.
 
.

Rim

Avtor: , Prevajalec: Nada Grošelj
5 (1  ocena uporabnikov )

Knjiga Rim (Rome, 2011) Roberta Hughesa je izrazito osebno obarvan sprehod skozi umetnostno zgodovino tega mesta, prepleten s politično zgodovino in osebnimi razmišljanji.

.
Redna cena: 39,90 €
Rok dobave: 2-3 dni.
.
.
Količina:  
.
Strošek dostave je enoten za celo Slovenijo in znaša 2,95 €, ne glede na količino in vrsto kupljenih izdelkov.

Številni izdelki imajo oznako "brezplačna dostava", kar pomeni, da v prmeru nakupa takšnega izdelka poštnine ne boste plačali. 

Več o dostavi
Emka.si omogoča naslednje načine plačila:
  • z gotovino ob prevzemu (velja le za fizične osebe),
  • s plačilno oziroma kreditno kartico (Mastercard, Visa, ActivaMaestro, Activa, Diners, American Express),
  • s storitvijo Moneta (Mobitel in Simobil)
  • Plačilo po predračunu (pravne osebe)
  • Račun z odlogom plačila (za javna podjetja)
Več o plačilih

Pri vsakem izdelku je naveden predviden rok dostave. Glede na to katere izdelke izberete, se vam pri oddaji naročila prikaže tudi končni predviden datum dobave vašega pakete.

Večino izdelkov dostavljamo iz lastne zaloge, zato so naši dobavni roki zelo kratki.

Ko vam bomo poslali paket boste o tem obveščeni tudi po emailu. V emailu bo navedena številka vašega paketa ter povezava do Pošte Slovenije, kjer boste lahko preverili natančen status dostave.

Več o dostavi

To je spletna cena
Shrani v seznam želja
.

.

Skupaj ceneje!

Kupi Rim + Rimska zgodovina skupaj ter prihrani dodatnih 1,84 € (2,40%)
  • Rim
    39,90 €
    .
  • +
  • 36,90 € 35,06 €
    .
  • =
  • Skupaj redna cena: 76,80 €
    Skupaj v kompletu: 74,96 €
    Prihranek pri kompletu: 1,84 € (2,40%)
    Dodaj v košarico
Priporočamo tudi
.
Kdor je kupil ta izdelek, je kupil tudi...
.

Opis

Knjiga Rim (Rome, 2011) Roberta Hughesa je izrazito osebno obarvan sprehod skozi umetnostno zgodovino tega mesta, prepleten s politično zgodovino in osebnimi razmišljanji.

Prvi dve petini sta posvečeni starim Rimljanom in kratkemu očrtu njihove zgodovine in institucij, predvsem pa dosežkom v arhitekturi, ki so postavili temelje za mnoge poznejše stvaritve: iznajdbi betona, vodovodom, cestnemu sistemu. Natančno se posveti tudi obdobju zgodnjega krščanstva, najsuverenejši pa je v poglavjih o renesansi in baroku, na primer o Michelangelu ali (njemu nadvse ljubem) Berniniju. Posrečeno vzame pod drobnogled »veliko turo«, potovanje po Italiji, ki je prišlo v navado med izobraženci 19. stoletja, za konec pa razdela obdobje fašizma, ki ga je spremljal, denimo, razcvet futurizma. V epilogu ponudi kritičen pogled na zdajšnje razmere v rimski umetnosti in družbi.




   PREBERITE ODLOMEK:


Rimu sem jedel, spal, ga gledal do izčrpanosti in včasih imel občutek, da so se mi nožni prsti od hoje obrusili v štrclje, nikoli pa nisem tam stanoval. Stanoval sem zgolj zunaj mesta: ne na povprečni periferiji, zgrajeni z namenom, da bi sprejela pod streho naval prebivalstva v petdesetih in šestdesetih letih dvajsetega stoletja, temveč v obalnih krajih proti severu, kakršen je polotoček Argentario. V sam Rim sem zahajal kar pogosto, toda redkokdaj za več kot teden ali dva, in ne dovolj pogosto, da bi lahko obveljal za stanovalca, ker bi plačeval najemnino komu drugemu kot hotelirju ali ker bi premogel kuhinjsko steno, na katero bi za stalno obesil svoje pleteno cedilo za špagete, ki je ostalo v mestecu Porto Ercole.
V mladostniških letih, ko sem poznal Rim zgolj v skrajno grobih obrisih, sem nekaj časa hrepenel po tem, da bi bil rimski izseljenec; še več, počutil sem se kot pravi licemerec ali vsaj domišljavec, ker sem si sploh drznil imeti o njem kakršno koli mnenje. Tisti čas – začelo se je v zgodnjih petdesetih letih – se mi je zdelo, da o Rimu vsakdo ve več od mene. Predstava o njem me je obsedala, vendar zame res ni bil več kot gola predstava, in še to slabo izoblikovana in zmaličena. Saj tja še svoj živi dan nisem niti pomolil nosu. Še vedno sem živel v Avstraliji, kjer sem po zaslugi izobrazbe pri jezuitih znal povedati nekaj latinskih stavkov, v italijanščini pa niti besede. Edini napolRomano, ki sem ga poznal, je bil v resnici Irec, ljubezniv, belolas, postaren jezuit, ki je skrbel za observatorij mojega internata v Sydneyju in od časa do časa odpotoval v Italijo, da bi poskrbel še za njegovo sestrsko ustanovo; ta je pripadala papežu (Piju XII., z drugim imenom Eugenio Pacelli), stala pa je v mestecu Castelgandolfo zunaj Večnega mesta. Od tod je, brez dvoma obogaten z najnovejšim astronomskim znanjem, o katerega razsežnostih nisem imel pojma, prinašal razglednice za deset do dvajset lir, ki jih je marljivo in z očitnim užitkom napaberkoval po stojalih v raznoraznih muzejih in cerkvah: Caravaggieve, Bellinijeve, Michelangelove umetnine. Te je pritrdil na katero od šolskih oglasnih desk. Seveda je šlo za stare mojstre sramežljivejšega kova; kakih rožnatih tizianovskih aktov ni bilo pričakovati. Koliko mu je uspelo s temi gestami omikati moje sošolce, krepke mlade igralce kriketa iz Mudgeeja in iz sydneyjskega predmestja Lane Cove, si ne predstavljam. Vem pa, da je imel nekaj uspeha pri meni, četudi zgolj zato, ker se mi je zdelo (in je tudi bilo) neznansko eksotično imeti take predmete v cerkvi, še tako oddaljeni, in so me zato silno privlačili celo v obliki miniaturnih reprodukcij.
V katoliški avstralski šoli, kakršna je bila moja, in po Avstraliji nasploh ste se srečali z nabožno umetnostjo iz povsem drugega testa. Izdelana je bila iz mavca in zasnovana v duhu priskutnega pobožnjakarstva pri izdelovalcu tovrstne umetnosti z nazivom Pellegrini's. Vsa se je cedila od bolehne sladkobnosti, ki mi je takrat vzbujala odpor, njen daljni spomin pa mi še danes vzbuja zamero: Madone z ustnicami v obliki kupidovega loka, oblečene v prav posebno bledikast odtenek svetlomodre, in bedasto nasmehljani Kristusi kodrastih kostanjevih las na križu ali brez njega, ki so spominjali na fantazijo kakega homofoba. Kako so prodajali tobondieuserie, ne vem. Mogoče je imel Pellegrini's nekakšen primitiven katalog za prodajo po pošti. Ali pa je kak trgovski potnik z dostavnim kombijem od cerkve do cerkve tovoril vzorčne primerke: mavčne Terezke in Bernardke ter device z mavčnimi lilijami v rokah, katerih cena je bila odvisna od njihove višine v palcih. Kako naj bi kdo molil s pomočjo te ropotije, k njej ali pred njo, mi je bila večna skrivnost. Kolikor sem lahko ugotovil, ni bilo v Avstraliji niti enega izdelka nabožne umetnosti, ki bi ga lahko označil kot avtentičnega kdor koli razen kake slaboumne nune, in še to kvečjemu laične sestre.
Kje pa bi lahko videli tisto pravo umetnost? Samo v Rimu, jasno. In kako bi izvedeli, kakšno občutje je res pristno v nabožni umetnosti? Tako, da bi odpotovali v Rim. In konec koncev, kako bi ugotovili, da je umetnost katere koli vrste kaj prida? V glavnem – če že ne edino – tako, da bi odpotovali v Rim in si ogledali pravo umetnost na pravem mestu. Rim bi bil moja vrata v Italijo in zatem še v preostalo Evropo. S tem bi se navzel tudi razgledanosti, dobrega okusa in morda celo duhovnosti, da vseh drugih radosti bolj zemeljske baže, ki sem se jih prav tako veselil, niti ne omenjam. Iz današnje oddaljenosti v času mi je nerodno priznati, da se ne spomnim več njihovih imen, toda zdele so se mi na las podobne dekletom, ki sem jih videl v italijanskih filmih. Če bi imel srečo, bi si mogoče celo izboril kak par tistih neznosno šik hlač pa jakno in čevlje iz tankega usnja v Kanalski ulici (Via Condotti), čeprav nisem vedel, od kod naj bi vzel denar.
