»Izguba nam pokaže, kaj nam je dragoceno, ljubezen pa, kdo smo.«
Avtorica knjige je zdravnica Urška Lunder, ki jo je dogajanje ob očetovem umiranju navdihnilo za preobrat na njeni poklicni poti. Posvetila se je paliativni oskrbi, novi veji medicine, ki obravnava probleme ob napredovani bolezni, ko zdravljenje ni več mogoče in se bolni s svojimi bližnjimi srečuje s celo vrsto težav in eksistencialnih vprašanj.
V knjigi razkriva najbolj intimna doživetja ob koncu življenjskih poti iz bogatih izkušenj v domačem okolju, v bolnišnicah in tudi v drugačni kulturi v tujini.
Poslavljanje ob smrti sega v najbolj globoke razsežnosti življenja. Dotika se vseh in ponuja ne le izkušnje navzočnosti ob umirajočih ter njihova sporočila, temveč tudi modrosti in navdihe za bolj polno življenje slehernika. V času, ko bolni doživlja svojo nemoč, so spoznanja najgloblja. Avtorica jih na sproščen način s prepletenostjo vsakodnevnih dogodkov in premislekov ponuja kot najbolj samoumevna darovanja.
Ob branju te knjige sem čutila globoko radost, kot da je končno nekdo v naši domovini premagal smrt na način, ki je dostopen tudi nevernim, torej vsem ljudem. To je res veselo oznanilo: obstaja ljubezen, čisto preprosta, modra in konkretna ljubezen, ki od nas ne zahteva prav ničesar in je na voljo vsem ljudem. Vsak od nas jo je poklican in sposoben, da duhovno spremlja druge, ne le duhovniki,vsakdo lahko postane sposoben dati in prejeti. Nobena veroizpoved naj si ne lasti tega privilegija in nihče naj ne misli, da naj to drugi opravijo namesto njega … tisti, ki jim je poveril to vlogo in predal svojo odgovornost. Vsi smo lahko rešeni po čisti medsebojni ljubezni, ko jo dajemo in prejemamo v resnici do kraja razprtega odnosa. Verni ji dodajo svoje, neverni ostanejo na svojem in vsi smo povezani v skupni usodi minljivih človeških bitij, rojenih tudi za poslednjo veličino. Ali ni to pravzaprav tudi sporočilo božiča, ki govori o miru za VSE ljudi dobre volje?
- Alenka Rebula
Iz Bukle:
»Take knjige, kot je Odprto srce, na Slovenskem še ni bilo. Ker to ni (le) knjiga o umiranju in smrti, temveč je knjiga o žareči ljubezni. Pomembno duhovno delo!« sem zapisala ob prebiranju rokopisa Urške Lunder in naj to ponovim za Buklo. Kajti knjiga Odprto srce pionirke paliativne oskrbe na Slovenskem, edine pri nas, specializirane za to hitro napredujočo vejo medicine v svetu, učiteljice žal le izbirnega predmeta umetnost zdravljenja na Medicinski fakulteti, predane zdravnice na paliativnem oddelku bolnišnice Golnik, v naročju katere je umrlo že na desetine in desetine bolnikov, je pretresljivo pričevanje o dvojem. O tem, kako je možno z veliko srčnosti, dobrote in miline, pa z ustreznim strokovnim znanjem pospremiti umirajoče v »lepo smrt«, kot pravimo, in o tem, da to lahko dela le človek, ki je, kakršna je Urška Lunder. Skromen in ponižen pred skrivnostmi Življenja, torej tudi pred smrtjo, nenehno učeč se, odprtega srca za vse raznolike izraze lepote ter odprtega naročja za sočloveka v stiski in bolečini, v strahu in upanju. Resnično sočuten. In hvaležen za darove, ki jih prinašajo sveti trenutki odhajanja skozi »vrata« našega prehoda.
