.
 
.

Nekega norega jutra (Trda vezava)

Avtor: , Prevajalec: Neža Kralj
5 (3  ocene uporabnikov )

»Z veseljem se bom poročil s tabo.«

.
Redna cena: 28,00 €
Predvideni rok dobave: 7-9 dni.
.
.
.
Količina:  
.
Strošek dostave je enoten za celo Slovenijo in znaša 2,95 €, ne glede na količino in vrsto kupljenih izdelkov.

Številni izdelki imajo oznako "brezplačna dostava", kar pomeni, da v prmeru nakupa takšnega izdelka poštnine ne boste plačali. 

Več o dostavi
Emka.si omogoča naslednje načine plačila:
  • z gotovino ob prevzemu (velja le za fizične osebe),
  • s plačilno oziroma kreditno kartico (Mastercard, Visa, ActivaMaestro, Activa, Diners, American Express),
  • s storitvijo Moneta (Mobitel in Simobil)
  • Plačilo po predračunu (pravne osebe)
  • Račun z odlogom plačila (za javna podjetja)
Več o plačilih

Pri vsakem izdelku je naveden predviden rok dostave. Glede na to katere izdelke izberete, se vam pri oddaji naročila prikaže tudi končni predviden datum dobave vašega pakete.

Večino izdelkov dostavljamo iz lastne zaloge, zato so naši dobavni roki zelo kratki.

Ko vam bomo poslali paket boste o tem obveščeni tudi po emailu. V emailu bo navedena številka vašega paketa ter povezava do Pošte Slovenije, kjer boste lahko preverili natančen status dostave.

Več o dostavi

To je spletna cena
Shrani v seznam želja
.

.

V kompletu ceneje!

Kupi Nekega norega jutra (Trda vezava) + Vse o ljubezni (Trda) skupaj ter prihrani dodatnih 1,50 € (2,59%)
  • Nekega norega jutra (Trda vezava)
    28,00 €
    .
  • +
  • 29,95 € 28,45 €
    .
  • =
  • Skupaj redna cena: 57,95 €
    Skupaj v kompletu: 56,45 €
    Prihranek pri kompletu: 1,50 € (2,59%)
    Dodaj v košarico
Priporočamo tudi:
.
Kdor je kupil ta izdelek, je kupil tudi...
.

Opis

»Z veseljem se bom poročil s tabo.«


Ko Amelia Cynster sliši takšen odgovor iz ust čednega in skrivnostnega Luciena Ashforda, je osupla. Zgodaj zjutraj ga pričaka v zasedi pred njegovim londonskim domom in zasnubi. Luc sprejme drzno ponudbo in se onesvesti pred njenimi nogami. Amelia ne ve, ali naj si oddahne ali mu zameri. Sicer pa to niti ni pomembno. Vedno je ljubila samo njega in nikogar drugega. Poleg tega ima dovolj čakanja. Včasih mora mlada dama vzeti stvari v svoje roke.


A srčne zadeve niso nikoli preproste. Na prvo oviro v načrtih naleti, ko Luc odkloni hitro poroko, ker ji želi dvoriti v javnem in zasebnem življenju. Kmalu Amelia komaj čaka, da pobegneta ostrim očem visoke družbe in se lahko prepusti rokam mojstrskega zapeljivca. Toda Luc ima svoje razloge za nekoliko noro dvorjenje.

Pogled v knjigo:

Prvo poglavje
Ulica Mount, London 25. maja 1825, ob treh zjutraj



Bil je pijan, pijan od sreče, pijan od pijače kot še nikoli v življenju. Čeprav po navadi ni popival, se ga je sinoči oziroma zjutraj enkrat za spremembo dodobra nacedil. Po osmih letih je končno postal svoboden.


Lucien Michael Ashford, šesti vikont Calverton, se je opotekal po ulici Mount. Brezbrižno je vrtel ebenovinasto sprehajalno palico in se blaženo smehljal.


Bilo mu je devetindvajset let. Toda danes je bil prvi dan njegovega odraslega življenja, ki je pripadalo samo njemu. Še bolje je bilo to, da je včeraj tudi obogatel. Prečudovito in povsem zakonito obogatel. Kaj drugega bi si še lahko želel?! Če se ne bi bal, da se bo zvrnil na nos, bi plesal po zapuščeni ulici.


