.
 
.

Ogenj, rit in kače niso za igrače - Intimno življenje Slovencev v 20. stoletju

4 (8  ocen uporabnikov )

Škoda bi bilo, če bi šle stvari, povezane z intimnostjo prednikov v pozabo, ne da bi jim prisluhnili!

.
Redna cena: 30,00 €
Rok dobave: 2-3 dni.
.
.
Količina:  
.
Strošek dostave je enoten za celo Slovenijo in znaša 2,95 €, ne glede na količino in vrsto kupljenih izdelkov.

Številni izdelki imajo oznako "brezplačna dostava", kar pomeni, da v prmeru nakupa takšnega izdelka poštnine ne boste plačali. 

Več o dostavi
Emka.si omogoča naslednje načine plačila:
  • z gotovino ob prevzemu (velja le za fizične osebe),
  • s plačilno oziroma kreditno kartico (Mastercard, Visa, ActivaMaestro, Activa, Diners, American Express),
  • s storitvijo Moneta (Mobitel in Simobil)
  • Plačilo po predračunu (pravne osebe)
  • Račun z odlogom plačila (za javna podjetja)
Več o plačilih

Pri vsakem izdelku je naveden predviden rok dostave. Glede na to katere izdelke izberete, se vam pri oddaji naročila prikaže tudi končni predviden datum dobave vašega pakete.

Večino izdelkov dostavljamo iz lastne zaloge, zato so naši dobavni roki zelo kratki.

Ko vam bomo poslali paket boste o tem obveščeni tudi po emailu. V emailu bo navedena številka vašega paketa ter povezava do Pošte Slovenije, kjer boste lahko preverili natančen status dostave.

Več o dostavi

To je spletna cena
Shrani v seznam želja
.

.

Skupaj ceneje!

Kupi Ogenj, rit in kače niso za igrače - Intimno življenje Slovencev v 20. stoletju + Seks ob zori - predzgodovinski izvori moderne spolnosti skupaj ter prihrani dodatnih 3,82 € (5,60%)
  • Ogenj, rit in kače niso za igrače - Intimno življenje Slovencev v 20. stoletju
    30,00 €
    .
  • +
  • 38,20 € 34,38 €
    .
  • =
  • Skupaj redna cena: 68,20 €
    Skupaj v kompletu: 64,38 €
    Prihranek pri kompletu: 3,82 € (5,60%)
    Dodaj v košarico
Priporočamo tudi:
.
Kdor je kupil ta izdelek, je kupil tudi...
.

Opis


Založnik o knjigi

Nekoč, ko sem prvič naletela na zgodbe, ki so pripovedovale o najbolj skritih, zelo intimnih dejanjih spolnosti naših prednikov, sem spoznala, da sem ''na sledi'' nečesa, o čemer nihče nič ne ve, pa tudi kakšnih podobnih zapiskov o tej temi nisem zasledila.

Pripovedi o tem, kako so se imeli radi naši predniki, so postali moja ''pot'', po kateri sem hodila vrsto let in nazadnje prišla do ''konca'', slišano pa bo moč v obliki zanimivih in sočnih zgodb prebrati v knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače.

Dodala sem še poglavja o življenju dekel in hlapcev, o tem, kakšno je bilo na začetku 20. stoletja otroštvo dedov in babic, kako so se po 2. svetovni vojni zidale hiše. Med drugim so me zanimali odnosi med taščo in snaho, kako so se nekoč rojevali otroci, kako in zakaj so se ljudje sovražili med seboj.
 

Posebno poglavje je namenjeno dedu Luki, ki je bil znana žirovska legenda. Mislim, da je knjiga na okoli 350 straneh vredna vaše pozornosti. Konec koncev si upam trditi, da podobne v slovenskem knjižnem prostoru do sedaj še ni bilo.

Milena Miklavčič


Recenzija Bukla

Diplomirana pisateljica in novinarka, avtorica odmevnega bloga in tudi številnih knjižnih del za odrasle in mladino, se v svojem najnovejšem delu, mešanici bistroumne etnološke raziskave in zgodovinske analize, posveča intimnemu življenju, torej spolnosti, higieni in prehranjevanju Slovencev, ki so bili na naših tleh rojeni v prvi polovici 20. stoletja. Miklavčičeva je svojo raziskavo opravila tako, da se je o teh rečeh pogovorila z več kot petdesetimi sogovorniki, njihove odgovore pa logično razporedila znotraj zastavljenih vsebinskih enot. Humorno, trpko in pogosto presenetljivo branje, v katerem spoznamo, kako drugače so živeli naši nedavni predniki in kako malo informacij so imeli o rečeh (denimo v zvezi s spolnostjo), o katerih zdaj redno poročajo in izobražujejo skoraj vse (ženske) revije. Izviren prispevek k zgodovini slovenskega vsakdanjega življenja. Samo Rugelj; Bukla 97-98


