V okencu izberite šolo in razred v prihodnjem šolskem letu in prihranite

.
 
.

Nesporazum v Moskvi

Avtor: , Prevajalec: Maja Kreigher

.
Redna cena: 14,90 €
Rok dobave: 2-3 dni.
.
.
.
Količina:  
.
Strošek dostave je enoten za celo Slovenijo in znaša 2,95 €, ne glede na količino in vrsto kupljenih izdelkov.

Številni izdelki imajo oznako "brezplačna dostava", kar pomeni, da v prmeru nakupa takšnega izdelka poštnine ne boste plačali. 

Več o dostavi
Emka.si omogoča naslednje načine plačila:
  • z gotovino ob prevzemu (velja le za fizične osebe),
  • s plačilno oziroma kreditno kartico (Mastercard, Visa, ActivaMaestro, Activa, Diners, American Express),
  • s storitvijo Moneta (Mobitel in Simobil)
  • Plačilo po predračunu (pravne osebe)
  • Račun z odlogom plačila (za javna podjetja)
Več o plačilih

Pri vsakem izdelku je naveden predviden rok dostave. Glede na to katere izdelke izberete, se vam pri oddaji naročila prikaže tudi končni predviden datum dobave vašega pakete.

Večino izdelkov dostavljamo iz lastne zaloge, zato so naši dobavni roki zelo kratki.

Ko vam bomo poslali paket boste o tem obveščeni tudi po emailu. V emailu bo navedena številka vašega paketa ter povezava do Pošte Slovenije, kjer boste lahko preverili natančen status dostave.

Več o dostavi

To je spletna cena
Shrani v seznam želja
.

.
Kdor je kupil ta izdelek, je kupil tudi...
.

Opis

Simone de Beauvoir je novelo Nesporazum v Moskvi napisala za zbirko La Femme Rompue (1968), vendar jo je potem zamenjala z zgodbo L'Âge de discrétion. Tako je Nesporazum prvič izšel šest let po njeni smrti v reviji Roman 20-50, v knjižni obliki pa šele leta 2013.

»Nesporazum« se dogaja leta 1966 med potovanjem upokojenskega para Nicole in Andréja v Sovjetsko zvezo in je dvojen: na čustveni in komunikacijski ravni zaškriplje med njima, pri čemer gre predvsem za probleme staranja in za »vdor« tretje osebe, Andréjeve v Moskvi živeče hčerke Maše; po drugi strani pa predvsem André opaža družbene spremembe v ZSSR, ki nikakor ne vodijo v socializem, za kakršnega se je tudi sam boril, zato je razočaranje neizogibno. Razmišljanja obeh protagonistov o istih stvareh beremo izmenično in tako spoznavamo moški in ženski pogled na njuno in družbeno zgodovino, na odnos med njima in dogajanja v svetu. In prav to je poglavitni razlog, da si je Nesporazum v Moskvi zaslužil samostojno izdajo.
Novela, s katero ga je avtorica v zbirki zamenjala, je bila namreč tematsko podobna in za njen koncept primernejša, dejansko pa močno osiromašena, saj se je omejila samo na Nicolino plat in se s tem odpovedala dobršnemu delu nič manj zanimivih družboslovnih, političnih, zgodovinskih in drugih splošnejših razglabljanj.

