.
 
.

Nočno plavanje

Avtor: , Prevajalec: Neža Ropret
5 (5  ocen uporabnikov )

Ko ji je študij omogočil, je Lily pobegnila iz domačega kraja in se ni več ozrla nazaj. Zdaj je morska biologinja in službeno se mora vrniti tja, da bi pomagala ohraniti koralni greben, ki je dal ime mestu Coral Beach. Vendar vrnitev pomeni obračunavanje s preteklostjo, z družino in – kar je najhujše – s Seanom McDermottom. Kot najstnica je Lily doživljala še posebej nerodno obdobje, Sean – privlačen in samozavesten – pa jo je nenehno mučil. Lily dvomi, da so se stvari spremenile. Vendar je njeno nerodno obdobje že dolgo mimo…

.
Redna cena: 28,00 €
Rok dobave: 2-3 dni.
.
.
Količina:  
.
Strošek dostave je enoten za celo Slovenijo in znaša 2,95 €, ne glede na količino in vrsto kupljenih izdelkov.

Številni izdelki imajo oznako "brezplačna dostava", kar pomeni, da v prmeru nakupa takšnega izdelka poštnine ne boste plačali. 

Več o dostavi
Emka.si omogoča naslednje načine plačila:
  • z gotovino ob prevzemu (velja le za fizične osebe),
  • s plačilno oziroma kreditno kartico (Mastercard, Visa, ActivaMaestro, Activa, Diners, American Express),
  • s storitvijo Moneta (Mobitel in Simobil)
  • Plačilo po predračunu (pravne osebe)
  • Račun z odlogom plačila (za javna podjetja)
Več o plačilih

Pri vsakem izdelku je naveden predviden rok dostave. Glede na to katere izdelke izberete, se vam pri oddaji naročila prikaže tudi končni predviden datum dobave vašega pakete.

Večino izdelkov dostavljamo iz lastne zaloge, zato so naši dobavni roki zelo kratki.

Ko vam bomo poslali paket boste o tem obveščeni tudi po emailu. V emailu bo navedena številka vašega paketa ter povezava do Pošte Slovenije, kjer boste lahko preverili natančen status dostave.

Več o dostavi

To je spletna cena
Shrani v seznam želja
.

.

Opis

Ko ji je študij omogočil, je Lily pobegnila iz domačega kraja in se ni več ozrla nazaj. Zdaj je morska biologinja in službeno se mora vrniti tja, da bi pomagala ohraniti koralni greben, ki je dal ime mestu Coral Beach. Vendar vrnitev pomeni obračunavanje s preteklostjo, z družino in – kar je najhujše – s Seanom McDermottom. Kot najstnica je Lily doživljala še posebej nerodno obdobje, Sean – privlačen in samozavesten – pa jo je nenehno mučil. Lily dvomi, da so se stvari spremenile. Vendar je njeno nerodno obdobje že dolgo mimo … In čeprav ji zaradi Seana še vedno zavre kri, so vzroki za to povsem drugačni.
 
Kot župan se Sean zaveda, kako pomembno je ohraniti naravno lepoto mesta – četudi je cena za to vrnitev Lily Banyon, jo je še vedno pripravljen plačati. Lahko spregleda njen prezir in ji vrača z enako mero. Teže pa je spregledati dejstvo, da je Lily postala pametna in lepa ženska, ki je prav tako zavzeta za rešitev Coral Beacha, kot si je nekoč prizadevala pobegniti od tam. Ko tesno sodelujeta, Seanu postane jasno, da ju lahko čaka strastna prihodnost, če pustita preteklost za seboj …


Pogled v knjigo:


