.
 
.

Polnočne skušnjave (Mehka vezava)

Avtor: , Prevajalec: Alenka Perger
5 (5  ocen uporabnikov )

Gospodična Emily Stapleford si nikoli ne bi mislila, da bo breme reševanja njene družine iz finančnih škripcev padlo na njena mična, iznajdljiva ramena. Ker je od malega sanjala, da se bo poročila iz ljubezni, in ne iz koristoljubja, se loti pisanja romana, s katerim bo, tako upa, obogatela. Toda založniške hiše vse po vrsti zavračajo njeno knjigo – v prepričanju, da se njihovi ugledni bralci ne bodo navdušili za glavno junakinjo, ki je vampirka! Toda Emily to ne vzame poguma, ampak sklene med visoko družbo vzbuditi zanimanje za vampirje. Kaj kmalu se po Londonu razširijo govorice o vampirki, ki straši po mestu, in Emily se že nadeja, da bo zdaj z lahkoto prodala svoj roman – ko ji načrte prekriža skrivnostni...

.
Redna cena: 20,00 €
Predvideni rok dobave: 7-9 dni.
.
.
Količina:  
.
Strošek dostave je enoten za celo Slovenijo in znaša 2,95 €, ne glede na količino in vrsto kupljenih izdelkov.

Številni izdelki imajo oznako "brezplačna dostava", kar pomeni, da v prmeru nakupa takšnega izdelka poštnine ne boste plačali. 

Več o dostavi
Emka.si omogoča naslednje načine plačila:
  • z gotovino ob prevzemu (velja le za fizične osebe),
  • s plačilno oziroma kreditno kartico (Mastercard, Visa, ActivaMaestro, Activa, Diners, American Express),
  • s storitvijo Moneta (Mobitel in Simobil)
  • Plačilo po predračunu (pravne osebe)
  • Račun z odlogom plačila (za javna podjetja)
Več o plačilih

Pri vsakem izdelku je naveden predviden rok dostave. Glede na to katere izdelke izberete, se vam pri oddaji naročila prikaže tudi končni predviden datum dobave vašega pakete.

Večino izdelkov dostavljamo iz lastne zaloge, zato so naši dobavni roki zelo kratki.

Ko vam bomo poslali paket boste o tem obveščeni tudi po emailu. V emailu bo navedena številka vašega paketa ter povezava do Pošte Slovenije, kjer boste lahko preverili natančen status dostave.

Več o dostavi

To je spletna cena
Shrani v seznam želja
.

.
Kdor je kupil ta izdelek, je kupil tudi...
.

Opis

Gospodična Emily Stapleford si nikoli ne bi mislila, da bo breme reševanja njene družine iz finančnih škripcev padlo na njena mična, iznajdljiva ramena. Ker je od malega sanjala, da se bo poročila iz ljubezni, in ne iz koristoljubja, se loti pisanja romana, s katerim bo, tako upa, obogatela. Toda založniške hiše vse po vrsti zavračajo njeno knjigo – v prepričanju, da se njihovi ugledni bralci ne bodo navdušili za glavno junakinjo, ki je vampirka!
Toda Emily to ne vzame poguma, ampak sklene med visoko družbo vzbuditi zanimanje za vampirje. Kaj kmalu se po Londonu razširijo govorice o vampirki, ki straši po mestu, in Emily se že nadeja, da bo zdaj z lahkoto prodala svoj roman – ko ji načrte prekriža skrivnostni Američan Logan Jennsen, ki spregleda njeno ukano in to namerava izkoristiti v svoj prid. Ko mu to neustrašno in podjetno dekle le ne bi zavrtelo glave! In ko le ne bi tudi njega bremenila strašna skrivnost – zaradi katere se oba z Emily znajdeta v smrtni nevarnosti.