ODLOMEK IZ KNJIGE:

Lulček, ki ščije in se 'baka' (goni)

Časi pred letom 1950 so bili, kar se tiče intimnosti med moškim in žensko, izrazito nenaklonjeni poznavanju  telesnih različnosti. Moški so o ženskah, o njihovem čustvenem ravnanju in spolnem odzivu vedeli bore malo, če sploh kaj, lahko bi celo rekli, da so ženske vedele o moških dosti več. Poznale so njihove spolne organe, saj so jih imele priložnost videti pri opravljanju potrebe. Ženske so lulale stran od radovednih oči, tudi tedaj, ko so delale na njivi ali v gozdu. Moški se je med opravljanjem zakonskih dolžnosti ženskega mednožja sila poredko - če sploh kdaj - dotikal, ta del telesa se mu je zdel tudi nečist. Sploh pa je bilo ''dotikanje spolovila'' greh še v času moje mladosti (rojena sem leta 1952). Splošno mnenje je bilo, da je lulika namenjena zgolj konkretni uporabi, ne pa raziskovanju oziroma užitku.



To, kar so videli pri živalih, zlasti pri biku in kravi, so prenesli tudi v posteljo. Zanimivo je, da za združitev niso imeli kakšnega posebnega izraza. Temu dejanju so rekli ali tiste reči ali pa so, vsaj kmečki, govorili, da se gredo   bakat.   Še pred 2. svetovno vojno tako imenovani   misijonarski, vsaj na vasi, ni bil edini, ki so ga uporabljali. Vsem slovenskim filmom in leposlovni literaturi  navkljub je treba priznati: moški so dan za dnem opazovali bika, ki se je spravil na kravo od zadaj, enako so pri spolnem aktu potem počeli tudi sami.


Pogovori o riti so bili tabu. Če se je že govorilo o njej, so ljudje uporabljali ovinkasto besedje, ker so se bali, da bi s pravim poimenovanjem naredili greh oziroma pohujšali koga od otrok, če bi kje v bližini nehote vlekel na ušesa.


Ženske so se pri opravljanju male in velike potrebe umaknile za grm, v hlev ali za hišo, moški pa so jo opravljali kjerkoli. Zaradi neumivanja med nogami je moške okoli spolovila nenehno srbelo. V ta namen so imeli pri levem žepu narejeno dodatno luknjo, skozi katero so se, po potrebi, čohali. Spodnjega perila niso nosili, zato se je dogajalo, da jim je   lulček   uhajal na prosto tudi skozi razporek.


Hlače so bile, zaradi posledic uriniranja in slabe higiene pri iztrebljenju, največkrat otrdele  in so tudi zato ovirale moškega pri bolj sproščenem gibanju.


Opozorili so me na umetnika, ki je navade glede higiene obdržal žive še v 21. stoletju. Med ljudmi je krožila anekdota, da so bile zaradi umazanije njegove hlače, pod katerimi ni nosil spodnjic, tako trde, da jih zvečer, ko je legel k počitku, ni odložil na kavč, temveč jih je prislonil k zidu.


Lucija (roj. 1905)   je kot otrok v šoli narisala na tablo možaka z lulčkom, medtem ko ščije v kahlo. Učiteljica jo je zaradi tega natepla in jo za več ur zaprla po pouku. Poleg tega so jo sošolci zatožili njenemu bratu, ki ji je zaradi nespodobnega obnašanja ves besen vrgel motiko v glavo. Brazgotina se ji  poznala vse do smrti. V Lucijini družini so bili globoko verni in je že najmanjša misel na spolnost pomenila smrtni greh. Povedala je še, da se je niti mož, ko je bila poročena, z roko ni nikoli dotaknil med nogami.


Vseeno se je zgodilo, da so ženske kdaj odložile plašč igrane spodobnosti, saj so jih pogovori o spolnosti privlačili. Veliko  sproščenosti so si privoščile plevice na njivi. Med delom so rade kakšno rekle, zlasti še, če je gospodinja čaju dodala požirek vina. Če je bil v bližini otrok (tudi že malo starejše deklice niso bile izjema), so hitro zaključile s klepetanjem, češ: oblačno je, oblačno, kar je pomenilo, da je treba obvarovati otroška ušesa.


Veliko deklet je to, kaj je treba početi z moškim, da rata otrok, izvedelo od starejših prijateljic. Mamam se ni zdelo potrebno (sploh pa jih je bilo sram ali pa so bile kljub veliki družini še zmeraj zelo nevedne), da bi razsvetljevale svoje hčere.