Prolog
CORAL BEACH, FLORIDA
»Odnehaj!« je v sunkovitem obratu nazaj zasikala Lily.
»Ne, ti odnehaj! Jaz vodim. Ti si dekle, ti bi mi morala slediti.« Ha, kako smešno, je pomislil Sean. Lily Banyon že ni bila dekle. Prej je bila vesoljka – bleda, svetlolasa pošast iz vesolja s čudnimi očmi.
Lily se je zazrla vanj. Svetlo modre oči so se ji svetile od prezira. »To je tako trapasto. Zakaj bi moral voditi ti, samo ker si fant? Saj ničesar ne znaš. Vse počneš narobe … kot po navadi.«
Nedvomno je bila Lily največja nadloga, kar jih je bilo kdaj na svetu. Odkar je nekaj tednov po njegovem rojstvu prispela na ta planet (njena mama je sicer trdila, da je bila kot večina otrok rojena v porodnišnici, vendar Sean ni nasedel temu), je počela zgolj to, da mu je ves čas, vsak dan posebej, oporekala ter ga popravljala – velika gospodična Pametnjakovička. Tako kot zdaj, je pomislil, ko mu je dopovedovala, da ne zna voditi pri neumnem fokstrotu. Sean je dvignil glavo, da je imel boljši razgled na njen vzvišeni nos, poln smrklja. Nagravžno.
Še vedno je poskušala voditi. Sean se je močno zasukal, da bi jo vrgel iz ravnotežja in bi pred vsemi pristala na zadnji plati – čeprav je imel toliko možnosti za to, kot bi poskušal zrušiti orjaško sekvojo samo s tem, da bi se obesil na njene veje. Preželo ga je zmagoslavje, ko so ji noge klecnile v smeri, ki jo je nakazal, in mu končno sledile.
Zmaga se mu je izmuznila. Lily se je nenadoma ustavila, zaradi česar so se mu noge zapletle z njenimi. Telesi sta trčili in se nato odbili drugo od drugega.
Bljak! Že to, da jo je moral držati za roko, je bilo kljub zaščitnemu sloju njenih belih bombažnih rokavičk dovolj hudo. Sean se res ni želel dotikati ničesar več. Zamajal se je, omahnil nazaj in se spotaknil ob njene gromozanske noge.
»Av!« Ob Lilyjinem kriku mu je zazvenelo v ušesih. »Pohodil si me! Čakaj malo, naj ugibam. To je eden tvojih novih plesnih gibov! Ampak če misliš, da je to ples, si še neumejši, kot sem mislila.« Privihala je ustnice, da se je zasvetila kovina zobnega aparata. »Čeprav to najverjetneje sploh ni mogoče.«
Lily je resnično verjela, da je sarkazem izumila sama. »Samo utihni in pleši,« je zasikal Sean, jo spet prijel za roko in upal, da bo že konec neumne pesmi in se bo lahko vrnil na svoj sedež na drugi strani šolske telovadnice – čim dlje od Lily Banyon.
»Ne, ti utihni.«
Joj, kako je Lily sovražila tega palčka. Zakaj je morilska Dudleyjeva, plesna učiteljica, vedno obesila Seana McDermotta njej? Zakaj mora plesati s težakom, ki je vsaj za glavo manjši od nje? Pa kaj, če je najvišji od šestošolcev?! Če že mora plesati s pritlikavcem, naj bi ji dodelili vsaj manj nadležnega. Vseeno, koga. Seana McDermotta je sovražila. Sovražila, prezirala, zaničevala, črtila – slednjo besedo je Lily odkrila v slovarju, saj je potrebovala širši nabor izrazov za naštevanje ogorčenja, ki je naraščalo vsakič, ko ga je spet srečala, kar se je po zaslugi njunih mater nenehno dogajalo.
Njuni materi sta bili najboljši prijateljici. Skupaj sta počeli vse, od nakupovanja do opravljanja. Njuno prijateljstvo se je začelo že v otroštvu, pravzaprav še pred njim. Vilo se je nazaj vse do njunih babic. Starejši gospe sta si namreč še vedno vsako jutro telefonirali in bili sta najboljši igralki bridža v Coral Beachu, ki sta vsak teden premagovali druge babice. Materam in babicam se je zdelo samoumevno, da se bosta tudi Lily in Sean ujela kot rit in srajca.
Odrasli so tako bedni.
Lily je čutila, da ju Seanova in njena mama opazujeta. Ker nista imeli pojma o ničemer, sta se javili za rediteljici na tem ušivem plesnem tečaju. Lily se ni bilo treba ozirati, da bi videla, kako ocenjujeta njen in Seanov napredek na plesišču, se drezata s porjavelimi komolci in skrivaj hihitata temu, kako čeden je Sean (na kar je gospa McDermott sicer pripomnila, da je tudi Lily videti kar ljubka, kar je njena mama preslišala kot vljudno, a popolno laž), in ugotavljata, kako dobra zamisel je bila, da sta otroka prepričali v plesni tečaj, kar se jima bo pozneje v življenju še kako obrestovalo. Groza.
Ali še nista ugotovili, da se s Seanom ne preneseta? Da sta večna sovražnika? Lily ne bi presenetilo, če bi se sovražno gledala že v otroških vozičkih.
Tako se je znašla tukaj, plešoča s sovražnikom. Lily se je namrščila, ko je opazila, kako popolno, vzorno so počesani Seanovi temni lasje in kako ravno prečko ima. Celo njegovih kodri so bili ukročeni. Vedela je, da ljudje obžalujoče odkimavajo, ko ju vidijo skupaj. Ob čednem, popolnem Seanu McDermottu je bila Lily videti kot grda štorklja. V nasprotju z račkami štorklje ostanejo grde. Potlačena jeza, nenehno prisotna in ukoreninjena v Lilyjini duši, je zavrela in izbruhnila na površje.
Če jo bo Sean še enkrat pohodil, bo to resnično obžaloval.
 