Pogled v knjigo:


Prolog
Stal je na palubi, miže dvigal obraz k soncu in globoko vdihoval slan morski zrak, medtem ko je ladja Popotnik rezala peneče se valove Atlantskega ocena. Neskončnih deset let je že minilo, odkar je nazadnje vonjal nekaj, kar ni usmrajeno zaudarjalo. Odkar je pod nogami čutil nekaj, kar ni bila zbita zemlja. Odkar je videl svetlobo, ne mraka. In izkusil občutek, ki ni agonija.
Toda zdaj ko je pobegnil, bo pravici končno zadoščeno.
Odprl je oči in povesil pogled na uničeno kožo na zapestjih, na katera so še nedavno pritiskali železni okovi. To je bila samo še ena od mnogih brazgotin, ki so ga zaznamovale. Vse so bile vsakodnevni opomin na tisto peklensko zaporniško luknjo in na prestane grozote.
A te grozote ne bodo nič v primerjavi z mukami, ki čakajo tebe!
V glavi so mu šepetaje odjeknile besede, ki so ga deset let držale pri življenju, in dvignil je pogled. Temno modro vodovje in puhasti beli oblaki, raztreseni po sinjem nebu, so se raztezali tako daleč, kolikor je seglo oko, toda že čez nekaj dni se bo na obzorju prikazala Anglija.
In tam se bo maščeval človeku, ki mu je uničil življenje.
Loganu Jennsnu.
Spreletelo ga je vroče sovraštvo. Kmalu ... kmalu bo lopovu vzel vse, kar mu kaj pomeni. Tako kot si ti vzel meni.
Prsti so se krčevito oklenili lesene ograje. Verjel si, da si zelo bistro poskrbel za vse, kajne, ti baraba? Umoril si človeka, nato pa jo lepo pobrisal v Anglijo, ne da bi kdo izvedel.
Iz grla se mu je izvil temačen hehet. Toda jaz vem. O ja, on je vedel, kaj je storil Jennsen, in po temeljitem poizvedovanju ga je končno izsledil.
»Pa še nekaj vem, česar ti ne veš,« je tiho šepnil mož, da je hladen morski vetrc odnesel njegove besede. »Ubil si napačnega, Jennsen. Jaz sem tisti, ki si ga hotel. In komaj čakam, da vidim tvoj obraz, ko boš spoznal svojo zmoto.«
O da, to bo neskončno sladek trenutek, in sledili mu bodo še slajši. Vse boš izgubil – tako kot sem jaz. In nazadnje ti bom vzel še življenje.
Kajti šele s smrtjo se bo dolgo pričakovano maščevanje Loganu Jennsnu izpolnilo.
 
1. poglavje
V trenutku, ko sem ga zagledala, sem si ga poželela. Vonj njegove kože in sladke krvi je bil tako slasten in močan afrodiziak, da sem bila vročična od potrebe. Skušal me je onkraj vseh razumnih mej in nisem se mu mogla upreti. Komaj sem čakala, da mu zarijem čekane v vrat.
  Poljub vampirke izpod peresa Brezimne

