Popotniške zgodbe Andreja Moroviča se godijo v monokromatskih krajinah,
v puščavi in na morju. Zgodbe raziskujejo odnos, ki ga posameznik stke
v razmerju do - vsaj navidez - brezmejnih zemeljskih prostranstev, hkrati
pa seveda odnos do redkih prebivalcev teh posebnih prostorov.
Knjiga je bolj kot nizanje popotniških izkušenj iskanje in raziskovanje tistih kotičkov sveta,
ki zaradi svoje težje dostopnosti omogočajo eno zadnjih iluzij fizične in duhovne
svobode v današnjem, vedno bolj nesvobodnem svetu.
Brezdanja ravnica prinese olajšanje. Tla so spet trdna, v neskončnem premikanju nog
je neka tolažba. Ponovitev, pozaba. Mehanizem, ki sproti briše spomin in zapira pot
strahovom prihodnosti. Noč je hladna, uspe nama spati v polurnih koščkih, potem naju
mraz nažene naprej. Sredi noči prečiva drugo, še širšo verigo sipin. Majhne so, a strme,
zašiljene kot čekani morskega psa. In mehke, ubijajoče mehke. Korak naprej, pol koraka
nazaj. Kot bi dvigal uteži. V nedogled. In vmes, med pudrastimi špičaki, so kredaste
ponve, trde kot beton.
.