Preberite odlomek


Z rahlo negotovostjo je gledala bližajoča se tla. Neskončna prihodnost, ki bi se lahko v minuti raztreščila. Dobro je poznala te preskoke iz srečne varnosti v zbodljaje strahu: izbruhnila bo tretja svetovna vojna, André bo dobil raka na pljučih – dve škatli cigaret na dan je preveč, veliko preveč; ali pa se bo letalo zrušilo na tla. To bi bil dober konec vsega: skupaj in brez zapletov; samo ne tako kmalu, ne zdaj. Še enkrat rešena, si je rekla, ko so se kolesa – malo trdo – dotaknila pristajalne steze. Potniki so oblekli plašče, pobrali prtljago. Čakanje, prestopanje na mestu. Dolgo prestopanje.
 »Čutiš vonj po brezah?« je rekel André.
 Bilo je zelo sveže, skoraj mrzlo: šestnajst stopinj, je napovedala stevardesa. Kako je bil ob raz¬dalji treh ur in pol Pariz blizu, kako je bil daleč, Pariz, ki je to jutro dišal po asfaltu in nevihti, zbit od prve hude poletne vročine; kako blizu je bil Philippe, kako daleč … Avtobus ju je prepeljal – čez veliko prostranejše letališče od tistega, kjer sta pristala leta '63 – do zastekljene zgradbe v obliki gobe, kjer so preverjali potne liste. Pri izhodu ju je čakala Maša. Nicole je spet z začudenjem opazila, kako so na njenem obrazu harmonično prepletene sicer tako različne poteze Claire in Andréja. Drobna, elegantna, samo njena »lasuljasta« pričeska je dišala po Moskvi.
»Je bilo potovanje v redu? Ste v redu? Si v redu?«
Očeta je tikala, Nicole pa vikala. To je bilo normalno in hkrati nenavadno.
 »Dajte mi torbo.«
Tudi to je bilo normalno. Ampak če ti moški nosi prtljago, je to zato, ker si ženska; če jo ženska, pa jo zato, ker je mlajša od tebe, in potem se počutiš staro.
 »Dajta mi dokumente za prtljago in se usedita,« je avtoritativno rekla Maša. Nicole je ubogala. Stara. Ob Andréju je na to pogosto pozabila, vendar se je ob tisoč drobnih žalitvah hitro spet spomnila. Lepa mlada ženska, je pomislila, ko je zagledala Mašo. Spomnila se je, kako se je pri svojih tridesetih nasmehnila, ko je tast izrekel enake besede o neki štiridesetletnici. Tudi njej se je zdaj večina ljudi zdela mlada. Stara. Težko se je sprijaznila s tem (ta užaloščena osuplost je bila ena redkih stvari, ki jih ni zaupala Andréju). Pa saj so tudi prednosti, si je rekla. Biti v pokoju, to je zvenelo nekako tako kot biti na odpadu. Vendar je bilo prijetno iti na počitnice, kadar se ti je zahotelo; natančneje, biti ves čas na počitnicah. Kolegi v razbeljenih učilnicah so začenjali sanjati o odhodu. Ona pa je že odšla. Z očmi je poiskala Andréja, ki je stal ob Maši, v gneči. V Parizu je dovoljeval preveč ljudem, da so se ga polaščali. Španski politični zaporniki, portugalski jetniki, izraelski preganjanci, kongoški, angolski, kamerunski uporniki, venezuelski, perujski, kolumbijski odporniki – in še nekatere je pozabila – zmerom jim je bil pripravljen priskočiti na pomoč, kolikor je pač mogel. Shodi, manifesti, zborovanja, letaki, delegacije, vse naloge je sprejemal. Bil je član vseh mogočih skupin, odborov. Tukaj ga ne bo mogel nihče nikamor klicati. Nikogar ne poznata razen Maše. Nič drugega ne bosta mogla početi kot si skupaj ogledovati stvari: rada jih je odkrivala z njim in želela si je, da bi čas, ki ga je dolga enoličnost njune sreče ohromila, spet našel svojo poskočno svežino. Vstala je. Rada bi že bila na ulicah, pod zidovi Kremlja. Pozabila je, kako dolga znajo biti v tej deželi čakanja.
 »Bo že prišla ta prtljaga?«
 »Prej ali slej bo,« je rekel André.
 Tri ure in pol, je pomislil. Kako blizu je Moskva, pa vseeno tako daleč! In da pri razdalji treh ur in pol tako redko vidi Mašo? (Ampak je toliko ovir, predvsem pa cena potovanja.)
 »Dolgo je to, tri leta,« je rekel. »Najbrž se ti zdim postaran.«
 »Sploh ne. Nič se nisi spremenil.«
 »Ti si se pa še polepšala.«
 Zamaknjeno jo je gledal. Misliš si, da se ti ne more nič več zgoditi, da si doživel vse, kar ti je bilo namenjeno (in ni bilo lahko, čeprav ni tega niti malo pokazal), pa ti naenkrat razsvetli življenje čisto nova nežnost. Plašna punčka, ki mu jo je Claire včasih za nekaj ur pripeljala z Japonskega, iz Brazilije, iz Moskve – takrat ji je bilo ime Maria – ga sploh ni zanimala. Tuja mu je ostala tudi mlada ženska, ki mu je prišla po vojni v Pariz predstavit moža. Ob Mašinem drugem obisku leta '60 pa se je med njima nekaj zgodilo. Ni dobro razumel, zakaj se je tako silno navezala nanj; ga je pa ganilo. Ljubezen, ki mu jo je dajala Nicole, je bila še vedno živa, pozorna, radostna; toda bila sta preveč navajena drug na drugega, da bi lahko v njej prebudil očarano veselje, kakršno je v tem trenutku ožarjalo Mašin nekoliko resni obraz.
 »Bo že prišla ta prtljaga?« je vprašala Nicole.
 »Prej ali slej bo.«
Zakaj bi se vznemirjala? Tu sta imela časa na pretek. V Parizu so Andréju ure vse prehitro tekle, raztrgan je bil med sestanki, posebno odkar je bil v pokoju: na začetku je precenil množino svojega prostega časa. Iz radovednosti, iz malomarnosti si je pustil naložiti množico obveznosti, ki se jih ni mogel več rešiti. Zdaj jim je lahko za en mesec pobegnil; obetalo se mu je obdobje brezskrbnosti, ki jo je imel tako rad, ki jo je imel preveč rad, saj je bila vzrok za večino njegovih skrbi.