 
»Si opazil kaj sumljivega?«
Logan Jennsen je obstal pod enim od visokih brestov, ki so rasli ob peščeni potki v Hyde Parku, in iz žepa telovnika potegnil uro. Brezbrižni gibi so bili v popolnem nasprotju z njegovim napetim glasom.
»Kako sumljivega?« ga je tiho vprašal Gideon Mayne, redar z ulice Bow.
Logan se je pretvarjal, da gleda na uro. »Na prvi pogled se zdi, kakor da mi nihče ne posveča pozornosti, toda ne morem se otresti vztrajnega občutka, da me nekdo opazuje.«
Gideonov sokolji pogled je nemudoma preletel okolico, je videl Logan, medtem ko se je redar delal, da gleda na uro. Po več kot tednu dni sive, turobne januarske zime je to vedro sončno popoldne v park privabilo trume sprehajalcev, jezdecev in elegantnih kočij.
»Iz tvojega glasu sem razbral, da se ti to ne dogaja prvič,« je pripomnil Gideon, pospravil uro nazaj v žep in se nato sklonil. S prednjega dela škornja je odstranil mrvico prsti, toda Logan je vedel, da s pogledom še vedno preiskuje okolico.
»Res je. To je že tretjič v zadnjih treh dneh. Saj zato sem te prosil, da se sestaneva. Upal sem, da boš ti opazil to, kar je meni ušlo.«
»Nič nenavadnega mi ni padlo v oči,« je povedal Gideon in se vzravnal. »Še ne. Sprehodiva se še malo.«
To je bila ena od Gideonovih lastnosti, ki jih je Logan cenil, in razlog, zakaj je prosil redarja za srečanje – mož ni zapravljal časa z nepotrebnimi vprašanji, kot je: Ali si prepričan? Ali z namigi v smislu: Mogoče si domišljaš. V zadnjih mesecih je Logan že večkrat najel redarja za različne preiskovalne naloge pri svojih poslovnih podvigih in bil je več kot zadovoljen z Gideonovim delom. Tako zadovoljen, da je razmišljal, da bi ga zaposlil za poln delovni čas, seveda pa bi moral najprej prepričati Gideona, naj se odpove redarski službi. Toda bil je dokaj prepričan, da bi ga že nekako pregovoril. Vsak človek ima svojo ceno, je vedel. In on je imel dovolj denarja, da jo je lahko plačal.
Stopila sta nazaj na potko in se odpravila naprej. »Se je zgodilo še kaj takšnega, kar ni običajno?« ga je vprašal Gideon sproščeno in mimogrede, kakor da se pomenkujeta o vremenu.
Logan je nekaj sekund razmišljal, nato pa povedal: »Predsinočnjim se je poskušal nekdo skrivaj vkrcati na eno od mojih ladij. Prvi častnik ga je videl in se pognal za njim, toda mož je pobegnil.«
»Ga je opisal?«
»Rekel je samo, da je tekel hitro kot veter in da se očitno dobro znajde na dokih. Za kaj več je bilo pretemno.«
»Si si v zadnjem času nakopal kakega novega sovražnika?«
Logan se je pikro zasmejal. Glede na delo, ki ga je Gideon zadnje mesece opravljal zanj, je redar presneto dobro vedel, da so številni sovražniki oziroma tisti, ki mu ne želijo nič dobrega, cena takšnega vrtoglavega premoženja, kakršnega je premogel Logan.
»V zadnjih dneh ne – vsaj ne da bi vedel. Oziroma tako sem mislil. Dokler me ni notranji čut zelo glasno posvaril, da me nekdo opazuje.«
»Notranji čut je treba zmeraj poslušati,« je tiho dejal Gideon.
Dober nasvet, toda Logan ga ni potreboval. Prav po zaslugi sposobnosti, da je znal prisluhniti svojemu šestemu čutu in ravnati v skladu z njim, se je izvlekel iz revščine, v kateri je bil rojen, in preživel vse mogoče peklenske preizkušnje, ki se jih niti spominjati ni hotel. Tudi tokrat bi poslušal svoj notranji glas, celo če Gideon ne bi potrdil njegovih sumov.
»Človek na tvojem položaju ... gotovo veliko ljudi zija vate,« je menil Gideon.
»Zijajo, ja,« je suho potrdil Logan. Že kmalu po prihodu v London, kamor se je preselil pred letom dni, se je privadil zvedavih pogledov. »Visoka družba me gleda, kot da sem eksotična ptica roparica, ki je nepovabljena pristala v njihovem udobnem gnezdecu. In ker sem za nameček še Američan, so še toliko bolj strupeni in sumničavi. Zelo dobro vem, da me samo zaradi mojega premoženja trpijo v svojih vzvišenih krogih.«
»Te to moti?« je vprašal Gideon.
»Včasih me razdraži, toda večinoma se mi zdi zabavno. Vsi ti velecenjeni plemenitaši si po eni strani resda želijo, da bi se s prvo ladjo vrnil v Ameriko, toda še bolj so željni mojih strokovnih nasvetov o financah in raznih naložbenih priložnostih.« Usta mu je skrivil mrk nasmeh. »In ker se velikokrat splača vlagati prav v moja podjetja, se pač okoriščam z njihovim nejevoljnim zanimanjem – navsezadnje imamo od tega vsi dobiček.«
Nato se je namrščil. »Toda tale nedavni občutek ... to je nekaj drugega. Nekakšna prisotnost zla.« Res je bilo tako. Na tilniku so se mu ježile dlačice in celo na ta vedri, sončni dan mu je šel srh po hrbtu.
Gideon se je zasukal k njemu. »Si že kdaj prej imel ta občutek?«
Vse prevečkrat. »Sem, ampak ne zadnje čase.«
»Ali veš, kaj – oziroma kdo – ga je povzročalo prej?«
Logan je stisnil čeljust. Nikoli ni pozabil. »Da.«
»Morda tudi tokrat izhaja iz istega vira.«
Odkimal je. »Nemogoče.«
Gideon je priprl oči. »Nemogoče bi bilo samo v primeru, da je vir ... za vedno odstranjen.«
