.
 
.

Republika skurjena guma

Avtor:
5 (6  ocen uporabnikov )

Republika Skurjena guma je zgoščen in vitalističen tekst, naphan s humorjem in sproščenostjo, gibkim in neposrednim jezikom.

Na voljo tudi e-knjiga na spletnem portalu E-emka.si

.
Redna cena: 19,90 €
Rok dobave: 2-3 dni.
.
.
Količina:  
.
Strošek dostave je enoten za celo Slovenijo in znaša 2,95 €, ne glede na količino in vrsto kupljenih izdelkov.

Številni izdelki imajo oznako "brezplačna dostava", kar pomeni, da v prmeru nakupa takšnega izdelka poštnine ne boste plačali. 

Več o dostavi
Emka.si omogoča naslednje načine plačila:
  • z gotovino ob prevzemu (velja le za fizične osebe),
  • s plačilno oziroma kreditno kartico (Mastercard, Visa, ActivaMaestro, Activa, Diners, American Express),
  • s storitvijo Moneta (Mobitel in Simobil)
  • Plačilo po predračunu (pravne osebe)
  • Račun z odlogom plačila (za javna podjetja)
Več o plačilih

Pri vsakem izdelku je naveden predviden rok dostave. Glede na to katere izdelke izberete, se vam pri oddaji naročila prikaže tudi končni predviden datum dobave vašega pakete.

Večino izdelkov dostavljamo iz lastne zaloge, zato so naši dobavni roki zelo kratki.

Ko vam bomo poslali paket boste o tem obveščeni tudi po emailu. V emailu bo navedena številka vašega paketa ter povezava do Pošte Slovenije, kjer boste lahko preverili natančen status dostave.

Več o dostavi

To je spletna cena
Shrani v seznam želja
.

.

Skupaj ceneje!

Kupi Republika skurjena guma + Kaj je poetično ali ura ilegale skupaj ter prihrani dodatnih 1,25 € (2,79%)
  • Republika skurjena guma
    19,90 €
    .
  • +
  • 24,94 € 23,69 €
    .
  • =
  • Skupaj redna cena: 44,84 €
    Skupaj v kompletu: 43,59 €
    Prihranek pri kompletu: 1,25 € (2,79%)
    Dodaj v košarico
Priporočamo tudi
.

Opis

»Najprej dom ostarelih, najprej Sončni žarek, potem dom ostarelih, Republika Skurjena guma, gemblanje, pohlep, kvazi hedonizem, motoristi, hibe in užitki, devastacija, polomija in navidezni hedonizem, celo alturizem današnjega časa. Republika Skurjena guma je zgoščen in vitalističen tekst, naphan s humorjem in sproščenostjo, gibkim in neposrednim jezikom, konec koncev pa tudi z osnovnim sporočilom današnjega časa, da kolikor je lahko svet duhovno izpraznjen, toliko ga lahko tudi napolnimo, izpopolnimo. Staša Tajana v svojem prvencu prepriča, saj poleg zanimive in samosvoje pripovedi ponuja tudi obilico humorja, ki ji nepretenciozno pomaga do samega konca; prva humor, ki ga vešče podkrepi z metaforo in jezikom, je tista prednost tega prvenca, ki vas bo z lahkoto popeljala do zadnje strani.« 
Jurij Hudolin


Revija Rast:
Republika Skurjena guma


Staša Tajana




Toni Brrbrr je tiho obsedel s sinovim mobitelom v roki. Ampak to ni bila njegova navada. To, da bi tiho sedel. Niti to, da bi se oglašal na sinov mobitel, mu ni bilo v navadi. Vsaj do nedavnega ne.


Še pred petimi, šestimi leti bi ob takem klicu (če bi se seveda sploh oglasil), skočil do stropa in žile bi mu zaštrlele z vratu kot veriga iz oklepa njegove Honde. Naredil bi tak kraval, da bi še ptiči delali ovinke mimo njegove hiše.


Ja, pred petimi, šestimi leti. Ja. Ko Toni Brrbrr pri svojih – takrat – šestdesetih in nekaj letih še vedel ni, kaj je bolezen. Ko ni imel pojma, kako je, če nimaš trideset odstotkov obeh nog, s katerima bi trdo udaril ob tla. Pa saj je v bistvu še imel obe nogi. No ja, skoraj, saj so mu odrezali le dva prsta in majhen del podplata. Ob tistih nekaj koščičkah, ki so mu jih odstranili, se ne bi naglodal niti yorkširec njegove žene. Tistih nekaj gramčkov gnilega mesa okrog koščičk, ki so mu ga odrezali, pa tudi precej lačen pes ne bi niti povohal.