Ko sem maja 1959 končno prispel, se je marsikaj od tega izkazalo za resnično. Ni je večje radosti od tiste, ko se prvič potopite v Rim na lepo pomladno jutro, četudi je ne izzove pogled na kako določeno umetnino. Vse je ogrnjeno v svetlobo, ki zna biti jasna brez primere, tako da slehernemu detajlu, ki se ponuja očesu, vliva blago živost. Že barva je bila drugačna od barve vseh drugih velemest, kar sem jih obiskal. To ni bil niti odtenek betona niti hladen odtenek stekla niti ton prežgane opeke ali grobo pigmentirane barve. Ne, bili so zbledeli organski odtenki starodavne prsti in kamenja, iz katerih je sezidano mesto, odtenki apnenca, rdečkasta sivina lehnjaka, topla potemnelost nekdaj belega marmorja in lisasta, bogata površina marmorjapavonazzo, popikljana z belimi pegami in vključki, podobnimi salu v rezini mortadele. Očesu, vajenemu navadnejših, enotnih površin gradenj iz dvajsetega stoletja, se vse to zdi čudovito, zapeljivo razkošno in vendar ne obrabljeno.
Prekipevala so celo drevesa – v nežni zelenini, ne v pogostejši pusti sivini avstralskih evkaliptov, ki sem je bil vajen. Nekatera so cvetela: oleandri ob cestah so se razpirali v rožnate in bele cvetove. Povsod, še zlasti na Španskih stopnicah (Scalinata di Spagna), se je trlo azalej; imel sem namreč srečo, da sem prišel v Rim prav ob času, ko cvetličarji nakopičijo po Španskih stopnicah vrsto za vrsto, gmoto na gmoto teh grmičev, ki cvetijo zgolj kratek čas in zato še toliko lepše. Vendar niso dajale prazničnega videza zgolj rože. Na tržnicah, zlasti na Campo dei Fiori, se je bohotila zelenjava. Prodajalci je niso hoteli utesnjevati. Zrak so odišavljali šopi timijana, vejice rožmarina, peteršilj, kupi bazilike. Tu se je dvigala gora sladkih paprik: rdečih, oranžnih, rumenih, celo črnih. Tam je stal zaboj, poln nabreklih, vijoličnih, kijem podobnih jajčevcev. Zraven so paradirali paradižniki, ki so kar pokali od zrelosti – rdeči, jajčasti san marzani za omako, debeluščki za rezine, rebrasti plodovi za solate, mladi zelenčki. Celo krompir, ki praviloma daje dolgočasen vtis, se je v sredozemski svetlobi navzel nekakšne gomoljaste veličastnosti.
Tedaj se mi je razkrilo nekaj, česar doma v Avstraliji nikoli nisem videl. Vsa ta zelenjavna bleščava, ta plima živopisnega življenja, ta pokajoča nabreklost in polnost je kipela okoli turobnega totema Smrti. Imepiazze, na kateri poteka tržnica, Campo dei Fiori, dobesedno pomeni »cvetna poljana«. O tem, kako je dobila ime, kroži več zgodb. Tod se ni vedno širil vrt; še več, vrta v pomenu kraja, kjer gojimo in nabiramo rastline, morda sploh nikoli ni bilo. Po eni od različic izhaja ime trga iz latinske zvezeCampus Florae, »Florin trg«, in bi se torej imenoval po (domnevni) ljubici velikega rimskega vojskovodje Pompeja, ki je (domnevno) živela v eni tamkajšnjih hiš.
Vendar moška navzočnost, ki obvladuje ta lepi, neenakomerno zgrajeni trg, ni Pompej, temveč nekdo, ki je živel pozneje od klasičnega Rimljana: temna, tuhtajoča postava v meniški kuti, ki stoji na visokem podstavku in v rokah, prekrižanih pred seboj, stiska težko knjigo, po vsem videzu svojo lastno. Zdi se, kot da ves trg kroži okoli nje kot okoli svojega mirovališča. Mož je pokončen totem iz temačnega brona, melanholično resen sredi morja barv; morda potrebujemo trenutek ali dva, da najdemo njegovo ime na plošči, napol zakriti s cvetličnimi šopki. To je Giordano Bruno, o katerem je že slišal celo novinec iz Avstralije. Bil je filozof, teolog, astronom, matematik in ne nazadnje dominikanski menih in krivoverec v eni osebi – če vzamemo vse skupaj, eden najsijajnejših in najmanj pravovernih italijanskih umov svojega časa, druge polovice šestnajstega stoletja. Med drugim je predstavil in učil misel, da vesolje še zdaleč ni tesen, zamejen sestav koncentričnih sfer, priklenjenih v orbito okoli svojega negibnega gibalca, kot si je zamišljala srednjeveška kozmogonija, temveč je neskončno veliko: prostran kontinuum, ki ga sestavlja sonce za soncem, zvezda za zvezdo. Vse so izsredne in se gibljejo neodvisno druga od druge. Toda ta presenetljiva kal moderne vizije je vzbujala pri konservativnejših, teološko podkovanih mislecih šestnajstega stoletja preplah, češ da odpira prosto pot napadu na samo idejo vesolja, v katerega središču je Bog.
