec: Mojca Svetičič, Jana Lazar
  • Povprečna ocena:
    Ocena kupcev: 4
    (3)
Oglejte si več iz oddelkov:

Mnenja kupcev

  3  ocen:
5 zvezdice
67%
(2)
4 zvezdice
0%
(0)
3 zvezdice
0%
(0)
2 zvezdice
0%
(0)
1 zvezdica
33%
(1)
Povprečna ocena kupcev:
Ocena kupcev: 4
(3 ocene uporabnikov )
.
Ocenite izdelek s klikom na zvezdice:
 
.
.
.
.
.

Oznake kupcev o tem izdelku

Kliknite na posamezno oznako za prikaz vseh izdelkov označenih s to oznako:

Dodaj oznako:

Dodaj
.