Pa vendar je bil Toni Brrbrr po tem posegu skoraj dobesedno – odrezan od sveta.


In zdajle je obsedel, kot da so mu odstranili tudi jezik.


Zredčeni lasje, ki so iz žametno črne prešli v mišjo sivo barvo, so se lepili na Tonijevo potno, razbrazdano čelo. Njegov odločni, malce kljukast nos se je poklapano povesil nad zbledele ustnice. Te so bile sedaj nagubane kot kurja rit. Zobe je pred minuto izpljunil na mizo.


Kadar je bil zares jezen, ampak zares na moč jezen, je glasno škrtal z zobmi. In ker je bil pred minuto nazarensko besen, si je brez doplačila pregriznil še ustnice. To je bilo, preden je izpljunil zobe.


A zdaj so njegove črne oči že izgubljale podivjani sijaj. Počasi je spet lahko vklopil pamet. Tedaj je s popolnoma mirno in s še vedno mišičasto roko ponovno posegel po bisernem sijaju, ki si ga je spretno vstavil nazaj v usta.


Zdaj si je pogovor prek mobitela znova priklical v spomin. Še dobro, da se je oglasil samo z: »Ja?«


»Dober dan. Gospod Brcar?«


Tudi na to je lahko odgovoril pritrdilno, ne da bi se zlagal.


»Iz agencije Priložnost so mi posredovali namig, da je vaš Sončni žarek v prodaji.«


Od presenečenja je le nekaj zamomljal.


Glas na drugi strani je blebetal naprej. O tem, da pravzaprav že pozna ta dom starejših občanov (Sončni žarek), kot tudi to, da so si ga zaradi visokih standardov, udobja, prostornosti, ugodne lege, pa zaradi bazena, ki je na voljo in sploh, lahko privoščili le najbogatejši ostareli … pa o tem, kako on ve, da zdaj vse bolj sameva.


Čeprav je Toniju Brrbrr že malo brbljalo po glavi, je vseeno vzkliknil: »Pa kaj še! Dom je poln do poslednje sobe!«


Na to je glas na drugi strani malce pomolčal. Morda le toliko, da je v ustih nabral vso zlobo, ki jo je izpljunil v naslednjem stavku: »A tako menite? Torej je res, kar se govori. Torej ste res tako zakockani, da vam realna slika ne pride več pred oči. Škoda. Za vas mislim. Oče si je ogulil pete, da je zgradil tale imenitni dom, vi pa … Hmm. No ja, še dobro, da je agencija prevzela poslovanje do tedaj, ko se bo našel nov lastnik. Khm. No ja, naj vam kar povem, da bom ta novi lastnik po vsej verjetnosti jaz.«


Toni Brrbrr, prav ta oče, ki si je ogulil pete pri izgradnji tega doma, pa še bolj pri pridobivanju ustreznih papirjev za obratovanje, pa ki si jih je prej gulil v nekaj gostilnah, ki jih je imel v najemu in kasneje v tisti, ki jo je kupil s čistim kešem – ki si ga je prekleto zares prigaral – in se mu je zdajle že meglilo pred očmi, je vendar še zbral toliko vljudne prisebnosti, da je skrajno mirno vprašal: »Kdo jaz?«


Glas na drugi strani se je skoraj zlil skozi mobitel. Ves oljnat je primezel do ušesa in nosu postaranega motorista, ki je v glasu zavohal zadah gnile riti: »Jaz, Kolenc. Jaz, Jure Kolenc.«


Slišalo se je, kot bi rekel: Jaz, Kralj. Jaz, Vsemogočni Kralj.


Potem je isti oljnati, samovšečni glas navrgel še rdečo preprogo pod svoje ime: »Jure Kolenc, ja, saj ste gotovo že slišali zame. No, če pa niste, me pa poiščite v seznamu najbolj premožnih … Sicer me boste pa kmalu osebno spoznali.«


Klik. Tako je škrtnilo v sinovem mobitelu, trenutek za tem pa v njegovih ustih.


