.
 
.

Noči v cirkusu

Avtor: , Prevajalec: Maja Kraigher

Neverjetna in zabavna mešanica fantazije in realnosti (s primesmi feminizma), ki jo lahko označimo za magični realizem in
postmodernizem.

.
Redna cena: 29,30 €
Na zalogi, dobava takoj.
.
.
Količina:  
.
Strošek dostave je enoten za celo Slovenijo in znaša 2,95 €, ne glede na količino in vrsto kupljenih izdelkov.

Številni izdelki imajo oznako "brezplačna dostava", kar pomeni, da v prmeru nakupa takšnega izdelka poštnine ne boste plačali. 

Več o dostavi
Emka.si omogoča naslednje načine plačila:
  • z gotovino ob prevzemu (velja le za fizične osebe),
  • s plačilno oziroma kreditno kartico (Mastercard, Visa, ActivaMaestro, Activa, Diners, American Express),
  • s storitvijo Moneta (Mobitel in Simobil)
  • Plačilo po predračunu (pravne osebe)
  • Račun z odlogom plačila (za javna podjetja)
Več o plačilih

Pri vsakem izdelku je naveden predviden rok dostave. Glede na to katere izdelke izberete, se vam pri oddaji naročila prikaže tudi končni predviden datum dobave vašega pakete.

Večino izdelkov dostavljamo iz lastne zaloge, zato so naši dobavni roki zelo kratki.

Ko vam bomo poslali paket boste o tem obveščeni tudi po emailu. V emailu bo navedena številka vašega paketa ter povezava do Pošte Slovenije, kjer boste lahko preverili natančen status dostave.

Več o dostavi

To je spletna cena
Shrani v seznam želja
.

.
Priporočamo tudi
.

Opis

Noči v cirkusu so neverjetna in zabavna mešanica fantazije in realnosti, ki jo označujejo z izrazoma magični realizem in postmodernizem in v kateri se izraža tudi značilna naravnanost Carterjeve, feminizem. Zapletena zgodba o skrivnostni krilati cirkuški akrobatki in ameriškem novinarju, ki skuša odkriti resnico o njeni identiteti (ter jo razkrinkati kot sleparko) in se zato pridruži cirkusu na veliki turneji, je razdeljena na tri dele, ki se dogajajo v Londonu, Sankt Peterburgu in Sibiriji. V vseh treh in v junakinjini avtobiografski pripovedi se prepleta množica mitov in legend, spominov in aluzij na znane dogodke, osebnosti, literarna in umetniška dela ipd., v njih mrgoli nenavadnih oseb (človeških in živalskih), jezik pa je mnogoplasten, gost, obložen z nenavadnimi podobami, pomeni in podpomeni. Zgodba, v kateri nič ni, kot se zdi (začenši z glavno junakinjo), je namreč umeščena v natančno določen čas, na prelom med 19. in 20. stoletjem, in se dogaja v dobro znanih krajih, tako da ob vsem fantastičnem razkošju in kaotičnosti dogajanja ponuja hkrati tudi zelo realno sliko takratnih družbenih in političnih razmer v svetu, predvsem v Angliji in Rusiji.

Priljubljenost tega romana skoraj 30 let po izidu (1984) še vedno narašča, leta 2006 je bil tudi adaptiran za gledališče.

Preberite odlomek:


»Bogdaj, gospod!« je zažgolela Perutka z glasom, ki je klenkal kakor pokrovi na smetnjakih. »No, kar se tiče mojega rojstnega kraja, sem zagledala luč sveta prav tukaj v zadimljenem starem Londonu, a ne! Ne rečejo mi kar tako 'cockneyjska Venera', gospod, čeprav bi me prav tako lahko imenovali tudi 'vrvohodska Helena', glede na nenavadne okoliščine, v katerih me je naplavilo – ker nikakor nisem prišla, kot bi vi, gospod, mogoče rekli, skozinormalne kanale, oh, kje pa, sploh ne; ampak sem se, tako kot trojanska Helena, izlegla. Izlegla iz vražje velikega jajca, medtem ko so zvonovi pri sveti Mary-le-Bow zvonili na vse pretege!«

Blondinka se je bučno zakrohotala, tlesknila po marmornem stegnu, kjer se ji je halja razprla, in z ogromnimi, modrimi, nedostojnimi očmi poblisnila po mladem reporterju z odprto beležnico in pripravljenim svinčnikom, kot da ga izziva: »Verjemite ali pa ne!« Potem se je zasukala na vrtljivem garderobnem stolčku – to je bil s plišem tapeciran klavirski stolček brez naslonjala, ukraden iz vadbene sobe – in se znašla pred spako v ogledalu, ko si je z ostro kretnjo in tihim, nenadnim raskavim zvokom strgala šest inčev umetnih trepalnic z leve veke.

