.
 
.

Piaf, francoski mit

Avtor: , Prevajalec: Maja Kraigher
5 (1  ocena uporabnikov )

V knjigi spremljamo pariškega vrabčka od rojstva (ne na ulici, kot govorijo znane zgodbe) skozi otroštvo (ki tudi ni bilo čisto tako, kot smo doslej brali in poslušali – niso je hranili z vinom in ni bila štiri leta slepa …) in skozi obdobje uspehov, ekscesov ter burnih ljubezenskih zgodb do mučnih zadnjih let in smrti. Življenje kot napet roman, ki ne potrebuje nobene mitizacije …

.
Redna cena: 37,90 €
Rok dobave: 2-3 dni.
.
.
Količina:  
.
Strošek dostave je enoten za celo Slovenijo in znaša 2,95 €, ne glede na količino in vrsto kupljenih izdelkov.

Številni izdelki imajo oznako "brezplačna dostava", kar pomeni, da v prmeru nakupa takšnega izdelka poštnine ne boste plačali. 

Več o dostavi
Emka.si omogoča naslednje načine plačila:
  • z gotovino ob prevzemu (velja le za fizične osebe),
  • s plačilno oziroma kreditno kartico (Mastercard, Visa, ActivaMaestro, Activa, Diners, American Express),
  • s storitvijo Moneta (Mobitel in Simobil)
  • Plačilo po predračunu (pravne osebe)
  • Račun z odlogom plačila (za javna podjetja)
Več o plačilih

Pri vsakem izdelku je naveden predviden rok dostave. Glede na to katere izdelke izberete, se vam pri oddaji naročila prikaže tudi končni predviden datum dobave vašega pakete.

Večino izdelkov dostavljamo iz lastne zaloge, zato so naši dobavni roki zelo kratki.

Ko vam bomo poslali paket boste o tem obveščeni tudi po emailu. V emailu bo navedena številka vašega paketa ter povezava do Pošte Slovenije, kjer boste lahko preverili natančen status dostave.

Več o dostavi

To je spletna cena
Shrani v seznam želja
.

.
Priporočamo tudi:
.

Opis

O Édith Piaf (1915–1963), tej znameniti umetnici, ki je umrla leta 1963 pri komaj 47 letih, je bilo objavljenih veliko knjig, a doslej najzajetnejša, najnatančnejša in najbolj dokumentirana je biografija, ki jo je leta 2013 objavil Robert Belleret.

Opravil je velikansko in pionirsko delo: življenje in kariero najslavnejše, najbolj oboževane in najbolj mitizirane osebnosti francoske glasbene scene je raziskal in analiziral do potankosti. Porušil je kar nekaj ukoreninjenih mitov, ki jih je širila sama in so jih vedno znova povzemali mediji.


V zameno zanje ponuja resnično zgodbo njenega fantastičnega, turbulentnega in kaotičnega življenja ter njeno neverjetno mnogoplastno podobo: bila je skrajno tankočutna pa hkrati egocentrična, zahtevna in trmasta; ambiciozna in gospodovalna pa hkrati negotova; velikodušna in pogosto krivična, strastna in zapeljiva pa obenem prestrašena in ljubosumna.


V knjigi spremljamo pariškega vrabčka od rojstva (ne na ulici, kot govorijo znane zgodbe) skozi otroštvo (ki tudi ni bilo čisto tako, kot smo doslej brali in poslušali – niso je hranili z vinom in ni bila štiri leta slepa …) in skozi obdobje uspehov, ekscesov ter burnih ljubezenskih zgodb do mučnih zadnjih let in smrti. Življenje kot napet roman, ki ne potrebuje nobene mitizacije …