Ob steni telovadnice, kjer je ob torkih in četrtkih osem zaporednih tednov potekal plesni tečaj, se je vila dolga vrsta sivih kovinskih zložljivih stolov. Kdor ni bil na plesišču, je moral sedeti pravilno; kolena skupaj, vzravnan hrbet, dekliške roke v belih bombažnih rokavičkah, primerno položene v naročje.
To bi morali početi, vendar je bila letošnja skupina šestošolcev najbolj nemirna od vseh doslej. Takšno je bilo tehtno mnenje gospodične Clarisse Dudley, ki je mladino iz Coral Beacha že petindvajseto leto uvajala v svet pravilnih plesnih korakov. Današnji tečaj je bil komaj na polovici, toda Clarissa si je že želela, da bi bila doma, v rožnati klimatizirani hišici z zatemnjenimi lučmi v spalnici in mrzlim obkladkom, položenim prek glave, v kateri ji je razbijalo od bolečine.
Zaslišal se je besni krik, ki je preglasil popevko Franka Sinatre. Clarissina glava s trajno nakodranimi lasmi se je obračala gor in dol in s pogledom iskala krivca. Vendar se ta ni skrival v sedeči skupini, ki se je zvijala od dolgočasja. Motnja je prihajala z roba plesišča.
Ljubi bog! Bila sta Lily Banyon in Sean McDermott, ki sta se skoraj mikastila.
Petke so peketale, ko je hitela čez svetleč polakiran parket. Njene noge so bile ustvarjene za ples, ne pa za šprint na kratke proge. Ko je pritekla do njiju, sta pretepača že ločili njuni materi.
»Lily, Lily, ali lahko prosim nehaš delati klovna iz sebe!« Materin glas je rezko odzvanjal. »Zakaj se ne moreš nikoli obnašati kot mlada dama? In za božjo voljo, vzravnaj ramena! Vsa zgrbljena si!«
Ob besedah Kaye Harrison je vsa telovadnica obnemela. Celo Frank Sinatra je prenehal žvrgoleti. Vsi šestošolci Coral Beacha so z morbidnim zanimanjem, prikovani na stole, opazovali, kako Lilyjina mama še naprej ošteva hčerko.
Vsi razen Seana. Sklonil je glavo in zatopljeno opazoval praskice na svojih rjavih semiš čevljih. Ni želel buljiti v Lilyjin obraz, ki je od sramote postajal rdeč kot pesa. Ni želel videti, kako se ji ustnice in ramena tresejo od zadrževanega joka.
Mogočna tirada Kaye Harrison se je nadaljevala in odzvanjala po vsej telovadnici, Seanu pa se je od sramote obračal želodec. Eno je bilo sovražiti Lily, čisto nekaj drugega pa opazovati, kako jo njena mati ošteva, in to celo v javnosti. V takih trenutkih, ko je Kaye izlivala svoj žolč, se je Lily Seanu skoraj smilila. Mogoče, samo mogoče, si ni zaslužila vsega, kar jo je doletelo.
Razlog, da se je Kaye nenehno znašala nad Lily, je bil skrivnost. Morda si Kaye ni mogla pomagati; tako kot če te piči komar in se praskaš, dokler mesto pika ne zakrvavi. Večinoma je bila Kaye Seanu všeč. Komu razen Lily pa ni bila? Kaye je bila kot princesa iz pravljice, junakinja romantičnih filmov in lepotna kraljica v enem. Kaye je sijala v nasmeških – vse dokler ni usmerila pogleda k Lily.
Stvari bi bile mnogo preprostejše, če bi ljudje, zlasti Kaye, sprejeli dejstvo, da je Lily vesoljka. Ni bilo pošteno, da so jo krivili za nekaj, česar sama ni mogla popraviti. Šlo je vendar za kozmično pomoto. Če je to lahko dojel Sean, bi lahko tudi njena mama. Vendar se je Kaye obnašala, kot da je izključno Lily kriva, da ni tako ljubka in prisrčna kot ona.
Sean je vedel, da je Lily v resnici zelo daleč od tega. In da sploh ne govorimo o milini! Osebne izkušnje so ga privedle do spoznanja, da nima Lily niti najmanjšega smisla za koordinacijo. Plesati z njo je bilo kot plesati z motenim in zelo jeznim polarnim medvedom.
Priznal pa je, in to s težkim srcem, da je Lily premogla pamet, čeprav ji ta doma ni kaj dosti koristila. Kaye Harrison je znorela vsakič, ko je zavohala katerega od znanstvenih poskusov, ki jih je Lily izvajala v kleti. Sean ni nikoli slišal, da bi se Kaye bahala s čistimi peticami, ki jih je imela hčerka. Očitno je bila prepričana, da ni nič posebnega, če je Lily pri matematiki v višjem nivoju, in da se je tedaj ukvarjala že s srednješolsko algebro.
In to je bilo nekaj posebnega. Lily je bila tako pametna, da se je Sean včasih spraševal, če so njegovi možgani morda svinčeni. A njegovo razmišljanje je v trenutku izpuhtelo v sunku zaslepljujoče bolečine, skupaj z vsemi znaki sočutja do Lilyjinega nesrečnega življenja.
Lily se je osvobodila tesnega materinega prijema ter ga hitro in močno brcnila v golenico.
Medtem ko je Kaye vreščala, se je Sean prijel za bolečo golen in poskakoval kot pijani čriček. Pred sabo je zagledal Lilyjin obraz. Obsijan je bil z nasmehom popolnega zadovoljstva. S stisnjenimi zobmi si je Sean prisegel, da se bo nekega dne, in to kmalu, maščeval Lily Banyon.
 