Perutka, najslavnejšaaeralistkasvojega časa; njeno geslo: »Je resnična ali izmišljena?« In niti za minuto ti ni dovolila pozabiti nanj; to vprašanje se je v francoskem jeziku in čevelj visokih črkah bleščalo s plakata, velikega čez celo steno, ki je obvladoval njeno londonsko garderobo in spominjal na njene sijajne pariške uspehe. Nekaj strastnega, nekaj primerno silovitega in smelega je bilo v tistem lepaku, v nenaravni upodobitvi mlade ženske, ki šine v zrak kakor raketa, uiii!, v vrtinčastem oblaku žaganja proti nevidnemu trapezu nekje zgoraj v lesenih nebesih nad areno Cirque d'Hiver. Umetnica se je odločila prikazati svoj vzpon od zadaj – kako ritne navzgor, bi lahko rekli; dvigne se, v steatopigični perspektivi, stresaje okrog sebe tiste velikanske rdeče in vijoličaste peruti, dovolj velike in dovolj močne peruti, da ponesejo v zrak tako veliko dekle, kot je ona. In bila je velik odekle. Očitno se je ta Helena v predelu okrog ramen vrgla po svojem dozdevnem očetu, labodu. Te razvpite peruti, ta vir njene slave, o katerem se je toliko govorilo, pa so bile ponoči spravljene pod njeno zapackano svetlo modro prešito satenasto jutranjo haljo, kjer so bile videti kot dve grbi, ki jima ni udobno, zato od časa do časa vzvalovita napeto površino tkanine, kot da se je hočeta osvoboditi. (»Kako neki to naredi?« je razmišljal reporter.)
»V Parizu so me klicalil'Ange anglaise,angleški angel, 'ne Angležinja, ampak angel', kot je govoril stari svetnik,« mu je povedala in pomignila z glavo proti tistemu slavnemu plakatu, ki ga je, kot je nesramno pripomnila, na kamen nakracal »neki žabarski pritlikavec, ki je hotel, naj pomečkam njegovo stvarco, še preden je vsaj izvlekel svoje pastele, da vam prihranim zadrego.« Potem je – kanček goljufije? – z zobmi izvlekla zamašek iz dvolitrske steklenice ohlajenega šampanjca. Na toaletni mizici je ob njenem komolcu stal visok kozarec sikajočih mehurčkov, steklenica, v kateri je še vedno prasketalo, je malomarno slonela v toaletnem vedru, obdana s kosi ledu, ki je moral priti iz ribarnice, saj se je vmes lesketalo nekaj lusk. In gotovo je bil ta dvakrat uporabljeni led tudi vir morske arome, ki je prenikala izpod ostre, goste mešanice parfuma, znoja, ličil in uhajajočega naravnega plina, zaradi katerega se ti je zdelo, da zrak v Perutkini garderobi vdihavaš v kepah.
Perutka se je s trepalnicami na enem očesu in z drugim očesom brez njih naslonila malo nazaj in se z brezosebnim zadovoljstvom zazrla v asimetrično krasoto v svojem zrcalu.

»In zdaj,« je rekla, »po svojih zmagah na kontinentu« (kar je izgovorila »kongtinongtu«) »je izgubljena hči spet doma v Londonu, svojem lepem Londonu, ki ga ima tako rada. Londonu – 'vasici ob Temzi', kot mu pravi dobri stari Dan Leno, 'katere glavna vira preživetja sta glasbena dvorana in goljufija'.« Mlademu reporterju je naklonila razkošen pomežik v dvoumnost zrcala in s hitro potezo snela umetne trepalnice še z druge veke.

Domače mesto jo je sprejelo s tako poblaznelim navdušenjem, da jeIllustrated London Newsdogodek poimenoval »perutkomanija«. Vsepovsod si videval njeno sliko; v trgovinah se je trlo podvez, nogavic, pahljač, cigar, brivskega mila … a la Perutka. Ime je posodila celo znamki pecilnega praška; če si v testo stresel žlico te zadeve, ti je biskvit kar šinil v zrak, prav tako kot ona. Ta Helena, junakinja dneva, predmet učenih razprav in neukih ugibanj, je sprožila na tisoče domislic, zvečine bolj opolzkih. (»Ste slišali tisto, kako je Perutkazrajcalatrgovskega potnika …«) Njeno ime so imeli na jeziku vsi, od vojvodinje do branjevca: »Ste videli Perutko?« In potem: »Kako to naredi?« In potem: »Mislite, da je zaresna?« Mladi reporter je hotel ohraniti prisebnost, zato je žongliral s kozarcem, beležnico in svinčnikom ter se skrivaj oziral za prostorčkom, kamor bi odložil kozarec, da mu ne bi mogla kar naprej nalivati – mogoče na tisto črno železno polico nad kaminom, katere ostri vogal je štrlel nad njegovo sedišče na žimnati zofi in grozil, da mu bo raztreščil glavo, če naredi nenaden gib. Njegov plen ga je imel uspešno v pasti. Njegovi poskusi, da bi se znebil tistega vražjega kozarca, so sprožili samo hrupen hudournik skritihbillets doux, s katerimi se je iznad kamina streslo kačje gnezdo zvijajočih se srebrnih nogavic, zelenih, rumenih, rožnatih, vijoličastih, črnih, od katerih je zavel močan vonj po prepotenih nogah, končna sestavina zelo osebne arome, »Perutkine esence«, ki je gatila sobo. Ko bi ji to prišlo do zavesti, bi prav lahko začela ta vonj stekleničiti in prodajati. Nikoli ni zamudila nobene priložnosti.