Ampak zdaj je bilo to že mimo. Toni Brrbrr je bil vajen pristajati na nogah. Pri padcih v poslu mu je vedno uspelo. Pri motorjih je bilo drugače. Tam je ob padcih raje drsel po hrbtu, kadar je seveda lahko vplival na dogajanje.


Zahahljal se je, kot se lahko hahlja le upokojenec z dobro naloženim denarjem. Ali še bolje – upokojenec z zlatimi palicami pod posteljo. Toni Brrbrr je bil »obetroje«: bil je upokojenec, imel je dobro naložen denar in zlate palice pod posteljo.


Čisto vseeno mu je bilo, če so si njegov vzdevek »Brrbrr« mnogi napačno razlagali. Vseeno mu je bilo, če so nekateri zelenci v mestu mislili, da je malo trčen, malo brr brr. Prav nič se ni trudil, da bi dokazoval nasprotno. Pravzaprav se je prav lagodno senčil v tovrstnih nesmislih.



Le peščica njegovih prijateljev je vedela za izvor njegovega vzdevka. In prav tako je le peščica ljudi vedela, da je dejansko zelo bogat. Pa kaj bogat, bil je hudičevo bogat! Še njegova lepa, desetletje mlajša, pa sploh ne neumna žena, ni niti v sanjah slutila, kako zelo zlatega moža ima. In tako ni vedela, da so v obodu njune zakonske postelje zares – zlate palice.


Zdaj se je črnooki, sivolasi motorist, ki pa se še malo ni počutil starčka, za kakršnega so ga imeli, znova zasmejal. Spomnil se je na mizarja, ki mu je izdelal spalnico »po meri«. Saj ne, da bi bil pretirano radoveden, a vendar ga je mizar vprašal, čemu rabi toliko skritih prostorov v pohištvu. Čemu votle noge postelje? Kaj mu bo dvojni strop vgrajene omare v spalnici, če pa še on, mizar, dobro ve, da ima v hiši vgrajen sef, pa še odprt račun v švicarski banki. Kolikor on ve.


Starec, ki to tedaj še sploh ni bil, je mizarju, ki je bil tudi motorist in pravzaprav njegov prijatelj, natvezil: »Ti povem, ampak če boš molčal kot grob, jasno?« Mizar je obljubil in prisegel pri svoji krsti, ki jo je bojda že iztesal. Moral je priseči še pri svojem motorju, preden mu je Toni Brrbrr »zaupal skrivnost«: »Nobenemu povedat. V dvojnem stropu omare bo montirana kamera in vse tisto, kar paše zraven. Psssst! No, saj si mi po meri vdelal tudi prikrito luknjico, ali ne?« Mizar je kimal in oči so se mu lepo zaokroglile. Še preden je lahko vprašal, čemu pa služijo votle noge postelje, mu je Toni že položil prst na usta in zašepetal: »V posteljnih nogah bodo skriti umetni kurci«, da bi mizarja, ki je bil kdo ve zakaj večno zadrt samec, skoraj kap zadela. Zraven je Toni tako pomenljivo kazal dolžine in debeline navedenih »obveznih pripomočkov«, kot bi bil največji poznavalec tovrstne scene. Potem je revežu še nažužnjal: »To so delikatne zadeve, ki morajo biti dobro skrite. Saj veš, kakšne so gospodinjske pomočnice! Vmes, ko pospravljajo, vse prešnjofnjajo! Kdo ve, če jih ne bi takoj preizkusile! Moji bi se pa strgalo, če bi kaj takega izvedela!«


Zdaj je Toniju Brrbrr znova butnil hehet iz ust. Spomnil se je na nepričakovano mizarjevo pripombo: »Ampak, če smem nekaj rečt … bi blo pa narbrž fino videt na kameri uno pomočnico, ko bi unu – mislm, e – kkšnga tiča najdla …«


Tedaj je Tonija zagrabil skoraj smrtonosen smeh – ampak takrat je bil še veliko bolj »dedec« kot sedaj in mu kaj smrtonosnega niti slučajno ni padlo na pamet. Mizarju je tedaj odgovoril nekaj v tem smislu: »Ja, to si pa zdaj dobro pogruntal! Točno, da res! Mater, to se pa ne bi spomnil v stotih letih! No, no, bom pa enkrat res enega nekam tako skril, da ga bo hišnica sigurno našla.He he, pa kamero bom vklopil, pa da vidim … Ja, to si se res dobro spomnil … »


Seveda si je vso zgodbico do zadnje pikice izmislil. Njegova Jana bi mu kakšnega takega tiča ponovno vrgla v glavo takoj, ko bi ga zagledala v spalnici. Kot mu ga je že. Nekoč ji ga je kupil v dobri veri, da ga bo vesela. Ona se je pa tako razjezila, da ji je kar puhalo iz ušes!