Prvo poglavje
Hodnik je bil dolg. Seana je tajnica ujela na vrhu marmornega stopnišča pred dvokrilnimi vrati mestne dvorane. Evelyn Roemer je bila trdno prepričana, da so Seanove zadolžitve veliko preveč nujne, da bi lahko počakala z njimi, dokler ne sede za pisalno mizo. Hodila je ob njem in govorila s hitrostjo sto na uro, medtem ko sta hitela mimo zastav Floride in ZDA, uokvirjenih fotografij predhodnih županov ter povečanih in rahlo porumenelih zemljevidov Coral Beacha in okolice.
»Sean, natisnila sem ti urnik. Dopoldne imaš dva sestanka. Prvi je z zastopniki sindikata komunalne službe za odvoz odpadkov. Treba se bo pogajati o kolektivni pogodbi za komunalne delavce. V tvojem izvodu pogodbe sem ti z rumeno označila pereče točke. Naslednji sestanek je ob desetih, in sicer s policijskim načelnikom in društvom Zaskrbljeni starši Coral Beacha. Društvo ZSCB zahteva, da policijska postaja prouči nove varnostne ukrepe za spomladanski maturantski ples. Zapore cest, obvezna predaja avtomobilskih ključev varnostniku in podobno. Mapa je označena z modro, samo pomisli – modra za policijo. Ko končaš, bo ura enajst, in ravno dovolj časa bo, da greš na letališče in ujameš let za Atlanto. Govor je pripravljen v mapi na mizi. Označen je z …« Evelyn se je ustavila.
»Oranžno?« je ugibal Sean. Evelynine barvne teorije so bile nekoliko skrivnostne.
Tajnica je odkimala z glavo. »Ne, z rožnato,« ga je popravila. »Včeraj sem dobila novo pošiljko rožnatih flomastrov. Stari preprosto niso dosegali zadostnega učinka.«
Evelyn Roemer se je res veliko ukvarjala z označevanjem. Tega se zagotovo ni dalo spregledati. Nekateri bi temu rekli celo obsedenost. Nekdo je nekoč sprožil govorice, da je Evelyn vložila veliko sredstev v tovarno, ki izdeluje debele fluorescenčne flomastre za označevanje. Govorice bi znale biti celo verodostojne in bi jih lahko sprejeli kot sveto resnico.
Med hojo je Evelynin z nohtom kazalca, živo pobarvanim v barvo fuksije, glasno potrkavala po listu papirja. »Kje sem ostala?« si je zamrmrala. »Aha, saj res.« Pljuča so se ji napolnila z zrakom in spet je sledil rafal besed. »S srečanja županov v Atlanti se vrneš s prvim četrtkovim letom, kar pomeni, da si ob desetih že lahko v pisarni. Novinarji te bodo že čakali. Nato ob pol enajstih sledi delovno kosilo s prometnim oddelkom. Kar nekaj časa zna trajati. Matt Jacobs bo želel razpravljati o nujni preusmeritvi prometa zaradi načrtovane gradnje. Sanja se mi ne, kako se bo mesto spopadlo z dodatnim prometom ob začetku sezone, ampak to je tvoj problem. Prava zabava pa se prične ob pol treh. Na srednji šoli ta mesec poteka forum o državljanstvu. In Sean, ti srečnež,« je živahno dodala, »boš imel otvoritveni govor. Dvajset minut boš govoril o razlogih, da si se odločil razdajati v javni službi. Sledijo vprašanja in odgovori …«