Perutka se ni zmenila za njegovo nelagodje.

Mogoče so se nogavice spustile zato, da bi podprle druga umetelno intimna oblačila, črvasta s trakci, luknjasta s čipkami, dišeča po uporabi, ki jih je med številnimi oblačenji in slačenji, ki jih je terjal njen poklic, očitno brez reda razmetavala po sobi. Velike spodnje hlače z volančki, ki so očitno padle, kamor jih je malomarno vrgla, so nekaj ovijale, uro ali kak marmorni doprsni kip ali žaro, lahko bi bilo karkoli, saj je bilo popolnoma zakrito. Iz prazne posode za premog je kakor rožnat oklep velikanske kozice, kukajoče iz svoje luknje, štrlel strah vzbujajoč steznik tiste vrste, ki je dobila vzdevekIron Maiden, od njega pa so visele dolge čipke kakor več parov nog. Soba v celoti je bila mojstrovina prefinjeno ženske zanikrnosti, tolikšne, da je v mladeniču, ki je bil dotlej vajen varnejšega življenja, na svoj prijazni način vzbudila strah.

Ime mu je bilo Jack Walser. Sam je prišel iz Kalifornije, z druge strani sveta, katerega vse štiri konce je oblezel v večini svojih petindvajsetih poletij – potepuško življenje, ki mu je obrusilo ostre robove; zdaj se obnaša nadvse uglajeno in v njegovem videzu ne bi zaznali niti sledu malopridnega pobalina, nekdanjega slepega potnika na parniku iz Frisca v Šanghaj. V svojih pustolovskih časih je o sebi odkril, da zna z besedami in da se je še bolj sposoben znajti o pravem času na pravem mestu. Tako je našel svoj poklic in se v tem obdobju preživljal s pošiljanjem člankov v neki newyorški časopis, da je lahko potoval, kamorkoli se mu je zahotelo, in ob tem ohranjal prednost novinarske neodgovornosti, poklicno potrebo po tem, da bi vse videl in ničesar verjel, ki se je v njegovi osebnosti veselo prepletala z značilno ameriško popustljivostjo do nesramne laži. To delo mu je popolnoma ustrezalo in trudil se je, da je stal z obema nogama trdno na tleh. Recimo mu Izmael; toda Izmael z obračunom stroškov in povrhu še z grivo zmršenih lanenih las, zardelim, prikupnim obrazom z izrazito čeljustjo ter hladno sivimi, dvomečimi očmi. Pa vendar je na njem še vedno ostalo nekaj nedokončanega. Bil je kakor lepa hiša, oddana v najem, opremljena. Njegova osebnost je premogla komaj kaj tistih drobnih potez, ki bi jim lahko rekliosebne, kot da bi njegova navada, da ni ničemur verjel, segla tudi do njega samega. Pravim, da je imel posebno sposobnost, da »se je znašel o pravem času na pravem mestu«; vendar se je skoraj zdelo, kot da je on sam nekakšenobjet trouvé, saj subjektivnosamega sebeni nikoli našel, ker tudi ni iskal svojega jaza. On sam bi se označil za »človeka akcije«. Svoje življenje je izpostavil nizu kataklizmičnih šokov, ker je strašno rad poslušal, kako mu šklepetajo kosti. Tako je vedel, da je živ.