Preberite odlomek


 
Iz predgovora


 Édith s ptičjim vzdevkom, ustvarjena za hojo po vrhovih ter za igranje z nevihtami in viharji, je potolkla vse rekorde: v zapeljevanju, v strasteh, v trpljenju, v norostih, v izzivalnosti, v odklonih, v nesrečah, v hospitalizacijah, v srečanjih, v odkritjih in predvsem v zmagoslavjih. Njeno življenje je roman, črn, trpek, zabaven, strašljiv in vznemirljiv, ostuden in hkrati bleščeč, veličasten in obenem patetičen.
Ženska, ki je bila ena najžlahtnejših umetnic, pa tudi ena najbolj samouničevalnih – najbolj »destroy«, še preden so za rokovske zvezde izumili ta izraz – je umrla pri sedeminštiridesetih letih, izgorela za svojo prvo in edino strast: šanson. /…/ Glas Édith Piaf očitno pripada nekakšnemu francoskemu duhu in bi ga lahko postavili ob bok velikanom v virtualnem panteonu, kamor navadno vstopajo samo pisatelji in pesniki. In res je več kot skrajni čas za popravo vnebovpijoče krivice: njen skoraj nadnaravni interpretacijski talent je zasenčil enega izmed drugih njenih talentov, avtorskega. Tej skorajda nepismeni samoukinji, zmikavtki besed in paberkovalki podob, občutij in čustev je uspelo napisati blizu devetdeset besedil za šansone, nekateri so obšli ves svet, in zložiti nekaj melodij. Petdeset let po njenem odhodu njeni najpomembnejši deli, L'Hymne a l'amour in predvsem La Vie en rose, še vedno ožarjata naš planet in vzburjata čustva na vseh zemljepisnih širinah.