Logan se je spogledal z redarjem. »Kot sem rekel – nemogoče je.«
Gideon je nekaj sekund z brezizraznim obrazom zrl vanj, nato pa je na kratko pokimal in se spet razgledal po okolici. Loganu je odleglo, da je tako preprosto sprejel njegovo trditev in ni vrtal vanj z vprašanji. Zlasti ker mu tako ni bilo treba lagati. Vedel je sicer, da bi mu že neštetokrat izrečene laži tudi to pot brez oklevanja zdrknile z jezika, vendar ni mogel zanikati, da mu je odleglo, ker mu jih ne bo treba izreči še enkrat. Sploh pa ne temu moškemu, ki ga je spoštoval in na katerega je začel gledati kot na prijatelja. Še predobro je vedel, kako lahko laži razdrejo prijateljstvo. Prav zaradi tega že tako prekleto dolgo ni imel pravih prijateljev.
Potka pred njima se je razcepila. Logan je ravno stopil na desni krak, ko ga je Gideon vprašal: »Imaš kak poseben cilj v mislih ali samo na slepo pohajkuješ po parku?«
»V Park Lane sem namenjen,« je pojasnil Logan. »Sestanek imam. Z Williamom Staplefordom, grofom Fenstrawjem.«
Čutil je Gideonov pogled na sebi. »Ne zveniš prav srečen zaradi tega.«
Prekleto. Je njegov nemir tako očiten, da ga vsakdo opazi? Ali je Gideonova pripomba preprosto posledica tega, da zna izvrstno opazovati? Upal je, da je to zadnje.
»Ker res nisem,« je priznal. »Z grofom se morava pogovoriti o denarju in kar slutim, da pogovor ne bo prijeten.«
Še več, vedel je, da bo pogovor izrazito neprijeten. Toda enako nemiren, če ne še bolj, je bil ob misli, da bo morda videl grofovo hčerko, gospodično Emily.
Stisnil je zobe. Je mar mogoče, da je ta zlovešča slutnja nekako povezana z njegovim skorajšnjim obiskom grofove mestne rezidence in da jo je povzročil bodisi grof sam bodisi njegova hči? Že tri mesece je ni videl, saj je z vso družino odpotovala na njihovo podeželsko posestvo. Toda včeraj so se vrnili v London in vedel je, da je samo vprašanje časa, kdaj se bosta z gospodično Emily srečala na tej ali oni družabni prireditvi.
V njegovem duhu je vstala podoba dekleta, ki ga je poskušal – žal neuspešno, kar ga je nemalo jezilo – že več mesecev pozabiti, in potlačil je razdražen vzklik. Hudiča, zakaj je ne more pozabiti? Drži, ljubka je, toda lepota ga je po navadi pritegnila samo za bežen trenutek ali dva. Od nekdaj je imel raje nevsakdanjost kot brezhibno popolnost. Prelepi obraz in postava gospodične Emily pa sta bila brez sence dvoma brezhibna.
Čeprav so bili tisti sijoči rjavi lasje prepredeni z nevsakdanje rdečkastimi prameni, ki so ujeli in odsevali vsak žarek svetlobe v prostoru. Prav izstopala je med bledimi svetlolaskami, nad katerimi se je navduševalo toliko gospodov iz visoke družbe; bila je kakor sijoč ebenovinast kamenček na beli peščeni obali.
In njene oči so bile nevsakdanje zelene barve. Kot bi gledal smaragd skozi akvamarinske leče. Vsakič, ko ji je pogledal v oči, je imel občutek, da zre v brezdanji ocean, katerega dno je poraslo z bujnim zelenjem. Spominjale so ga na sliko, ki jo je nekoč videl: morska deklica, ki se dviga iz morja. Kadar je bila v družbi prijateljic, je večkrat videl, kako se te oči bleščijo od mične porednosti ali toplo žarijo, toda če se je spogledala z njim, so vedno postale hladne kot led.
Že vse od njunega prvega srečanja, kmalu po njegovem prihodu v London, je vihala svoj aristokratski nos nad njim. On pa jo je odmislil kot še eno pomehkuženo, razvajeno in domišljavo ljubljenko visoke družbe, torej prav tiste vrste žensko, ki je ni maral in ki ni za nobeno rabo. Stokrat raje je imel prešerne, nepokvarjene točajke, ki so se znale pozabavati, kot pa te ohole modrokrvne punčare, ki so se imele za boljše od navadnih smrtnikov, samo zato ker so nosile imenitne obleke in lesketave dragulje ter molele nos v zrak.
Toda ko je gospodično Emily malce bolje spoznal, je ugotovil, da ga proti volji vleče k njej, da ga vleče k tistemu nagajivemu lesku v zelenih očeh. Zanimalo ga je, česa vse je zmožna takšna na oko spodobna grofova hči.
In potem je izvedel.
Bilo je pred tremi meseci. Na Gideonovi poroki z gospodično Julianno Bradley – dogodku, ki je osupnil visoko družbo. In na katerem je – na pobudo gospodične Emily – med njima prišlo do kratkega bližnjega srečanja na štiri oči. In to srečanje se je, spet na njeno pobudo, končalo s poljubom.
Tisti preklemanski poljub ga je čisto vrgel iz tira in ga skrajno osupnil, kajti do tedaj mu je vsakič dala zelo jasno vedeti, da ji je približno tako simpatičen kot smet, ki se ji je prilepila na podplat nežnega satenastega čeveljca. Pri priči – oziroma tako hitro, kot so mu spet začeli delovati možgani, ki mu jih je začasno omrtvila – je posumil o njenih namerah. Niti za trenutek ji ni verjel, da je bila samo radovedna. Pa kaj še, ko pa se je dotlej prav trudila, da mu je hodila s poti, tako očitno trudila, da ni vedel, ali ga to jezi ali zabava.