Na nebu je sijala luna. Osvetljevala je pločnike in metala temne sence. London okoli njega je spal, vendar tudi v tej uri ni popolnoma počival. V daljavi je med kamnitimi pročelji hiš odmeval žvenket komatov, topot konjskih kopit in samoten klic. Celo v najbogatejši četrti je včasih prežala nevarnost v sencah, vendar se ni čutil ogroženega. Še vedno je bil dovolj pri sebi. Čeprav je bil precej v rožicah, je stopal enakomerno. Vsi nepridipravi bi raje dvakrat premislili, preden bi napadli visokega in dovolj močnega gospoda, ki elegantno vihti palico, v kateri bi se lahko in se tudi je skrival meč.


Pred eno uro je zapustil klub v St. Jamesu in družbo prijateljev. Domov se je odpravil peš, da bi si zbistril glavo po veliki količini izvrstnega francoskega konjaka. Njegovo proslavljanje je bilo omejeno, saj ni nihče razen njegove matere in premetenega starega bankirja Roberta Childa vedel za njegovo prejšnje stanje. Pred osmimi leti se je njegova družina znašla v hudi denarni stiski, v katero jih je pripeljal njegov pokojni oče. Osem let jih je skušal spraviti na zeleno vejo in včeraj mu je končno uspelo.


Čeprav prijatelji niso vedeli, kaj praznuje, so se mu z veseljem pridružili. Sledila je dolga noč ob vinu, pesmih in prijetni moški družbi.


Škoda, ker v Londonu ni bilo tudi njegovega najstarejšega prijatelja, bratranca Martina Fulbridgea oziroma grofa Dextra. Toda Martinu ni mogel zameriti, ker je užival na svojem domu na severu Anglije. Pred tednom dni se je namreč poročil z Amando Cynster.


Luc se je sam pri sebi zarežal in zmajal z glavo nad bratrančevo slabostjo in poroko iz ljubezni. Prišel je do svoje hiše in se obrnil proti nizkim stopnicam pred vhodom. V glavi se mu je zavrtelo, vendar se je hitro zbral. Previdno se je vzpel po stopnicah in obstal pred vrati. Pobrskal je po žepu za ključi.


Dvakrat so se mu izmuznili iz rok, preden jih je zgrabil in izvlekel. V roki je držal obroč in začel prebirati ključe. Namrščil se je in skušal najti tistega, ki je odklepal vhodna vrata. Končno mu je uspelo. Zgrabil ga je, pomežiknil in ga potisnil v ključavnico. Vanjo je zdrsnil šele v tretjem poskusu. Obrnil je ključ in slišal premikanje zapahov.


Ključe je spravil v žep in prijel kljuko. Vrata je na stežaj odprl in stopil čez prag.


V tistem hipu se je izpod temnega stopnišča izvila postava v obleki. Komaj jo je zagledal, že je planila mimo njega in ga sunila s komolcem. Opotekel se je in se naslonil na steno.


Ob tem bežnem stiku, ki so ga omilile plasti blaga, so se napeli vsi njegovi čuti. Takoj je vedel, kdo je. Amelia Cynster. Dvojčica bratrančeve žene. Bila je stara družinska prijateljica in poznala sta se že od mladih nog. Še neporočena ženska z jekleno hrbtenico je nosila ogrinjalo s kapuco čez glavo, ko je planila v temno vežo. Nenadoma je obstala, se obrnila in ga pogledala.


Luc je obstal pokonci samo zaradi zidu za sabo. Osuplo je strmel in začudeno buljil vanjo. Čakal je, da popusti učinek njenega dotika.


Amelii se je iz grla utrgal jezen in razočaran krik. Planila je k vratom, jih prijela in zaloputnila. Ko ni več videl mesečine, je pomežiknil. Skušal se je privaditi na temo. Amelia se je obrnila od zaprtih vrat in se zasrepela vanj. Čutil je njen pogled.


»Kaj, za vraga, je narobe s tabo?« je siknila.


»Z mano?« Odmaknil se je od stene in lovil ravnotežje. »Kaj, za vraga, počneš ti tukaj?«


Niti sanjalo se mu ni, zakaj je prišla. Mesečina je lila skozi pahljačasto okence nad vrati in obsijala svetle ploščice v veži. V razpršeni svetlobi je lahko razločil Amelijine poteze. Droben in krhek ovalni obraz so obdajali zlati kodri, ki so silili izza njene kapuce.