Yves Montand, lepi ljubimec


 Kljub nemirnim časom je umetniško življenje teklo naprej, brez sramu. In ljubezensko tudi. V začetku avgusta je v Moulin-Rougeu v Édithino življenje stopil, malone vdrl, nov moški.
 Ko je kabaretist Roger Dann, ki naj bi nastopil pred Édith, iz nepojasnjenega razloga nenadoma odpovedal, so razmišljali o več pevcih, ki bi ga lahko nadomestili, in pevka se je brez navdušenja sprijaznila s tem, da bo preizkusila drugega mladega kabaretista, o katerem ni slišala veliko dobrega razen tega, da v domačem marsejskem okolju hudo zažiga: imenoval se je Yves Montand.
 Montand je prišel iz Marseilla v začetku leta 1944 po nasvetu svojega producenta in impresarija Émila Audiffreda in uspelo mu je nastopiti v predstavah v ABC, Bobinoju in Folies-Belleville z repertoarjem, kjer so prevladovali amerikanizirani šansoni, med njimi slavni Dans les plaines du Far West s psevdojenkijevskimi vzkliki in drznimi rimami (»harmônica« na »Texas«). Njegov zazoujevski suknjič z velikim karom in pretirano poudarjene kretnje sprva niso pritegnili pariškega občinstva. Zato je zelo kmalu opustil vpadljivi suknjič in začel nastopati v umirjeni rjavi srajci z odpetim ovratnikom ter skladnih hlačah, in to je ostalo njegova najljubša oprema za nastope.
 /…/
 Ob podpori Harryja Maxa je Montandu uspelo najti nekaj angažmajev v Parizu in ni bil več popolnoma neznan, toda njegov nemirni slog, sloneč na pretirani odrski igri z velikanskimi in krilečimi rokami, se je zdel pravo nasprotje sloga umirjene Piaf. On sam je zvezdnico, ki je ni nikoli videl na odru, ocenjeval kot »mračnjakinjo« in še »tečnobo« povrhu (ta omiljeni izraz je Édithin). Jezen, ker mu je Piaf naložila avdicijo, zakamuflirano v vajo, se ji je nerad podredil, vendar se je potrudil ugajati. In je ugajal. Manj s svojimi šansoni in glasom kot z všečnim telesom.
 Édith je v svojih spominih takole opisala srečanje: »Prišel je dan avdicije. V prostorni dvorani Moulin-Rougea sem bila skoraj sama, izgubljena v senci. Yves je zapel in me takoj osvojil. Kolosalna osebnost, vtis moči in trdnosti, zgovorne, krepke, čudovite roke, lep, razviharjen obraz, resnoben glas in – čudo – skoraj nič več marsejskega naglasa.« Po četrtem šansonu, pravi, je stopila proti robu odra, da bi povedala temu »velikemu fantu, temu dolginu«, da je »fantastičen«, in mu napovedala »imenitno kariero«. Montand je pripovedoval za odtenek drugače: »Sedela je tam, očarljiva v svoji rožasti obleki, zelo ljubka, zelo fina, s prečo ob strani. Les Plaines du Far West, Je m'en fous, Je vends des hot-dogs a Madison et a Great Central Park, in potem je vstala. A kot se jaz spominjam, me je s pohvalami zasula pozneje, po prvi predstavi.«
 Kakorkoli že, strela je udarila v obe smeri, kajti tudi Montand je priznal, da je bil »osupel, zbegan, očaran«, ko je potem poslušal in gledal Piaf, ki je drugo za drugo odpela svoje uspešnice – L'Accordéoniste, De l'autre côté de la rue, J'ai dansé avec l'amour in Il riait – intenzivno, čustveno, predvsem pa »poznavalsko«, kot si ni bil predstavljal. Menda je bil »zapeljan«, »dotolčen«, popolnoma iz sebe in ni mogel zadržati solz. In s časom je imenitno polepšal telesne čare svoje bodoče ljubice: »Zdela se mi je drobcena, lepa s tistim velikim čelom, z modrimi očmi, s tistim ljubko proporcioniranim telescem – čisto majhnimi prsmi, gibkimi boki …« Človek bi mislil, da bere opis kakšne fatalke …
 Poklicnemu srečanju je istega dne ali nekaj dni pozneje sledila večerja – neverjetno obilna za tiste čase pomanjkanja – v dobri restavraciji na montmartrskem griču. Henrija Conteta, ki je bil tudi zraven, so morali obhajati čudni in boleči občutki, ko je gledal svojo tako imenovano ljubico, kako je z očmi požirala nekega Montanda, resda plašnega, nerodnega, celo nespretnega, ki pa je izžareval za Édith neustavljiv šarm. Toda isti Contet je 8. avgusta 1944 v Paris-Midiju objavil za »tekmeca« osupljivo pogumen in elegantno brezbrižen slavospev ter obenem določujoč članek o Montandu z naslovom Odkritje v Moulin-Rougeu: »Nasmeh ima kot z Duboutove risbe, roke kot lopate mlina na veter in dlani, ki vzbujajo željo po petju. Dlani drvarja pesnika. Nenavadne roke, polne muzike, roke, ki plešejo v ritmih bluesa, ki prestrezajo krike trobente ali cefrajo in pometajo smeh saksofona. Potem ga poslušaš. Njegov glas te lahko pripravi, da zapreš oči, ko te ne spravlja več v smeh …« Tudi če je ta članek »naročila« Piaf, ne bi bilo mogoče dati karieri boljšega pospeška.
Zgodovinski in končno srečni dogodki, ki so se odvijali v osvobojeni prestolnici, so povzročili, da so se umetniško življenje in predstave za več tednov prekinili, a ko sta se Édith in Yves sredi septembra spet našla v programu Moulin-Rougea, sta na skrivaj in na samem že nadaljevala z medsebojnimi profesionalnimi vznemirjanji. Se je dal Montand zapeljati šarmu Édith ali Piaf? »Edith je bila zelo drobna in zelo urejena, sveža, koketna, zanikrne ženske ne bi mogel ljubiti,« je vztrajno zatrjeval, ko je Momone v svoji knjigi spravila na plano kup umazanega perila, v pravem in prenesenem pomenu. »V ljubezni je bila karseda čista in karseda preprosta. Si ne predstavljate Mesaline, ki v sami srajci moli? In pred mojim one man showom celih šest mesecev ni spustila po grlu niti kaplje alkohola …« Tu Montand po krivem govori o »one man showu«, v resnici je bil namreč to samo dolg pevski nastop. Šele marca 1951, ko sta se s Piaf razšla, je imel v Étoile pravi recital v dveh delih, ki je pomenil prelomnico v zgodovini varieteja.