.
.
Oglejte si ostale knjige tega avtorja
.
.
Oglejte si vse knjige tega avtorja
.

O avtorju - Jacquie D`Alessandro

Obvestite me o novi knjigi tega avtorja

Želite, da vas po elektronski pošti obvestimo, ko izide nova knjiga ali ponatis katere od knjig tega avtorja?

DA - obveščajte me o novostih avtorja
.
.
.
.

Podrobnosti o izdelku

  • Obseg/št. strani: 413
  • Datum Izida:
  • Jezik: slovenski
  • Vezava: Mehka
  • ISBN/EAN: 9789616837927
  • Mere izdelka vxš: 20,6 x 13,5 cm
  • Založba Anu Elara
  • Avtor:
  • Prevajalec: Alenka Perger
  • Povprečna ocena:
    Ocena kupcev: 5
    (5)

Mnenja kupcev

  5  ocen:
5 zvezdice
100%
(5)
4 zvezdice
0%
(0)
3 zvezdice
0%
(0)
2 zvezdice
0%
(0)
1 zvezdica
0%
(0)
Povprečna ocena kupcev:
Ocena kupcev: 5
(5 ocen uporabnikov )
.
Ocenite izdelek s klikom na zvezdice:
 
.
.
.
.
.
 
Anonimno 5
Napisal Anonimno, dne 21.3.2012
Woooow, perfektna knjiga, zelo romantična in čutna! Res priporočam!
.

Oznake kupcev o tem izdelku

Kliknite na posamezno oznako za prikaz vseh izdelkov označenih s to oznako:

Dodaj oznako:

Dodaj
.