Vzravnala se je. Dvignila je brado in odmaknila kapuco. »Želela sem govoriti s tabo na štiri oči.«


»Tri zjutraj je.«


»Vem! Že od ene te čakam. S tabo sem se hotela pomeniti, ne da bi kdo vedel. Podnevi pač ne morem priti sem in zahtevati pogovora na štiri oči.«


»Ne, in to iz zelo dobrega razloga.« Bila je samska tako kot on. Če ne bi stala pred vrati, bi jih odprl in … Namrščil se je. »Saj nisi prišla sama sem?«


»Seveda ne! Zunaj me čaka služabnik.«


Roko si je položil na čelo. »Oh. Dobro.« To je postajalo čedalje bolj zapleteno.


»Za božjo voljo! Samo poslušaj me! Vem za denarne težave tvoje družine.«


To je takoj pritegnilo njegovo pozornost. Opazila je in pokimala. »Tako je, vendar ti ni treba skrbeti. Saj ne bom nikomur povedala. Ravno obratno. Prav zaradi tega sem se želela pogovoriti s tabo na štiri oči. Rada bi ti nekaj predlagala.«


Vrtelo se mu je. Ni vedel, kaj naj ji odvrne. Niti sanjalo se mu ni, kaj bo rekla.


Ni počakala na njegov odgovor. Zajela je sapo in zdrdrala: »Celo ti si gotovo opazil, da si iščem moža. Toda žal nisem našla nobenega primernega samskega gospoda, ki bi me vsaj malo pritegnil. Odkar pa ni Amande, se mi zdi življenje neporočene mlade dame še bolj dolgočasno.« Premolknila je in nadaljevala: »To je ena stvar.«


»Druga stvar je, da si skupaj z družino v hudi stiski.« Dvignila je roko in ga utišala. »Ni ti treba tajiti. V zadnjih nekaj tednih sem preživela veliko časa tukaj in se družila s tvojima sestrama. Emily in Anne tega ne vesta, kajne? Ni ti treba skrbeti. Saj jima nisem povedala. Če se tako pogosto družiš z nekom, pač opaziš drobne malenkosti. To mi je padlo v oči pred nekaj tedni. Druge stvari so samo še potrdile mojo domnevo. Hudo ste zadolženi. Ne! Nič ti ni treba reči. Samo poslušaj me.«


Pomežiknil je. Komaj je lahko sledil njenim razkritjem. Ni bil dovolj trezen za govor.


Pogledala ga je z značilno strogostjo. Očitno jo je njegov molk pomiril. »Vem, da nisi kriv ti. Tvoj oče je zapravil ves denar, kajne? Velike dame so pogosto govorile, da je še dobro, da je umrl in ni popolnoma uničil posestva. Toda očitno je spravil vašo družino na rob bankrota, preden si je zlomil vrat. Z materjo pa skrivata resnico vse od njegove smrti.«


Glas se ji je omehčal. »Čeprav sta se morala izjemno potruditi, vama je odlično uspelo. Prepričana sem, da ni nihče drug niti posumil. Seveda razumem, zakaj si to storil. Poleg Emily in Anne moraš preskrbeti tudi Portio in Penelope. Če bi se razvedelo, da ste na beraški palici, bi bila katastrofa.«


Namrščila se je, kot da v mislih preverja svoj seznam. »To je torej druga stvar. Ti in tvoja družina morate ostati v visoki družbi, vendar ne morete vzdrževati takšnega življenjskega sloga. Že leta komaj shajate. Omeniti moram še tretjo stvar. Tebe.«


Amelia se mu je zastrmela v obraz. »Očitno nočeš rešiti družine s poroko. Verjetno si nisi hotel nakopati žene s predragim okusom ali prevelikimi zahtevami. Zaradi tega sem želela govoriti s tabo na štiri oči.«


Zbrala se je in še bolj dvignila glavo. »Mislim, da bi lahko sklenila dogovor, ki bi koristil obema. Moja dota je velika. Z njo bi lahko rešili družinsko premoženje Ashfordovih ali vsaj pokrili tekoče izdatke. Poznava se že vse življenje. Mislim, da se kar dobro razumeva. Tvoja družino dobro poznam in oni mene prav tako. Torej ...«


»Hočeš reči, naj se poročiva?«


Ob njegovem osuplem glasu se je namrščila.


»Da! Razmisli, preden zineš, da je to neumnost. Saj ne pričakujem ...«


Luc ni slišal, česa ne pričakuje. V temi se je zastrmel vanjo. Njene ustnice so se še naprej premikale. Torej je verjetno govorila. Skušal je poslušati, vendar njegova glava ni hotela sodelovati. Vse misli so se mu vrtele okoli enega ključnega in neverjetnega dejstva.