V enaindvajsetem stoletju nam je težko doumeti, kako radikalen se je pred dobrimi štiristo leti zdel Brunov predlog, da so zvezde, ki jih vidimo ponoči, druga sonca, po svoji naravi enaka našemu. Zamisel o mnoštvu svetov, ki jo mi sprejemamo brez težav, v šestnajstem stoletju ni pomenila zgolj novotarije, ampak grožnjo.
Povrhu so bile z Brunom še druge preglavice. Očaran je bil nad hermetično mislijo in predstavami o magiji. Govorilo se je (in neuki so tudi verjeli), da se peča s hudičem. Tej predstavi so botrovale njegove izjemne, pionirske raziskave o mnemotehniki, umetnosti sistematičnega pomnjenja, ki je obsedala številne renesančne izobražence, najbolj pa Bruna. Zaradi nepravovernosti svojih nazorov je vzbudil dodatne sume, še zlasti pri inkvizitorju, ki jih je imel nalogo ovreči: pri markantnem katoliškem mislecu, jezuitu, cerkvenem kardinalu in prvaku v boju protireformacije proti Lutru, Robertu Bellarminu (1542–1621), ki leži pokopan v Jezusovi cerkvi (Il Gesu) v Rimu. Bellarmino ni bil navaden zagrizenec, ampak eden največjih konservativnih izobražencev v Cerkvi, vodilni cerkveni strokovnjak za teologijo sv. Tomaža Akvinskega, in v Brunu je videl nevarnega filozofskega nasprotnika. Pregovarjanje je trajalo sedem let. 17. februarja 1600 so Bruna pripeljali iz jetniške celice – zadnjega od zaporov, v katerih je životaril, medtem ko so mu sodili zaradi ducata krivoverstev – na Campo dei Fiori, sredi katerega je bila pripravljena grmada.Maiore forsan cum timore sententiam in me fertis quam ego accipiam, je rekel svojim duhovniškim tožnikom: »Mogoče izrekate sodbo nad mano z večjim strahom, kakor jo bom jaz sprejel.« K suhljadi so pritaknili baklo. Ko so zabučali plameni in ga zajeli, ni bilo slišati iz Brunovih ust ne molitve ne kletve.
Tako je preminil eden pravih intelektualnih junakov italijanske renesanse. Zgorel je pri živem telesu, ker je gojil zmotna mnenja o Sveti Trojici ter Kristusovi božji naravi in utelešenju, ker je zanikal Marijino devištvo in še zaradi pol ducata drugih krivoverskih stališč, med njimi vere v »mnoštvo svetov in njihovo večnost« in »ukvarjanja z magijo in vedeževanjem«. Njegov glavni inkvizitor, kardinal Bellarmino, je zahteval od njega popoln preklic, ki pa ga je Bruno zavrnil. Ko so od ognja ostali le še ogorki, so Brunove ostanke postrgali in zadegali v Tibero, vsi njegovi spisi, tako filozofski kot znanstveni, na ducate knjig, pa so se znašli na Indeksu, vatikanskem seznamu prepovedanih besedil. Kip so mu postavili leta 1889 po nasvetu odbora, ki so ga sestavljali deloma Rimljani, deloma tujci, med njimi ugledni nekatoličani, kakršni so bili nemški zgodovinar Ferdinand Gregorovius, Victor Hugo in Henrik Ibsen. Sadje in zelenjava na Campo dei Fiori naj bi se vekomaj sveže obnavljala in mu tvorila najlepši pomnik.
Giordano Bruno je bil najuglednejši, nikakor pa ne zadnji obsojenec, ki je bil zaradi grehov usmrčen na Cvetni poljani. V sedemnajstem stoletju so tam plačevali z življenjem ljudje vseh vrst, od navadnih morilcev do izvajalcev črne magije. Presenetljivo velik delež so predstavljali odpadniški duhovniki. To je bržkone zelo ustrezalo drugim obiskovalcem trga, saj so bile javne usmrtitve v Rimu, kot po Evropi nasploh, vselej priljubljene. Deloma je tudi zato na Campu cvetela dobičkonosna gostinska dejavnost. Eno najbolj znanih mestnih gostišč, Locanda della Vacca (»Pri kravi«) na vogalu Petelinje steze (Vicolo del Gallo) in Klobučarske ulice (Via dei Cappellari), je bilo v lasti Vannozze Cattanei, nekdanje ljubice kardinala Rodriga Borgie, ki je papeževal od leta 1492 do 1503 pod imenom Aleksander VI. S predrznostjo, ki ji ni bilo para, je dala Vannozza svoj grb vklesati v polje kvadriranega ščita skupaj z grbom borgijskega papeža; nad vhodom na Petelinjo stezo ju vidimo še dandanes. Najstarejše rimsko gostišče pa naj bi bila Locanda del Sole, sezidana na »spolijah«, bližnjih razvalinah Pompejevega gledališča. Pod imenom »Albergo Sole al Biscione« še vedno obratuje na naslovu Via del Biscione 76.
Bazilike sv. Petra ne obiščem vsakič, ko pridem v Rim. Preveva jo premočno vzdušje vernosti, ki zna postati celo malce enolično, kot se včasih zgodi pri retorični sublimnosti. Niti je ne mahnem vsakič naravnost v svoje najljubše kotičke, kakršna je cerkev sv. Marije Zmagovite (S. Maria della Vittoria) s čudovito Berninijevo kapelo Cornarov. Včasih ne stopim niti v muzej, ker je po svoje ves Rim muzej na prostem. Toda Campo dei Fiori s kipom Giordana Bruna je zame sveto ozemlje, že odkar sem prvič naletel nanj kot nevednež, zato zlepa ne zanemarim obiska in premisleka o tem, kaj uteleša.