Tako je preživel kugo v Sečuanu, kopja assegai v Afriki, hud odmerek sodomije v beduinskem šotoru ob cesti v Damask in še marsikaj, vendar nič od tega ni v omembe vrednem obsegu spremenilo nevidnega otroka v moškem, ki je v resnici ostal isti neustrašni dečko, ki je nekoč zahajal v Fisherman's Wharf in z lačnimi očmi požiral preplet jader nad vodo, dokler ni tudi njega val odnesel neskončnim obetom naproti. Walser svoje izkušnje ni doživelkotizkušnjo; kakor je morda izkušnja obrusila njegovo zunanjost, pa je notranjost ostala nedotaknjena. V vsem njegovem mladem življenju se ni nikoli niti za trenutek zazrl vase. Če se ni ničesar bal, to ni bilo zato, ker bi bil pogumen; tako kot deček v pravljici, ki ne zna trepetati, se niznalbati. Njegova običajna sproščenost tako ni bila hotena; ni bila rezultat presoje, saj presoja vključuje pozitivne in negativne strani prepričanja. Bil je kalejdoskop, opremljen z zavestjo. Zato je tudi bil dober reporter. In vendar se je kalejdoskop počasi rahlo naveličal vrtoglavega dogajanja; vojni in katastrofi se ni povsem posrečilo izpolniti obljube, ki jo je nekoč ponujala prihodnost, in v tem trenutku se, še vedno nekoliko šibak od nedavnega napada rumene mrzlice, ni pretirano trudil in se je osredotočal le na tiste vidike »človeškega zanimanja«, ki so se mu dotlej izmikali. Ker je bil dober reporter, je bil nujno poznavalec neverjetnih zgodb. Tako se je zdaj, ko je bil v Londonu, šel pogovarjat s Perutko, za serijo intervjujev z delovnim naslovom »Velike prevare z vsega sveta«. Njegovo svobodno in sproščeno ameriško obnašanje se je ujelo z obnašanjemaeralistke, ki se je zdaj presedla z ene ritnice na drugo in – »bolje ven kot noter, gospod« – izpustila gromozanski prdec, da je zadonelo po vsej sobi. Spet se je zasuknila in poškilila čez ramo, kako je sprejelto. Pod njeno masko dobrodušnega pajaca – pajacke? – je zaznal previdnost. Naklonil ji je širok nasmeh.Tanaloga mu je bila res v slast!
Na tisti njeni evropski turneji so se Parižani zaradi nje trumoma streljali; ne samo Lautrec, ampakvsipostimpresionisti so se grebli, da bi jo naslikali; Willy jo je povabil na večerjo in ona je dala Colette nekaj dobrih nasvetov. Alfred Jarry jo je zasnubil. Ko je prispela na kölnsko železniško postajo, je razposajena študentska druščina izpregla njene konje in sama odvlekla kočijo do hotela. V Berlinu se je njena fotografija šopirila ob kajzerjevi v vseh izložbah prodajaln časopisov. Na Dunaju je preusmerila sanje vse generacije, ki bi se bila pripravljena nemudoma z vsem srcem prepustiti psihoanalizi. Kamorkoli je šla, se je vodovje rek razpiralo pred njo, grozile so vojne, sonca so se utrinjala, tisk je poročal o žabah in čevljih, ki so deževali z neba, in portugalski kralj ji je dal kolebnico iz jajčastih biserov, ki jo je shranila v banki.

Zdaj leži pred njenimi letečimi nogami ves London; in mar ni prav v jutru tega istega oktobrskega dne v prav tej garderobi, tu, v glasbeni dvorani Alhambra, med umazanim spodnjim perilom, podpisalašestštevilčne pogodbeza veliko cesarsko turnejo po Rusiji in potem Japonski, med katero bo osupnila dva vladarja? In potem bo iz Jokohame odplula v Seattle in začela veliko demokratično turnejo po Združenih državah Amerike. Po vsej Veliki Britaniji občinstvo bučno zahteva njen prihod, ki bo sovpadel s prihodom novega stoletja. Smo namreč na čiku, smodečem se koncu cigare devetnajstega stoletja, ki bo zdaj zdaj zmečkan obležal na pepelniku zgodovine. Smo v zadnjem, usihajočem obdobju leta Gospodovega osemnajststo devetindevetdeset. In Perutka premore veséclatnove dobe, ki se bo vsak čas začela.


© Modrijan založba, d. o. o., 2014




.
.
Oglejte si ostale knjige tega avtorja
.
.
Oglejte si vse knjige tega avtorja
.

O avtorju - Angela Carter

Obvestite me o novi knjigi tega avtorja

Želite, da vas po elektronski pošti obvestimo, ko izide nova knjiga ali ponatis katere od knjig tega avtorja?

DA - obveščajte me o novostih avtorja
.
.
.
.

Podrobnosti o izdelku

Oglejte si več iz oddelkov:

Mnenja kupcev

  0  ocen:
5 zvezdice
0%
(0)
4 zvezdice
0%
(0)
3 zvezdice
0%
(0)
2 zvezdice
0%
(0)
1 zvezdica
0%
(0)
Povprečna ocena kupcev:
Ocena kupcev: 0
(0 ocen uporabnikov )
.
Ocenite izdelek s klikom na zvezdice:
 
.
.
.
.
.

Oznake kupcev o tem izdelku

Kliknite na posamezno oznako za prikaz vseh izdelkov označenih s to oznako:

Dodaj oznako:

Dodaj
.