Smrti nas je strah, umiranje odrivamo na robove družbe, stran iz domov, v bolnišnice in domove za ostarele. Da ne bi doživeli spoznanja o minljivosti in nas ne bi prebodlo dejstvo, da bom umrla tudi jaz in boš umrl tudi ti. Kajti vedno umirajo drugi. In mi zaradi tabuizirane smrti in stereotipnih predstav o trpečem umiranju trepetamo pred grozo niča, v katerega bomo potopljeni. Urška Lunder pričuje, da je ta groza koncept razuma, življenje prinaša drugačne izide: polnost bivanja, zavedanje dragocenosti slehernega trenutka, radost, ki ni možna le ob rojstnem v-dihu, temveč tudi našem poslednjem iz-dihu. Imeniten prevajalec in legendarni urednik Aleš Berger je napisal na hrbtno stran Urškinega pričevanja besede ganjenosti, kakršnih pri njem nismo vajeni: »Odprto srce, knjigo o umiranju in umirjanju, doživljam kot vedro in optimistično, pa četudi sem jo bral z nemalo solzami v očeh: prevzela me je s sporočilom, da je naša končnost, smrtnost, lahko prav takšen dar, kot je (bilo) življenje.« Zato je zdravnica Urška Lunder »osrečena za pravo milost zreti temu skrivnostnemu dogajanju v oči, ko so bolna oseba in svojci v popolnem sprejetju in globoko povezani«. Kajti v teh svetih trenutkih padejo maske z naših obrazov, uzremo se v globoki resničnosti in uvidimo, kaj je zares bistveno v življenju. Sprejeti vse, kot je. »Izguba nam pokaže, kaj nam je dragoceno, ljubezen pa, kdo smo.«
Ta kdo smo je temelj, iz katerega delujemo. Zato je tako pomembno širiti svojo zavest. »Delo na sebi ostaja naše glavno opravilo,« piše zdravnica. Prav zato ima pogum biti avtorica zelo osebnih izpovedi. S svojo osebnostjo je Urška Lunder enako navdihujoča kot s svojim delovanjem. Pesnik Josip Osti, čigar ženo je pospremila v smrt, je zato Urški posvetil svojo zadnjo, milo lepo zbirko haikujev Objemam te in poljubljam v vseh barvah Marca Chagalla (Založba Pivec, 2010). Napisal je haiku o njej, besede, ki jih s poslednjim rahlim dotikom izrekajo njeni umirajoči bolniki in jih hvaležni govorimo Urškini prijatelji: Iz tvojih rok je / tudi prazen kozarec / prepoln ljubezni.
Zaradi ljubezni in z ljubeznijo Urška Lunder »vrača umirajočim njihovo človeško dostojanstvo« (Boris A. Novak). In s tem tudi nam samim. Kako veliko poslanstvo v teh ubožnih razčlovečenih časih, kako zelo veliko! Nosi ga lahko le odprto srce. Pretočno za vse.
- Manca Košir
Bolnik potrebuje tudi dotik in odprto srce
(Zdravje - torek, 02.11.2010; Tekst: Mojca Lorenčič)
V medicini še vedno prevladuje pojmovanje, da je pri bolniku treba reševati akutne zaplete, za paliativno oskrbo pa ni dovolj razumevanja
Umiranje in smrt sodita med teme, ki jih sodobni svet najbolj zanika in skriva. Da bo tabujev okoli tega pri nas manj, je poskrbela zdravnica dr. Urška Lunder s knjigo Odprto srce, v kateri skozi zgodbe in izkušnje resničnih ljudi razkriva najbolj intimna doživetja ob koncu življenjskih poti.
Urška Lunder, zaposlena v Bolnišnici Golnik, je ena od začetnikov paliativne oskrbe bolnikov v Sloveniji in edina zdravnica s specializacijo iz te veje medicine pri nas. "Sama sem čustva in dotik neprestano vključevala v delo z bolniki, zato sem si kmalu pridobila naziv mati Tereza," je opozorila na veliko pomanjkljivost sodobne medicine, da se sooči s čustvi bolnikov in svojcev. "Odprto srce je zelo pogumen naslov za medicinske kroge, saj zdravniki knjigi s takim naslovom takoj pripišejo newagevsko razmišljanje. A bi morala medicina vključevati tudi tak besednjak. V dober, neposreden dialog nas pripelje samo odprto srce," je povedala na predstavitvi knjige.
Za boljšo oskrbo hudo bolnih
Paliativna oskrba pomeni boljšo psihosocialno oskrbo kroničnih bolnikov, pri tem pa zajame tudi svojce. Ponekod to enačijo z zdravljenjem hudo bolnih v zadnjem obdobju življenja, ko medicina razen lajšanja bolečin zanje ne more več nič narediti - a v svetu paliativno oskrbo vpeljejo že zgodaj v obravnavo kroničnih bolnikov, ko aktivno zdravljenje še poteka, je povedala Lundrova. Paliativna oskrba tako vstopa v obravnavo bolnika vzporedno, nudi mu lajšanje težav in pripravlja okolje na zadnje obdobje bolnikovega življenja.
Paliativna medicina, ki je mlada veda, si utira pot skozi geriatrijo, kot se imenuje medicinska oskrba starih ljudi. Tudi ta v Sloveniji ni ustrezno naslovljena, meni Lundrova, paliativna medicina, ki bi morala biti njena nadgradnja v skrbi za umirajoče kronične bolnike, pa povsem manjka. Posledica slabe paliativne oskrbe so tudi pogosti sprejemi teh bolnikov na urgencah, saj jim svojci ne znajo pomagati. Tudi sicer v medicini še vedno prevladuje pojmovanje, da je pri bolniku treba reševati akutne zaplete, po drugi strani pa zdravnik ne pozna celotne slike, celotnega procesa, kaj se bo na primer zgodilo, ko se bo bolnik vrnil iz bolnišnice domov, kaj šele, da bi se upoštevale bolnikove želje, če jih ta ima. Vendar se zdravstveni delavci tega primanjkljaja vse bolj zavedajo in množično prihajajo na izobraževanja o paliativni oskrbi, ugotavlja Lundrova.
Preberite več >>
.