.
 
.

Podvodje

.
Redna cena: 19,90 €
Rok dobave: 2-3 dni.
.
.
Količina:  
.
Strošek dostave je enoten za celo Slovenijo in znaša 2,95 €, ne glede na količino in vrsto kupljenih izdelkov.

Številni izdelki imajo oznako "brezplačna dostava", kar pomeni, da v prmeru nakupa takšnega izdelka poštnine ne boste plačali. 

Več o dostavi
Emka.si omogoča naslednje načine plačila:
  • z gotovino ob prevzemu (velja le za fizične osebe),
  • s plačilno oziroma kreditno kartico (Mastercard, Visa, ActivaMaestro, Activa, Diners, American Express),
  • s storitvijo Moneta (Mobitel in Simobil)
  • Plačilo po predračunu (pravne osebe)
  • Račun z odlogom plačila (za javna podjetja)
Več o plačilih

Pri vsakem izdelku je naveden predviden rok dostave. Glede na to katere izdelke izberete, se vam pri oddaji naročila prikaže tudi končni predviden datum dobave vašega pakete.

Večino izdelkov dostavljamo iz lastne zaloge, zato so naši dobavni roki zelo kratki.

Ko vam bomo poslali paket boste o tem obveščeni tudi po emailu. V emailu bo navedena številka vašega paketa ter povezava do Pošte Slovenije, kjer boste lahko preverili natančen status dostave.

Več o dostavi

To je spletna cena
Shrani v seznam želja
.

.

Opis

27 potapljaških zgodb Cirila Mlinarja - Cica s spremno besedo Mate Dolenca in Mateja Bogataja.


STRUPENI KISIK

Sonce se je izluščilo izza starorimske arene in po zalivu zarisalo trde sence. Dolg avstroogrski valolom je iztegoval svoj kamniti ud daleč proti brionskim otokom. Tlakovan z belimi kamni je kot orjaško ravnilo začrtal ostro mejo med čisto temno modro odprto morje in umazano zelen puljski zaliv. Sveže jutro se je počasi ogrevalo v soparen avgustovski dopoldan. Morje je bilo gladko napeto, saj je nad njim gospodarila bonaca, le zaradi neprestanega ladijskega prometa se je enakomerno gibalo. Počasi se je dvigalo in spuščalo, kot bi pod neskončno opno dihal velikan, in nežno lizalo vrhnjo ploščad iz belega istrskega kamna. Kadar je mimo prihrumel gliser z razposajenimi turisti, so se naenkrat dvignili koničasti valovi in nam zmočili podplate. Takrat so se galebi, ki so stali na robu lukobrana, vpijoč dvignili, zakrožili nad čolnom, ga ozmerjali in obrizgali z belimi iztrebki, potem pa so se v mirnem jadralnem letu spustili nazaj na svoje mesto.

V senci enega izmed treh betonskih bunkerjev, ki so med sabo široko razmaknjeni nekdaj stražili vhod v luko, se je naša mala skupina pripravljala na potapljanje. Oficir, zdravnik in sedem mornarjev – pomorskih diverzantov –, oblečenih v črne neoprenske obleke. Čakalo nas je kondicijsko potapljanje, ki je bilo običajno dolgo od ene do petih morskih milj, odvisno od tega, kako si je dnevni načrt zamislil starešina, naš trener. Plavanje in potapljanje je predstavljalo vsakodnevni trening za dolgotrajni in izčrpavajoči preizkus vzdržljivosti, ki je bil pred nami – preplavati razdaljo sedmih navtičnih milj z Drägerjevim potapljaškim aparatom na zaprti krog dihanja!

Z Zlatkom sva še zadnjič pregledala dihalna aparata. Dihalne cevi so bile pravilno postavljene in dobro privite. Dihalnik sem si oblekel prek glave, kot nekakšen telovnik, in ga pritrdil z jermeni. Na prsih sem imel pritrjeni dve manjši jeklenki z ventilom, zadaj na hrbtu pa dihalno vrečo s filtrom. Tak je bil avtonomni dihalni aparat zaprtega kroga ali rebreather, kot bi ga potapljači imenovali danes. Napajal ga je čisti kisik. Ker aparat med dihanjem ne izpušča plinskih mehurčkov na površje, je zanimiv predvsem za vojne mornarice. Na žalost pa ima uporaba čistega kisika tudi veliko pomanjkljivost. Kisik, vir življenja na zemlji, pod povišanim tlakom deluje kot hud strup; zato ga lahko varno dihamo le v zelo majhnih globinah.