 Če pa so matere že delile nauke, so jih zaključile nekako takole: ''Ko so bo spravil nate, stisni zobe, saj bo hitro konec.''


Spominjam pa se, da je še v šestdesetih letih prejšnjega stoletja v takratni Anteni neko dekle zelo resno spraševalo, če je možna zanositev skozi dolge hlače.


Tone (1921)   je pripovedoval o svojem očetu, ki je bil surovež in pijanec. Pri hiši je bilo že 14 otrok, on pa se je do žene, Tonetove matere, obnašal tako, kot da je pri hiši zato, da zadovoljuje njegove spolne potrebe. Pri tem se ni oziral niti na otroke, ki so čemeli na peči, on pa si je na špampetu (postelji), ki je bil v istem prostoru, jemal svoje pravice.


''Mama se ni nikoli upirala, bila je vzgojena v duhu, da je s poroko postala moževa lastnina in da ta lahko počne z njo vse, kar ga je volja. Spominjam pa se, da sem jo nekoč slišal, ko je potarnala sosedi, da se boji, da otroci ne bodo pri pravi pameti, ker so bili spočeti v pijanosti.''


Hilda (1927)   je bila še otrok, ko je s težkimi škundrami (košarami) odnašala plevel z njive. Spotikala se je med brazdami, košara jo je tolkla po nogah, toda nikomur ni padlo na pamet, da bi ji priskočil na pomoč. Bila pa je zvedava in, če je bila tiho, je lahko marsikaj povlekla na ušesa. Ženske so med pletvijo opravljale in o vsakem iz vasi so vedele povedati domala vse.


''Za spolni odnos so uporabljali izraze, kot so bili: bakanje, an'gavljanje. Tiste malo bolj spodobne pa so imele navado reči, da se je moški ulegel k ženski. Ženska je moškemu največkrat  dala.  Lahko so uporabili izraz se mu je nastavila, mu je počepnila. Taki, ki je dala predčasno (pred poroko), so rekli lajdra.  Tiste, ki so živele tik ob rapalski meji, ob kateri so stražili jugoslovanski vojaki, doma iz Črne gore ali Srbije, so tudi vedele, katere so jim dovolile kaj več kot le pogled. O teh vojakih se je namreč širil glas, da so bili seksualno zelo nasilni in surovi. Marsikatera je bila potem, ko je nasedla  snubljenju, zaznamovana za celo življenje, saj so jo v spolni sli tam spodaj pogosto raztrgali. Sčasoma so se jih začele izogibati, ker so spoznale, da se zadovoljijo z vsako, staro ali mlado, da so le bile voljne in pri roki.''


Jaroslav (1922)   mi je pripovedoval o paru, ki je poročno noč podaljšal v teden, saj kljub mukotrpnemu trudu, kam kaj sodi, nista mogla priti skupaj.


Preplašena, polna zadrege in s strahospoštovanjem sta se končno odpravila k župniku, ki jima je blagohotno razložil, kaj mora mož narediti s svojim orodjem. Baje sta bila potem zakonca pri praktičnem izvajanju nasvetov zelo uspešna.


Ob tem moram poudariti veliko in pomembno vlogo, ki so jo imeli duhovniki pri razsvetljevanju svojih faranov. To so bili še časi, ko so duhovniki z njimi živeli v pravem pomenu besede, v dobrem in slabem. Vedeli so za vse njihove težave in skrivnosti,  kolikor so le lahko, so jim tudi pomagali.


Duhovniki so bili razsodniki v družinskih prepirih, bili pa so tudi tolažniki nesrečnih žena, če se je zgodilo, da jih je mož varal, pretepal ali jim ni dajal denarja za preživljanje. Žal se je prepogosto dogajalo, da so dobile le nasvet, naj več molijo ali naj bodo bolj ponižne in ubogljive. Nekateri duhovniki, tudi v Žireh je nekaj časa takšen služboval, pa so bili radodarni na bolj praktične načine: ženskam, ki so se zatekle po pomoč, so pomagali s hrano ali denarjem.


Jožefa (1933)   je povedala, da ji je mama pogosto omenjala župnika Ivana Pečnika. Po maši jo je poklical k sebi, v zakristijo, segel z roko v žep in ne da bi pogledal, koliko in kakšni kovanci so se mu znašli v dlani, jih je izročil njeni mami. Pri tem ji je zabičal, naj jih skrije pred možem, ki je bil znan vaški pijanček in je vse, kar se je dalo, pustil v gostilni.


Pripovedovali so mi tudi o zakonskem paru, ki dlje časa ni mogel imeti otrok. Po pripovedovanju sogovornice je bilo bolj verjetno, da nista vedela, kaj naj počneta drug z drugim takrat, ko sta legla skupaj.