Kako je čarodejka Piaf preobrazila Montanda


 Srčna in telesna zveza, ki se je takrat začela, ni bila kar tako, saj sta bili vpleteni največji zvezdi francoskega šansona. Ena, ki je že kraljevala, druga vzhajajoča. Ljubezenski zanos obeh umetnikov nikakor ni izključeval lucidnosti Piaf, ki je takoj začela svetovati, izobraževati in voditi, se pravi krotiti tega norega konja, ki se je ojnic včasih divje otepal. Bila je šest let starejša od njega in imela je izkušnje v poklicu, zaradi katerih je bila razlika še toliko večja.
 Potem ko ga je najprej vprašala, ali ni morda Kanadčan, ker jo je begal njegov nenavadno obrzdani marsejski naglas, ga je začela odločno pregovarjati, naj zamenja repertoar. Ničvredne kavbojske pesmi, ki so bile všeč ljudem, očaranim nad osvoboditelji z druge strani Atlantika, so se ji zdele s svojo folkloro tabornih ognjev, velikih lasov in širokokrajnih klobukov precej otročje. Piaf je bilo takoj jasno, da take banalne popevke nimajo prihodnosti. Prepričala ga je, včasih ne brez težav, naj interpretira »dobre, resnično francoske šansone«, in se mu jih potrudila izbrskati, uspešno.
 Henri Contet, ki bi imel dober razlog, da bi se umaknil, je Montandu ponudil šansone Gilet rayé, nesrečno zgodbo hotelskega nočnega čuvaja, zaljubljenega v nestanovitno gostjo, Ce monsieur-la in Ma gosse, ma p'tite môme, duhovito pesmico o predmestni krčmi na glasbo Marguerite Monnot, ki jo je sprva namenil Mauriceu Chevalierju. Pa tudi Édith je v navdihu prijela za pero in mu napisala besedili Le Balayeur in Il fait des …
 Prvi kitici tega zadnjega šansona sta čisti, brez šibkih mest, z zelo sodobno strukturo, potem pa se Piaf s kančkom hudobije pozabava z nizanjem onomatopej: la, la, la la, Oh Willy, Wil-ly-Wil-ly-Willy …, Hé-dy-Hédy-Hé-dy-hé-é-dy oh …; Montand jih je imenitno odbrundal, zapeljivec je našel svoj glas in svojo pot.
 Z Balayeurjem se je Édith pokazala še bolj zajedljiva do svojega varovanca: Je suis terriblement timide / Malgré mes airs a tout casser / A l'école on m'appelait Candide / Depuis ce surnom m'est resté … (»Strašansko sem plašen, čeprav vzbujam videz predrzneža. V šoli so me klicali Kandid in ta vzdevek mi je ostal …«) Toda Yves je pometel s težavami in že izumljal režije.
 Predvsem pa sta – s posredovanjem Piaf ali brez nje – Jean Guigo pri besedilih in Loulou Gasté (ki je ravno takrat spoznal svojo šestnajstletno muzo Jacqueline Enté, bodočo Line Renaud) pri glasbi z izjemno intuicijo spolirala dva šansona, ki sta čudežno delovala in ustvarila podobo novega Montanda: Battling Joe in brezhibni Luna Park: Dans mon usine de Puteaux / On peut dire que j'fais le fin boulot / Ça fait bien trois cent soixante-jours de long / Que je visse toujours le meme sacré petit boulon … (»Lahko bi rekli, da imam v svoji tovarni v Puteauxu dobro službo. Vseh dolgih tristo šestdeset dni privijam vedno isti prekleti vijaček …«)
 Z zgodbama o boksarju, ki je od udarcev oslepel, in o veselju do življenja delavca, ki beži iz osamljajočega vsakdana pod obločne luči na veselici, se je nekdanji italijansko-
 -marsejski frizerski vajenec Livi kot po čudežu prelevil v Montanda, arhetipskega simpatičnega pariškega proletarca. Mitska podoba z enako zgoščenim pomenom kot podoba poulične pevke in dekleta s pločnika za nekdanjo Môme.
 Toda avgusta 1944 to še ni bilo to. Sodeč po programu, je Montand, »komični kabaretist«, v Moulin-Rougeu ob spremljavi orkestra Clauda Normanda pel prav tiste pesmi, ki so zažigale okrog Canebiere in še marsikje tam okoli. In septembra, spet v Moulin-Rougeu in potem še v nekaj kinih, kjer sta s Piaf skupaj nastopala, njegov slog še ni bil izrazito drugačen. Toda privatne učne ure so se začele in Montand, ki je dojel vse, kar je lahko potegnil iz tega pouka, se je podredil z navdušenjem, enakim navdušenju svoje učiteljice, in včasih odmislil svojo občutljivost in svoje komplekse samouka. Pevka Léo Marjane nam je zaupala, da jo je Édith takrat povabila, naj ji pove, kaj si misli o njenem »odkritju«: »Našla sem velikega možaka, v starih škarpetah, peš [sic] je prišel iz Marseilla. Poslušala sem ga, potem pa sem mu povedala, da bo mogoče v redu, ko bo nehal gestikulirati.«
Yves je najprej nekaj časa stanoval pri prijatelju Raoulu Andréju na Rue Chalgrin 7, potem v skromnem hotelu na Rue de Richelieu, vse pogosteje pa je zahajal k Édith na Avenue Marceau 71. Dan za dnem se je učil, se prilagajal, vsrkaval kot goba. Njegova vztrajnost je bila v sorazmerju z njegovo ambicioznostjo: velikanska. Da bi oslabil svoj južnjaški naglas in si izboljšal dikcijo, je bil pripravljen izgovarjati in artikulirati vsako besedo s svinčnikom počez med zobmi. In nazadnje se je po nasvetu Henrija Conteta prisilil tudi k izobraževanju, branju ter odkril Moliera, Verlaina in Préverta.