Pha, pa saj je v neki njeni reviji prebral, da Dildota sodobna ženska mora imeti. Fuj, pa lažnive revije.


Po tem spominu se je zresnil. Čeprav nerad, se je vendar vrnil v tukaj in zdaj. K čudnemu klicu, ki ga je mimogrede prestregel. Čeprav ni nikoli verjel v kakšnega boga, si je vseeno lahko mislil, da mu je bil ta klic nekako namenjen.


Zamislil se je nad slišanim. Mogoče bi se mu moral ves svet postaviti na glavo. En lep kos premoženja je vtaknil v Sončni žarek. Zdaj pa mora slišati tole. Zamišljeno je strmel nekam skozi okno, a ni videl niti mušjega kakca na šipi tik pred nosom, kaj šele kaj drugega. Misli so mu brskale med drobci pogovorov v zadnjem času. Skušal se je domisliti česa takega, kar bi lahko uskladil s slišanim.


Hmm.


Zadnje čase ni bil najbolj zadovoljen s svojim spominom. Jasno, spomnil se je vseh dirk za tri ali celo štiri desetletja nazaj. Še srednje šole se je kar dobro spominjal. In kakšne so bile tedaj na otip breskvice skoraj vseh njegovih sošolk. Pa tudi na kakšno klofutko na ta račun se je še kar rad spomnil.


Zato pa se ni niti slučajno spomnil današnjega zajtrka. Niti tega, če ga je sploh použil.


Pa vendar je bil vztrajen. Od nekdaj. In na moč.


Kaj mu ni ravno enkrat nedolgo nazaj Jani rekel, da ga njegov Toni mlajši nekam preveč globoko serje? Ali ni zadnjič soseda Tonija mlajšega potožila, da Toni zvečer odhaja od doma – in se vrača proti jutru?


Toni Brrbrr, večni in neutrudni »vrtnar osamljenih gredic«, si je ob tem tedaj mislil svoje. Pravzaprav bi bil skoraj malo ponosen, češ, lej ga, sin gre po očetovih stopinjah oziroma skokih. Sedaj je prvič pomislil, da so nočni pohodi lahko tudi drugačni. Da lahko obstajajo tudi prečute noči, ki nimajo nič s kurbarijo.


Kaj pa, če se je Toni mlajši zares zakockal?[i]


 





[i] Besedilo je uvod v daljše in še neizdano literarno delo avtorice, ki prihaja iz Mirnske doline.

.
.
Oglejte si ostale knjige tega avtorja
.
.
Oglejte si vse knjige tega avtorja
.

O avtorju - Staša Tajana

Obvestite me o novi knjigi tega avtorja

Želite, da vas po elektronski pošti obvestimo, ko izide nova knjiga ali ponatis katere od knjig tega avtorja?

DA - obveščajte me o novostih avtorja
.
.
.
.

Podrobnosti o izdelku

  • Obseg/št. strani: 256
  • Datum Izida:
  • Jezik: slovenski
  • Vezava: Broširana
  • ISBN/EAN: 3830045580444
  • Mere izdelka vxš: 21 x 15 cm
  • Avtor:
  • Povprečna ocena:
    Ocena kupcev: 5
    (6)
Oglejte si več iz oddelkov:

Mnenja kupcev

  6  ocen:
5 zvezdice
83%
(5)
4 zvezdice
0%
(0)
3 zvezdice
17%
(1)
2 zvezdice
0%
(0)
1 zvezdica
0%
(0)
Povprečna ocena kupcev:
Ocena kupcev: 5
(6 ocen uporabnikov )
.
Ocenite izdelek s klikom na zvezdice:
 
.
.
.
.
.
 
Anonimno 5
Napisal Anonimno, dne 1.6.2015
zgodba polna humorja
.

Oznake kupcev o tem izdelku

Kliknite na posamezno oznako za prikaz vseh izdelkov označenih s to oznako:
  1. eknjiga eknjige (1)

Dodaj oznako:

Dodaj
.