.
 
.

Razkroj oblasti: slovenski komunisti in demokratizacija države

Avtor: , Prevajalec: Nevenka Troha
5 (4  ocen uporabnikov )

.
Redna cena: 29,20 €
Predvideni rok dobave: 7-9 dni.
.
.
Količina:  
.
Strošek dostave je enoten za celo Slovenijo in znaša 2,95 €, ne glede na količino in vrsto kupljenih izdelkov.

Številni izdelki imajo oznako "brezplačna dostava", kar pomeni, da v prmeru nakupa takšnega izdelka poštnine ne boste plačali. 

Več o dostavi
Emka.si omogoča naslednje načine plačila:
  • z gotovino ob prevzemu (velja le za fizične osebe),
  • s plačilno oziroma kreditno kartico (Mastercard, Visa, ActivaMaestro, Activa, Diners, American Express),
  • s storitvijo Moneta (Mobitel in Simobil)
  • Plačilo po predračunu (pravne osebe)
  • Račun z odlogom plačila (za javna podjetja)
Več o plačilih

Pri vsakem izdelku je naveden predviden rok dostave. Glede na to katere izdelke izberete, se vam pri oddaji naročila prikaže tudi končni predviden datum dobave vašega pakete.

Večino izdelkov dostavljamo iz lastne zaloge, zato so naši dobavni roki zelo kratki.

Ko vam bomo poslali paket boste o tem obveščeni tudi po emailu. V emailu bo navedena številka vašega paketa ter povezava do Pošte Slovenije, kjer boste lahko preverili natančen status dostave.

Več o dostavi

To je spletna cena
Shrani v seznam želja
.

.

Opis

Avtor na podlagi bogatega arhivskega gradiva, ki ga hrani zlasti Arhiv Republike Slovenije, obravnava delovanje Zveze komunistov Slovenije v osemdesetih letih 20. stoletja, v času demokratizacije slovenske družbe, njene preobrazbe v večstrankarsko pluralno družbo in nato odhoda Slovenije iz Jugoslavije. Del tega procesa je bila tudi demokratizacija monopolne ZKS, ki je bila edina partija na oblasti, ki je brez pritiskov demonstracij in nezadovoljstva ljudi stopila na pot pluralizma ter napovedala večstrankarske volitve.
Po mnenju avtorja je bil »slovenski primer« poseben. Če se je v Romuniji vse zgodilo v enem dnevu, v Vzhodni Nemčiji v nekaj tednih, na Češkoslovaškem v nekaj mesecih, je demokratizacija Slovenija trajala desetletje in pri tem se sama partija (res ne vedno in povsod) procesu demokratizacije družbe ni upirala.