.
.
.

O avtorju - Simone De Beauvoir

Obvestite me o novi knjigi tega avtorja

Želite, da vas po elektronski pošti obvestimo, ko izide nova knjiga ali ponatis katere od knjig tega avtorja?

DA - obveščajte me o novostih avtorja
.

Simone de Beauvoir (1908-1986), znana francoska pisateljica, eksistencialistična filozofinja, družbena teoretičarka, feministka in politična aktivistka Simone de Beauvoir je v svojem času briljirala kot izjemna intelektualka. Mednarodno pozornost je vzbudila z delom Drugi spol (1949), ki je sprožilo tektonski premik v razumevanju ženske in človeškega bitja.

Simone de Beauvoir, za mnoge najpomembnejša intelektualka moderne dobe, je najbolj znana po Drugem spolu, eni najbolj kontroverznih knjig 20. stoletja. Manj pa so znana nekatera druga njena razmišljanja, čeprav so zgodovinsko enako pomembna, npr. o problemu staranja.
 Leta 1970 je napisala delo Starost (La Vieillesse), ki ga je Boris A. Novak (Sodobnost 6, 2013) opredelil kot obsežno, sistematično in lucidno razpravo, pionirsko delo o fenomenu staranja in starosti in med drugim citiral tele njene misli:
 Zato da bi starost ne bila bedna parodija prejšnje eksistence, obstaja le ena rešitev, in sicer da še naprej zasledujemo smotre, ki našemu življenju podeljujejo smisel: posvečanje posameznikom, kolektivom, vrednotam (stvarem: causes), družbenemu ali političnemu, intelektualnemu, ustvarjalnemu delu.
 Prav v nasprotju s tistim, kar svetujejo moralisti, je zaželeno, da v visoki starosti ohranimo strasti, ki so dovolj močne, da preprečijo vrnitev vase.
 Življenje ohranja smisel, kolikor ga usklajujemo z življenji drugih, skozi ljubezen, prijateljstvo, ogorčenje, sočutje. Potem nam ostanejo tudi razlogi, da bi delovali in govorili. /…/

.
.
.

Podrobnosti o izdelku

Oglejte si več iz oddelkov:

Mnenja kupcev

  0  ocen:
5 zvezdice
0%
(0)
4 zvezdice
0%
(0)
3 zvezdice
0%
(0)
2 zvezdice
0%
(0)
1 zvezdica
0%
(0)
Povprečna ocena kupcev:
Ocena kupcev: 0
(0 ocen uporabnikov )
.
Ocenite izdelek s klikom na zvezdice:
 
.
.
.
.
.

Oznake kupcev o tem izdelku

Kliknite na posamezno oznako za prikaz vseh izdelkov označenih s to oznako:

Dodaj oznako:

Dodaj
.