Okoli pasu sem imel privezan »bratski konop«, močno varnostno vrv, ki me je kot popkovina povezovala k mojemu potapljaškemu partnerju. Svetlolasi Zlatko, doma iz hrvaškega Zagorja, je bil športnik od glave do peta. Treniral je judo in čeprav je bil malo bolj okrogel in manjše postave, je bil gibčen kot vrag in v kravlu najhitrejši med nami. Sedla sva na kamniti rob valobrana, da bi naredila obvezno trikratno izpiranje aparata, kot se strokovno imenuje dihalni manever, s katerim se znebiš dušika iz dihalnih poti. Na obraz sem si namestil masko, tako da mi je dobro tesnila, in vtaknil ustnik med zobe. Potem sem iz vreče vdihnil kisik in izdihnil skozi nos, ven, v okolico. Medtem sem si s pritiskom na gumb dovodnega ventila spet napolnil vrečo za naslednji vdih. Globok vdih, izdih v vrečo, ponoven vdih in nato vse skupaj ven skozi nos. Spet sem napolnil vrečo in še dvakrat ponovil postopek. To je bila vsakdanja rutina, od katere je bilo odvisno naše življenje. Ko sva oba z Zlatkom končala, sva se naenkrat pognala v morje. Potopila sva se na dno, približno sedem metrov globoko, in zaplavala vzdolž valoloma.

Zlatko je imel med potopom velike težave s plovnostjo. Bil je prelahek, zato ga je kar naprej nosilo kvišku. Z glavo navzdol se je z vsemi štirimi trudil, da bi premagal vzgon. Čez nekaj minut, ko ga je podmorska telovadba dodobra izmučila, je na dnu končno pobral velik kamen in si ga zatlačil za pas. Zdaj je bilo veliko bolje in lahko sva hitro napredovala.

Na moji levi se je dvigala senčnata stena, vzorno zložena iz apnenčastih kvadrov. Kamen je bil pokrit s kosmato preprogo raznovrstnih alg, ki jo je jezdilo na tisoče morskih ježkov. Njihove bodice so se v čistem morju črno svetile; le nekaj metrov stran, prek valoloma na drugi, notranji strani pa so se njihovi sorodniki dušili v motni zalivski vodi, okrašeni s plastičnimi vrečkami in kondomi. Ob vznožju zidu, kjer so nekateri kamniti kvadri že izpadli, so se gnetli veliki morski pajki. Toliko jih je bilo, da so lahko v senci previsa skrili le svoja grbasta, s trnastimi izrastki pokrita telesa, prek roba na sončno stran pa so jim štrlele dolge členaste noge. Desno od mene se je obzorje po dvajsetih metrih izgubljalo v modrozelenem akvarelu. Skalno pobočje je hitelo v globino pod strmim kotom in se na robu vidljivosti spajalo z modrino. Plaval sem tiho kot v nemem filmu. Nobenega hrupa nisem povzročal. Nič brbotanja, nič zračnih mehurčkov, ki bi zvočno onesnaževali podmorje! Slišal sem le suho dihanje in udarce lastnega srca. Ribe so se nemoteno pasle na algah in lahko sem se jim približal skoraj na dotik.

Na polovici poti sva se ustavila in naredila še dvakratno izpiranje. S tem sva se osvobodila dušika iz vreče, ki se je ves čas potopa počasi izločal iz telesa. Človek ima namreč v normalnih razmerah v tkivih raztopljenega približno liter dušika, ki se začne počasi izločati skozi pljuča, kadar dihamo čisti kisik.