Nekoč jima je neki hudomušnež svetoval, naj malo bolj podmažeta fedre (posteljne vzmeti). Nemalo smeha je vzbudilo njuno početje, saj sta  naslednji dan pridno vlačila iz hiše modroce in vsej vasi na očeh mazala napačne fedre …


Ljudski glas je z velikim užitkom pripovedoval tudi o koreninah, ki so bili spolno aktivni celo pri osemdesetih letih. Takim so rekli, da jim gredo neumnosti po glavi, da imajo zasvinjano glavo in podobno.


Možakar, ki je v Žireh še danes legenda,  umrl je leta 1968, je moral v pozni starosti oditi v bolnišnico. Malo preveč mu je zavrela kri in tista reč se mu ni in ni hotela umiriti. Začudeni zdravniki so strmeli v njegovo živahno mednožje. Možakar je vztrajal, da je  popolnoma zdrav, le zaradi pomanjkanja ženske se počuti čisto zmešanega. Bolnišnično osebje ga je predstavilo drugim bolnikom, češ, poglejte, kako nas zdravo življenje ohranja v kondiciji. Ko je imel 95 let, so ga vprašali, če še kaj hodi okoli žensk. Odgovoril jim je: ''Do devetdesetega je bilo še kar, potem pa bolj švoh (slabo) …''
(Milena Miklavčič)


.
.
.

O avtorju - Milena Miklavčič

Obvestite me o novi knjigi tega avtorja

Želite, da vas po elektronski pošti obvestimo, ko izide nova knjiga ali ponatis katere od knjig tega avtorja?

DA - obveščajte me o novostih avtorja
.

Piše dela, ki so namenjena tako otrokom kot tudi odraslim. Tako kot veliko drugih pisateljev, ideje za pisanje črpa iz svoje domišljije in iz resničnih dogodkov.

Glavni vzrok za nastanek njene prve zbirke kratkih pravljic Abeceda iz Zakajčkove ulice, ki je izšla leta 1995 pri časopisno-založniškem podjetju Gorenjski glas, je bila njena hči, ki ni hotela brati, mati pa jo je s smešnimi zgodbami vendarle pripravila do tega.

Druga knjiga nosi naslov Usode in je izšla leta 2003. V njej so zbrane resnične zgodbe, ki so v preteklosti že izhajale v podlistku z istim naslovom.

Razlog za izid tretje knjige pravljic je bila sinova bolezen spomladi leta 2006, ki jo je zelo potrla. Proti jeseni, ko se je vse dobro izteklo, se je odločila, da svoja občutja zapiše. Nekaj pravljic je že imela pripravljenih, nekaj jih še dodala in to delonaslovila Pri hrastu na levo. Nekatere izmed pravljic, ki so bile izdane v nakladi 600 izvodov v samozaložbi leta 2006, so se predvajale tudi na Radiu Sora ob sobotah zjutraj. To njeno delo za otroke so na Javnem skladu RS za kulturne dejavnosti voktobru 2007, razglasili za najboljšo slovensko samozaložniško knjigo leta 2006.

Konec leta 2008 pa je v samozaložbi izšla do sedaj njena zadnja otroška knjiga Pika na B., o Blažu in čričku Matičku.

Zelo odmevno je njeno raziskovanje preteklosti, pri čemer se osredotoča na medčloveške odnose naših prednikov. Raziskave, ki jih je že naredila, so bile objavljene v Žirovskem občasniku. Med najodmevnejše sodi raziskava o spolnosti na Žirovskem v začetku 20. stoletja z naslovom Agn, ret pa kače niso za igrače. Njena dognanja so zanikala marsikatero že uveljavljeno dogmo o tem, kako in na kakšen način so se Slovenci posvečali drug drugemu v najbolj intimnih trenutkih.

(wikipedia)

.
.
.

Podrobnosti o izdelku

  • Obseg/št. strani: 348
  • Datum Izida:
  • Jezik: slovenski
  • Vezava: Mehka
  • ISBN/EAN: 9789612812515
  • Mere izdelka vxš: 22 x 15,5 cm
  • Založba Jutri 2052 Miklavčič, K.D.
  • Avtor:
  • Povprečna ocena:
    Ocena kupcev: 4
    (8)

Mnenja kupcev

  8  ocen:
5 zvezdice
63%
(5)
4 zvezdice
25%
(2)
3 zvezdice
13%
(1)
2 zvezdice
0%
(0)
1 zvezdica
0%
(0)
Povprečna ocena kupcev:
Ocena kupcev: 4
(8 ocen uporabnikov )
.
Ocenite izdelek s klikom na zvezdice:
 
.
.
.
.
.

Oznake kupcev o tem izdelku

Kliknite na posamezno oznako za prikaz vseh izdelkov označenih s to oznako:

Dodaj oznako:

Dodaj
.