Recenzija Bukla


Belleret (1946), francoski pisatelj, biograf in novinar, se je, kljub temu da je bilo o francoski pevki Édith Piaf (1915–1963) objavljenih že na desetine biografij, odločil, da bo o tem francoskem glasbenem mitu napisal najpopolnejši in najboljši življenjepis. Z obsežno knjigo Piaf – francoski mit (2013), pisano v gostem, tu in tam poetičnem, informativnem in slogovno bogatem ter natančnem slogu, mu je to tudi uspelo. Pred nami vstane razkošna pripoved, ki se vije od pevkinega nenavadnega otroštva, ko jo je vzgajala očetova mama, ki je v Normandiji vodila javno hišo (knjiga spotoma spodbije tudi nekatere uveljavljene mite, kot je denimo ta, da je mala Édith skoraj oslepela, potem pa čudežno ozdravela), prek začetka njene kariere, ko ji je besedila pisal tudi pesnik in pisatelj Jean Cocteau, pa vse do njenega zadnjega, sedeminosemdesetega šansona (»Ne morem peti o žalosti, zato me pustite jokati …«), ko je kmalu zatem veliko prezgodaj sklenila svojo življenjsko pot.


Samo Rugelj; Bukla 116-117

.
.
.

O avtorju - Robert Belleret

Obvestite me o novi knjigi tega avtorja

Želite, da vas po elektronski pošti obvestimo, ko izide nova knjiga ali ponatis katere od knjig tega avtorja?

DA - obveščajte me o novostih avtorja
.
.
.
.

Podrobnosti o izdelku

Mnenja kupcev

  1  ocena:
5 zvezdice
100%
(1)
4 zvezdice
0%
(0)
3 zvezdice
0%
(0)
2 zvezdice
0%
(0)
1 zvezdica
0%
(0)
Povprečna ocena kupcev:
Ocena kupcev: 5
(1 ocena uporabnikov )
.
Ocenite izdelek s klikom na zvezdice:
 
.
.
.
.
.

Oznake kupcev o tem izdelku

Kliknite na posamezno oznako za prikaz vseh izdelkov označenih s to oznako:
  1. edith piaf (1)

Dodaj oznako:

Dodaj
.