»Otroške poezije nisem nikoli ločeval od one druge, za tako imenovane odrasle. Tudi zanjo veljajo iste zakonitosti kot za vso ustvarjalnost! Morda so možnosti za dobro otroško poezijo celo manjše. /.../ otroška poezija nastane samo tedaj, kadar je v človeku samem dovolj otroškega sveta in kadar gleda na svet z radoživimi otroškimi očmi. /.../ pisanje za otroke mi je beg iz sveta vsakdanjega realnega življenja v neki drugi, lepši svet, bolj poezija za oddih, bolj zame kot za otroke.«
Na kratko
- rojen 29. septembra 1928, Šentjurij pri Novem mestu
- umrl 21. oktobra 2011
- pesnik
- pravnik, prevajalec, novinar, urednik
Življenjepis
Tone Pavček se je rodil materi in očetu kmečkega rodu. Zaradi preživljanja in dela je družina živela ločeno, saj je oče služil v Ljubljani, mati pa je delala doma. Pesnik je osnovno šolo začel obiskovati v Mirni Peči, v drugem razredu pa ga je oče vzel s sabo v Ljubljano, kjer je končal osnovno šolo v Marijanišču.
Po končani osnovni šoli je obiskoval klasično gimnazijo, katero je med vojno opravljal z izpiti, saj se je iz Ljubljane za časa vojne vrnil v Šentjurij, v šesti razred pa se je spet vpisal redno. Po opravljeni maturi je študiral pravo in leta 1953 diplomiral. Najprej je bil novinar pri Ljubljanskem dnevniku in Ljudski pravici, kasneje pa novinar in urednik na RTV Ljubljana ter hkrati ravnatelj Mladinskega gledališča v Ljubljani. Od leta 1972 do upokojitve je bil glavni urednik Cankarjeve založbe. Živi v Ljubljani.
Tone Pavček je začel pisati prve pesmi star komaj enajst let. Objavljati je začel v Mladinski reviji leta 1947, ko je objavil Sonet Ivanu Cankarju. Šest let pozneje je skupaj z Janezom Menartom, Cirilom Zlobcem in Kajetanom Kovičem izdal pesniško zbirko Pesmi štirih in se uveljavil kot predstavnik novoromantično usmerjenega povojnega intimističnega pesništva. Sprva je Pavčkova lirika vitalistična, pesnik pa je v razmerju do narave idiličen in harmoničen. Vrh svojega pesniškega razvoja ja Pavček dosegel z refleksivno poezijo, v kateri se sprašuje o smrti in življenju (Dediščina, Goličava), z vidika posameznika in skupnosti.
Pavček je eden najpomembnejših klasikov slovenske otroške in mladinske poezije. Je tudi avtor izpovedne knjige esejev Čas duše, čas telesa in pomemben pesniški prevajalec ruske modernistične poezije dvajsetega stoletja. Znane so tudi njegove prepesnitve srbske in hrvaške lirike ter del za otroke.
Tone Pavček je leta 1965 prejel nagrado Prešernovega sklada, 1984 pa Prešernovo nagrado.
Povedali so:
"Tone Pavček je tudi v času najhujših dvomov in preizkušenj ostal pesnik življenja. Narava je pri Pavčku od vsega začetka doživljanja kot zadnje zavetje ranljive in krhke človekove eksistence /.../"
Igor Grdina
"Izjemno priljubljena je Pavčkova poezija za otroke. Najprej zaradi izvirnosti pravljičnih motivov, oblikovanih z značilno zvočno ubranostjo, ki jo poživlja besedno bogastvo pesniških figur. /.../ Posebnost Pavčkovega ustvarjanja za mladino je združevanje pravljičnih, fantazijskih in ljudskih prvin, s katerimi se približa otrokovemu načinu mišljenja in doživljanja /.../"
Helga Glušič
Bibliografija
Poezija (izšlo pri MKZ): SVrtiljak, 1965, Sonce in sončnice, 1993,Upočasnitve, 1998,Petdeset let potem (zvočni posn.), CZ 2003, Darovi, 2005, Same pesmi o ljubezni, CZ 2008, Samo tu lahko živim, 2008,
Ostale izdaje: Sonet Ivanu Cankarju, 1947, Pesmi štirih, 1953, Sanje živijo dalje, 1958, Ujeti ocean, 1964, Zapisi, 1972, Iskanje sveta, 1973, Poganske hvalnice, 1976, Pesmi, 1978, Dediščina, 1983, Prave (in neprave) pesmi, 1986, Goličava, 1988, Temna zarja, 1996, Pesmi, 2001, Nežnosti, 2002, Starožitja, 2004, Radobesednice, 2004, Ujedanke, 2006, To je, kar je, 2008, Majhnice in majnice, 2009.
Mladinska literatura (izšlo pri MKZ): Mladi trije bratje in zlata ptica, 1956, Maček na dopustu, 1957, Čuri Muri v Afriki, 1958, Polž pred nebotičnikom, 1960, Sončece v žepu, 1960, Velesenzacija, 1961, Strašni lovec Bumbum, 1969, Kaj je najlepše, 1969, Čenčarija, 1975, Domače živali, 1976, Slon v žepu, 1979, Pijanost, 1989, Deček gre za soncem, 1998, Juri Muri drugič v Afriki, 2001,
Ostale izdaje: Mokedaj, 1976, Marko na belem konju jaše, 1984, Prave (in neprave) pesmi, 1986, Besede za sladkosnede, 1991, Majhen dober dan, 1992, Živalski ringaraja, 1994, Majnice, fulaste pesmi, 1996, s črko čez Krko, 2003, Pavcek.doc, 2007,
Esejistika: Čas duše, čas telesa, 1994
Prevodi: A. A. Ahmatova, A. A. Blok, M. I. Cvetajeva, S. A. Jesenin, J. A. Jevtušenko, V. V. Majakovski, B. L. Pasternak, A. A. Voznesenski
.