Preberite odlomek

Poleti 1989 je postalo jasno, da je treba prelomiti z vsem, kar je povzročilo težko družbeno in politično krizo, v kateri je bila Slovenija in vsa Jugoslavija. V partiji so naglo stopali proti radikalnemu preobratu. Resno so razpravljali o programu prenove, ki ga je predstavilo vodstvo, nihče pa se ni potrudil, da bi predlagal svoje rešitve. Odločili so se za jasno »diskontinuiteto« z vsem, kar je prispevalo h krizi, in s tem relativizirali številne dogme, ki so pripadale ideologiji režima. Večina starih komunistov in članov vodstva iz obdobja pred Kučanovim prevzemom funkcije predsednika predsedstva centralnega komiteja je to pot podprla. Partija se je pripravljala na kongres, ki je bil predviden za januar 1990, in na volitve, ki naj bi bile spomladi.
Edini, ki je ponudil alternativni program, je bil Vojan Rus. Predstavnik »levice« v partiji je izhajal iz predpostavke, da politika Zveze komunistov ni bila poražena. Poudarjal je pomen zaupanja v samoupravljanje, medtem ko je popolnoma odklanjal večstrankarstvo, ki naj bi bilo model, ki je bil že presežen. Za analitike je njegovo besedilo ponujalo odgovore, ki so bili že v veliki meri preseženi in neprimerni stopnji demokracije v družbi in Zvezi komunistov. Take teorije so lahko dobile podporo tistih, ki so se čutili vezane na jugoslovansko samoupravljanje in na idejo, da je Jugoslavija učinkovito sledila poti razvoja, ki je bila drugačna od poti drugih socialističnih držav. Ob tem pa v teoriji nihče ni nameraval izključevati tistih, ki so mislili drugače. Vse to pa je držalo le na načelni ravni, saj avtor, ko so ga poklicali, da svoje predloge predstavi centralnemu komiteju, ni mogel drugače, kot da se je pritožil, kako je z njim ravnala slovenska televizija, kjer so ga razglasili za starega stalinista, in tudi o tem, da je imel vrsto problemov na univerzi, kjer je predaval.
Konec februarja 1989 se je Kučan srečal s skupino starih in nekdanjih funkcionarjev. Srečanje je bilo organizirano na zahtevo Franceta Popita. Navzoči so se deloma strinjali s predsednikom Kučanom, deloma pa so izrekli ostre kritike. Tednik Mladina je ironično pisal o teh pogovorih kot o srečanju z »zdravimi silami«, ki so hotele disciplinirati partijo. Kučan je navrgel, da ni nič slabega v razpravljanju s tovariši, ki so v času svojega življenja toliko prispevali, in da ni nobenega razloga, da bi odklonil pogovor ali pred vrata postavil tiste, ki razmišljajo drugače. Generacija revolucionarjev se je sicer upirala vrnitvi večstrankarskega sistema, saj je v tem videla zanikanje vsega, za kar so se borili, nihče pa ni niti razmišljal o tem, da bi pod vprašaj postavil slovensko politično vodstvo.
Najbolj resen spor, da katerega je prišlo v naslednjih mesecih, je bil spor s Francetom Popitom. Bal se je, da bi dogajanje v Sloveniji pripeljalo do radikalne spremembe položaja in da se tisti, ki so izvedli revolucijo, lahko znajdejo na zatožni klopi. Popitovo jezo je maja 1989 sprožil vodja Odbora za človekove pravice Igor Bavčar. Takrat je že bilo jasno, da so bili poskusi, da Janeza Janše ne bi poslali na služenje zaporne kazni, neuspešni. Bavčar je zato agentu slovenske policije izročil dnevnik s svojimi opombami o srečanjih, ki jih je imel s slovenskimi političnimi predstavniki. Janez Stanovnik je priznal, da gre za pravilno reprodukcijo pogovorov. V besedilu je bila povzeta vrsta ocen, ki jih je Stanovnik izrekel o svojih sodelavcih, o policiji, vojski in federaciji. Zaradi tega je Stanovnik resno razmišljal o odstopu. Republiški vrh je bil zgrožen, saj ni nihče sumil, da Bavčar piše dnevnik. Iz tega besedila se je dalo sklepati, da je slovenska politična elita podpirala del delovanja proti vojski in da sta se v partiji oblikovali dve struji – ena s Kučanom in Stanovnikom in druga, bolj dogmatična, ki je podpirala Popita, Marinca in Dolanca.
Popit je na te ocene silovito reagiral. Takoj je telefoniral na centralni komite in se pritožil zaradi tega, ker je bil predstavljen kot izdajalec Slovenije, kot tisti, ki naj bi vzel v roke usodo Slovenije po odstranitvi politikov na oblasti. V pismu Kučanu se je izrecno pritožil zaradi »velike krivice«, ki mu je bila storjena. Popit takrat ni imel več nobene pomembne funkcije. Bil je le nekdanji predsednik republiškega predsedstva in član centralnega komiteja. Sredi avgusta, prav ko se je bližal zaključek razprave o vrsti sprememb slovenske ustave, na katere je Beograd gledal z nenaklonjenostjo, je podal svoj odstop. V pismu, ki ga je poslal centralnemu komiteju, je izjavil, da ni pripravljen deliti odgovornosti za obnovo Zveze komunistov Slovenije, ki jo je hotelo izvesti njeno predsedstvo. Vodstvu je tudi očital, da je likvidiralo program, ki ga je predstavil Vojan Rus, in da se spogleduje z opozicijo. Da ne bi prišlo do nesporazumov, je kritiziral tudi tiste, ki so hoteli centralizirati federacijo tako, da bi povečali pristojnosti zveznih organov. Popit je postal razlagalec »nove jugoslovanske sinteze«, ne da bi skoparil s kritikami tako slovenske kot srbske opozicije. Mnogi so namreč verjeli, da se lahko ponovi dogajanje iz sedemdesetih let, da bo torej na neki točki prišlo do reza, s katerim bi politično onemogočili skrajnosti, in da se bo ustvarilo novo ravnotežje, ki bi federaciji dopustilo preživetje. Kot je poudaril komentator Boris Jež v Delu, pa so prišli do točke, ko je bilo sicer mogoče v imenu jugoslovanske opcije odstraniti Kučana, ne pa več Miloševića.

.
.
.

O avtorju - Stefano Lusa

Obvestite me o novi knjigi tega avtorja

Želite, da vas po elektronski pošti obvestimo, ko izide nova knjiga ali ponatis katere od knjig tega avtorja?

DA - obveščajte me o novostih avtorja
.

Stefano Lusa, slovensko-italijanski zgodovinar, 1968

Stefano Lusa se je rodil v Kopru. Zgodovino je študiral na Univerzi v Trstu, kjer je leta 2001 diplomiral. Že tri leta pozneje je pod mentorstvom dr. Jožeta Pirjevca na Univerzi v Torinu doktoriral iz zgodovine sodobnih družb. Svojo prvo knjigo, Italia – Slovenia 1990/1994, je objavil leta 2001. Je avtor številnih člankov o slovensko-italijanskih odnosih ter o procesu slovenske demokratizacije. Razkroj oblasti je njegova prva knjiga, ki je prevedena v slovenščino.

.
.
.

Podrobnosti o izdelku

  • Obseg/št. strani: 264
  • Datum Izida:
  • Jezik: slovenski
  • Vezava: Trda
  • ISBN/EAN: 9789612416140
  • Mere izdelka vxš: 23,5 x 16 cm
  • Založba Modrijan Založba, d.o.o.
  • Avtor:
  • Prevajalec: Nevenka Troha
  • Povprečna ocena:
    Ocena kupcev: 5
    (4)

Mnenja kupcev

  4  ocen:
5 zvezdice
100%
(4)
4 zvezdice
0%
(0)
3 zvezdice
0%
(0)
2 zvezdice
0%
(0)
1 zvezdica
0%
(0)
Povprečna ocena kupcev:
Ocena kupcev: 5
(4 ocen uporabnikov )
.
Ocenite izdelek s klikom na zvezdice:
 
.
.
.
.
.

Oznake kupcev o tem izdelku

Kliknite na posamezno oznako za prikaz vseh izdelkov označenih s to oznako:

Dodaj oznako:

Dodaj
.