© Modrijan založba, d. o. o., 2014

.
.
.

O avtorju - Robert Hughes

Obvestite me o novi knjigi tega avtorja

Želite, da vas po elektronski pošti obvestimo, ko izide nova knjiga ali ponatis katere od knjig tega avtorja?

DA - obveščajte me o novostih avtorja
.
.
.
.

Podrobnosti o izdelku

  • Obseg/št. strani: 600
  • Datum Izida:
  • Jezik: slovenski
  • Vezava: Trda
  • ISBN/EAN: 9789612418120
  • Mere izdelka vxš: 22,5 x 12,5 cm
  • Založba Modrijan Založba, d.o.o.
  • Avtor:
  • Prevajalec: Nada Grošelj
  • Povprečna ocena:
    Ocena kupcev: 5
    (1)
Oglejte si več iz oddelkov:

Mnenja kupcev

  1  ocena:
5 zvezdice
100%
(1)
4 zvezdice
0%
(0)
3 zvezdice
0%
(0)
2 zvezdice
0%
(0)
1 zvezdica
0%
(0)
Povprečna ocena kupcev:
Ocena kupcev: 5
(1 ocena uporabnikov )
.
Ocenite izdelek s klikom na zvezdice:
 
.
.
.
.
.

Oznake kupcev o tem izdelku

Kliknite na posamezno oznako za prikaz vseh izdelkov označenih s to oznako:
  1. rim (1)

Dodaj oznako:

Dodaj
.