Hotela se je poročiti z njim.


Zadelo ga je kot strela z jasnega. Ni ga presenetil njen predlog, ampak lasten odziv.


Želel se je poročiti z njo. Hotel jo je vzeti za ženo.


Še pred minuto se mu ni niti sanjalo, da si želi kaj takega. Pred desetimi minutami bi se posmehoval takšni zamisli. Zdaj pa je preprosto vedel. Bil je tako povsem in popolnoma prepričan, da je bilo grozljivo. V njem so se prebudili občutki, ki jih je vedno skrival za elegantnim videzom.


Zbral se je in jo resnično pogledal. Doslej ni tega še nikoli storil. Prej je bila samo zoprna motnja. Čeprav ga je telesno privlačila, se ji ni mogel približati zaradi pomanjkanja premoženja. Namerno jo je prezrl, saj je vedel, da se je ne sme dotakniti. Bila mu je še toliko bolj prepovedana, ker sta si bili njuni družini tako blizu.


»Poleg tega ti ni treba misliti ...«


Imela je zlate kodrčke, rožnate ustnice in vitko čutno postavo grške boginje. V mislih je videl njene sijoče modre oči, rjave obrvi in trepalnice ter smetanasto polt. Čeprav je v temi ni mogel videti, si je zlahka predstavljal vse njene čare. Spominjal se je, da se za njeno žensko krhkostjo skrivata bister um in nezmotljivo srce, hkrati pa ni mogel pozabiti na njeno jekleno hrbtenico.


Prvič si je drznil gledati nanjo kot na žensko, ki si jo lahko vzame, jo ima in si jo lasti po mili volji.


Ob tem so ga preplavili siloviti nagoni.


Ni se motila o enem. Nikoli se ni hotel poročiti, doživeti čustvene bližine in se navezati. Amelio pa si je želel z vsem srcem. O tem ni niti malo dvomil.


»… ni razloga, da bi vedeli. Imenitno se bo izšlo. Morava samo –«


Poleg tega je imela prav. Svojo snubitev je izbrusila do popolnosti. Njena ponudba je bila zelo vabljiva. Moral bi samo …


»No?«


Njen glas ga je vrgel iz čutnih nebes. Prekrižala je roke in se namrščila. Čeprav v temi ni mogel dobro videti, ga ne bi presenetilo, če bi trkala s konico čevlja po tleh.


Nenadoma se je globoko zavedal, da stoji čisto blizu njega.


Amelia je priprla oči in se zasrepela v polmrak. »No, zanima me tvoje mnenje. Kaj praviš, če bi se poročila?«


Spogledal se je z njo. Dvignil je roko, jo pobožal po čeljusti in ji nagnil obraz. Odkrito in počasi je premeril njene poteze. Spraševal se je, kaj bi storila, če bi preprosto … Zastrmel se ji je v oči. »Da. Kar poročiva se.«


V njenih očeh je opazil sum. Spraševal se je, kaj je videla na njegovem obrazu. Hitro si je nadel krinko vljudnosti in se nasmehnil. »Z veseljem bi se poročil s tabo,« je pomenljivo dodal in se zadovoljno zarežal.


Izpustil jo je in se ji globoko priklonil …


To je bila napaka, je bežno pomislil. V trenutku se mu je stemnilo pred očmi.


Padel je na tla pred njenimi nogami.


Amelia je strmela v njegovo nezavestno telo. Za trenutek ni vedela, kaj naj naredi. Mislila je, da bo vstal in se pošalil. Se zasmejal.


Ni se zganil.


»Luc?«


Ni se odzval. Previdno ga je obšla in si ogledovala njegov obraz. Dolge črne trepalnice so metale srpaste sence na njegova bleda lica. Njegove obrvi in poteze so bile nenavadno sproščene. Dolge in tanke ustnice, ki so bile pogosto stisnjene v strogo črto, so se zvile v rahel nasmešek.


Izdihnila je in jezno siknila. Pijan je! Naj gre k vragu! Končno je zbrala pogum in prišla k njemu sredi noči. Ure in ure je stala v temi in mrazu ter čakala nanj. Svojo večkrat ponovljeno snubitev je izrekla brez najmanjše napake, on pa se ga je napil do nezavesti?