.
.
Oglejte si ostale knjige tega avtorja
.
.
Oglejte si vse knjige tega avtorja
.

O avtorju - Laura Moore

Obvestite me o novi knjigi tega avtorja

Želite, da vas po elektronski pošti obvestimo, ko izide nova knjiga ali ponatis katere od knjig tega avtorja?

DA - obveščajte me o novostih avtorja
.
.
.
.

Podrobnosti o izdelku

  • Obseg/št. strani: 438
  • Datum Izida:
  • Jezik: slovenski
  • Vezava: Trda
  • ISBN/EAN: 9789616837934
  • Mere izdelka vxš: 20,8 x 13,7 cm
  • Založba Anu Elara
  • Avtor:
  • Prevajalec: Neža Ropret
  • Povprečna ocena:
    Ocena kupcev: 5
    (5)

Mnenja kupcev

  5  ocen:
5 zvezdice
80%
(4)
4 zvezdice
20%
(1)
3 zvezdice
0%
(0)
2 zvezdice
0%
(0)
1 zvezdica
0%
(0)
Povprečna ocena kupcev:
Ocena kupcev: 5
(5 ocen uporabnikov )
.
Ocenite izdelek s klikom na zvezdice:
 
.
.
.
.
.

Oznake kupcev o tem izdelku

Kliknite na posamezno oznako za prikaz vseh izdelkov označenih s to oznako:

Dodaj oznako:

Dodaj
.