Naenkrat se je vrv napela in me ustavila. Težko bi rekel, kolikokrat sem jo že preklel, ko sem na njej začutil težo počasnega partnerja. Morda pa me je naenkrat povlekla, ravno ko sem pod morjem opazoval nekaj zanimivega. Ozrl sem se in zagledal Zlatka, ki mi je z obema rokama mahal, da je nekaj narobe. Dvignila sva se na površino. Videti je bilo, da mu je voda zalila dihalno cev, in je zato požiral ogabno brozgo. Koktajl raztopine absorbenta za ogljikov dioksid in morske vode. Dobro sem poznal njegov okus. Fuj, kako je ogaben! Medtem ko se je on ubadal s popravilom, sem jaz lebdel dober meter globoko in ga opazoval skozi migetajočo površino. V nekaj minutah je spravil svoj dihalnik v red in skočil nazaj v vodo. Pa je spet zakrilil z rokami in odplaval gor. Joj, kako sem to sovražil! Začel sem drgetati od mraza. Imel sem smolo, da me je vedno zeblo. Nobena voda, naj je bila še tako topla, ni bila dovolj topla zame! Med plavanjem mi je bilo prijetno, če pa sem se ustavil in obmiroval, se me je hitro polastil drget.

Preklinjal sem Zlatka in njegov pokvarjeni dihalni aparat. Preklinjal sem Švabe, ki so aparat izdelali. Preklinjal sem pomorske diverzante, med katere so me sprejeli, in morskega ježka, v katerega sem po nesreči brcnil. Končno se je moj sumo borec spet spravil pod vodo. Plaval sem hitro, da bi se ponovno ogrel. Napenjal sem vrv in kot vlačilec, pripet na težak tovor, pomagal Zlatku pri plavanju. Še malo pa bova na cilju, sem razmišljal, ko sem pod sabo prepoznal prevrnjen ladijski tovor, vagon za prst debelih polmetrskih votlih palic smodnika, ki smo jih včasih za zabavo prižigali na lukobranu, da so se žvižgaje dvigale v zrak. Tedaj pa sem nenadoma začutil močno trzanje mišic. Najprej nožnih, potem še v rokah in že naslednji hip se je vse moje telo spremenilo v velik meseni vibrator. Močni nekontrolirani krči so mi preplavili telo kot pri hudem epileptičnem napadu. V trenutku sem vedel, koliko je ura. Zastrupil sem se s prekletim kisikom! Na smrt sem se prestrašil. Dobro sem poznal značilnosti te zahrbtne potapljaške bolezni. Cele mesece smo poslušali analize nesreč, ki so se zgodile našim predhodnikom, pogosto prav tu, na puljskem lukobranu. Krč te zgrabi v trenutku, brez posebnega opozorila. Vsaka poteza v tej igri je brezupna, vnaprej izgubljena. Najhuje, kar se ti sploh lahko pripeti! Na srečo pa mine brez vsake posledice – če preživiš! Ni bilo časa, da bi Zlatka opozoril nase, pa tudi potrebe ne, saj sva bila navezana na tisto zoprno vrv. To smo na srečo vedno uporabljali, kadar smo se potapljali s čistim kisikom. Hitro sem zaplaval proti površini, da bi prehitel naglo prihajajočo nezavest in zadihal rešilni zrak. A bilo je prepozno! Že sem začutil, kako se izgubljam v praznini. Nazadnje me je krč stisnil še v grlu in mi zaprl dihalne poti. Počasi me je neslo kvišku in me napihovalo kot nebogljeno prase. Jaz pa nisem mogel izdihniti! Zunanji svet je izginil v temi, da se je v notranjosti lobanje lahko začela projekcija popačenih slik. Občutek, da se mi glava napihuje v velikansko kroglo, ki bi se lahko vsak hip razletela, je bil grozljiv. Bolečina se je zdela nevzdržna. Celo v tem izvenčasovnem, brezobličnem stanju sem se nekje v podzavesti zavedal, da bo z menoj konec, če bom takole, z napihnjenimi pljuči, brez izdiha priplaval na površje. »Moraš izdihniti!« sem slišal v svojem filmu. »Če ne izdihneš sedaj, lahko izdihneš za vedno!« Z veliko muko sem glavo sunil nazaj, kolikor sem mogel, in si z roko izpulil ustnik, ki mi je kot čep tičal v ustih. Vse svoje ostanke nekdanjih medlih misli sem zbral v preprosto prošnjo:

»Izdihniti!«

A ko sem izpustil ustnik, se je dihalna vreča v hipu izpraznila in jaz sem z vso težo že v globoki nezavesti padel nazaj proti dnu.