Preden bi popolnoma vzkipela, se je spomnila, da je privolil. Takrat se ji je zdel povsem pri sebi. Čeprav je bil omotičen, se je vsega zavedal. Dokler ni padel, se ji ni niti sanjalo, da je pijan. Govoril je brez jecljanja, čeprav se pijanemu običajno zatika jezik. Toda poznala je njegov glas in način govora. Niti malo ni zvenel čudno.


No, nekoliko se je začudila, ker je ostal tiho in ji je pustil govoriti brez prekinjanja. Pravzaprav ji je to celo ustrezalo. Če bi dajal pametne pripombe in razčlenjeval njene razloge, ne bi nikoli spravila besed iz sebe.

.
.
.

O avtorju - Stephanie Laurens

Obvestite me o novi knjigi tega avtorja

Želite, da vas po elektronski pošti obvestimo, ko izide nova knjiga ali ponatis katere od knjig tega avtorja?

DA - obveščajte me o novostih avtorja
.

Stephenie Laurens je pričela s pisanjem, da se je umaknila iz dolgočasnega sveta profesionalne znanstvenice. Rodila se je na Šrilanki, ko je bila ta še Cejlon, angleška kolonija. Strši so se izselili s Šrilanke, ko je bila stara 5 let in se naselili v Melbournu v Avstraliji. Tu se je Stephenie šolala in šolanje zaključila kot doktorica biokemije.
Skupaj z možem sta ubrala staro pot od Katmanduja do Londona, preko severne Indije, doline reke Ganges, v Kašmir, nato preko Pakistana, Afganistana, Irana vse do Kaspijskega jezera, pa preko Turčije in cele Evrope vse do Londona.
V Angliji sta se nato zaposlila kot znanstvena raziskovalca. Živela sta v koči iz 16. stoletja v Kentu in obdajali so ju zeleni travniki, zaščitene izkopanine rimske vile iz 1. stoletja ter dvorec iz 14. stoletja, ki je bil še vedno v lasti njegovih prvotnih lastnikov. V Angliji sta preživela 4 leta in se nato vrnila v Melbourne, Avstralija. Med svojim bivanjem v Evropi sta raziskovala Anglijo, Francijo, Španijo, Portugalsko in severno Italijo.
Po vrnitvi v Avstralijo sta oba nadaljevala z delom raziskovalcev, Stephenie na področju raziskovanja raka, kjer je s časoma odprla tudi svoj raziskovalni laboratorij. Vendar pa je usoda imela drugačne plane.
Stephenie je od nekdaj rada prebirala romantične romane in ko ji je nekega dne zmanjkalo knjig, se je odločila, da bo sama napisala svoj roman. Pravi, da ga je najverjetneje zaključila le zato, ker jo je strašno zanimalo, kako se bo končal. Tako je nastal njen prvenec The Tangled Reins. Nato je s pisanjem nadaljevala in napisala še 7 zgodovinskih romanov (Regency ropmances). In nekje v tem času je spoznala, da je življenje znanstvenice nadvse stresno in da lahko živi tudi kot pisateljica, saj so njene knjige že dosegale visoka mesta na lestvicah najbolj branih. Tako se je Stephenie upokojila kot znanstvenica in sedaj svoj čas izrabi za pisanje novih razburljivih ljubezenskih zgodb.

.
.
.

Podrobnosti o izdelku

  • Obseg/št. strani: 486
  • Datum Izida:
  • Jezik: slovenski
  • Vezava: Trda
  • ISBN/EAN: 9789616837972
  • Mere izdelka vxš: 20,6 x 13,5 cm
  • Založba Anu Elara
  • Avtor:
  • Prevajalec: Neža Kralj
  • Povprečna ocena:
    Ocena kupcev: 5
    (3)

Mnenja kupcev

  3  ocen:
5 zvezdice
100%
(3)
4 zvezdice
0%
(0)
3 zvezdice
0%
(0)
2 zvezdice
0%
(0)
1 zvezdica
0%
(0)
Povprečna ocena kupcev:
Ocena kupcev: 5
(3 ocene uporabnikov )
.
Ocenite izdelek s klikom na zvezdice:
 
.
.
.
.
.
 
Anonimno 5
Napisal Anonimno, dne 16.4.2012
Knjiga mi je bila zeloooo všeč, je prava iskriva poslastica. :)
.

Oznake kupcev o tem izdelku

Kliknite na posamezno oznako za prikaz vseh izdelkov označenih s to oznako:

Dodaj oznako:

Dodaj
.