Ne vem, koliko časa je trajalo vse skupaj, a zdelo se mi je, da nadlegovanja ne bo nikoli konec. Neki cepec je po vsej sili hotel, da štejem, najprej od ena do deset, potem pa še nazaj. Spraševal me je otročje lahke računske operacije. In ko mu je končno uspelo iz mene izsiliti rezultat, z njim ni bil zadovoljen. Pa kaj, hudiča, hoče slišati od mene, ko je vsakemu bedaku vendar jasno, da je dve in tri ... Sedem? Ne, čakaj, ali ni štiri? Pa saj je vseeno … Kdo me zdaj zajebava?

Megla v glavi se mi je počasi redčila. Nad mano so se oblikovali prijazni obrazi. Bili so mi znani, vse sem poznal! Toda njihova imena ... Slišal sem nekoga, ki je rekel:

»Je že dober. Pazi, da ne useka še tebe!«

Do pasu slečen sem ležal na toplih kamnitih tleh in zmedeno gledal vprašujoče poglede. No, kaj pa zijate? Uprl sem se na komolec, da bi vstal, pa me je mlad oficir prijazno potrepljal.

»Že dobro, že dobro. Kar počivaj še malo. Nam boš povedal, kaj se je zgodilo pod vodo.«

Počasi se mi je vračal spomin. Mozaik se je vse hitreje sestavljal in kmalu sem lahko povedal svojo štorijo.

»Zdaj ti bom pa jaz povedal še drugi del, ki ga ti ne poznaš,« se je namuznil stariji vodnik, ko sem končal.

»Sedeli smo tu na robu, ko je Zlatko tik pred nami do pasu izletel iz vode. Držal te je za plavut in vpil, da si se utopil. Zagrabili smo te kar za noge in v nekaj sekundah smo te imeli zunaj. Dihal si normalno in vse je bilo videti okej, le v nezavesti si bil še vedno. Stažo ti je primazal dve, tri klofute, da bi te prebudil. Takrat pa presenečenje. Med nerazločnim preklinjanjem si sprožil desnico in, tup, je nesrečnika zadela v obraz. Udarec je bil tako silovit, da se je mož prevrnil po tleh. Potem smo imeli delo z njim.«

Z obžalovanjem sem pogledal našega medicinca, ki si je otipaval zardelo lice. Le nasmehnil se je in zamahnil z roko.

»Samo, da se nisi utopil!«
.
.
.

O avtorju - Silvester Mlinar

Obvestite me o novi knjigi tega avtorja

Želite, da vas po elektronski pošti obvestimo, ko izide nova knjiga ali ponatis katere od knjig tega avtorja?

DA - obveščajte me o novostih avtorja
.
.
.
.

Podrobnosti o izdelku

  • Obseg/št. strani: 200
  • Datum Izida:
  • Jezik: slovenski
  • Vezava: Mehka
  • ISBN/EAN: 9789616922654
  • Mere izdelka vxš: 23,5 x 16,4 cm
  • Založba Ebesede, d.o.o.
  • Avtor:
  • Povprečna ocena:
    Ocena kupcev: 0
    (0)

Mnenja kupcev

  0  ocen:
5 zvezdice
0%
(0)
4 zvezdice
0%
(0)
3 zvezdice
0%
(0)
2 zvezdice
0%
(0)
1 zvezdica
0%
(0)
Povprečna ocena kupcev:
Ocena kupcev: 0
(0 ocen uporabnikov )
.
Ocenite izdelek s klikom na zvezdice:
 
.
.
.
.
.

Oznake kupcev o tem izdelku

Kliknite na posamezno oznako za prikaz vseh izdelkov označenih s to oznako:

Dodaj oznako:

Dodaj
.