.
 
.

Naš Ambrož je odrasel

.
Redna cena: 15,90 €
Rok dobave: 2-4 dni.
.
.
Količina:  
.
Strošek dostave je enoten za celo Slovenijo in znaša 2,95 €, ne glede na količino in vrsto kupljenih izdelkov.

Številni izdelki imajo oznako "brezplačna dostava", kar pomeni, da v prmeru nakupa takšnega izdelka poštnine ne boste plačali. 

Več o dostavi
Emka.si omogoča naslednje načine plačila:
  • z gotovino ob prevzemu (velja le za fizične osebe),
  • s plačilno oziroma kreditno kartico (Mastercard, Visa, ActivaMaestro, Activa, Diners, American Express),
  • s storitvijo Moneta (Mobitel in Simobil)
  • Plačilo po predračunu (pravne osebe)
  • Račun z odlogom plačila (za javna podjetja)
Več o plačilih

Pri vsakem izdelku je naveden predviden rok dostave. Glede na to katere izdelke izberete, se vam pri oddaji naročila prikaže tudi končni predviden datum dobave vašega pakete.

Večino izdelkov dostavljamo iz lastne zaloge, zato so naši dobavni roki zelo kratki.

Ko vam bomo poslali paket boste o tem obveščeni tudi po emailu. V emailu bo navedena številka vašega paketa ter povezava do Pošte Slovenije, kjer boste lahko preverili natančen status dostave.

Več o dostavi

To je spletna cena
Shrani v seznam želja
.

.

Opis

Alenka Vojska Kušar je mati štirih odraslih sinov. Eden izmed njih, Ambrož, je avtist. Njegov avtizem spremljata motnja v duševnem razvoju in odsotnost besednega govora.
»Že več kot tri desetletja živimo z našim Ambrožem, z vsemi težavami in obveznostmi, ki so povezane z njim,« pravi Ambroževa mama, tudi avtorica knjige Naš Ambrož (1993), v kateri je tankočutno opisala življenje avtističnega dečka. A tistega Ambroža iz prve knjižice ni več. Zdaj, pri dobrih tridesetih letih, je na svoj način odrasel tudi Ambrož, čeprav je in bo vedno odvisen od drugih. Kako živi danes, pa je njegova mati opisala v knjigi Naš Ambrož je odrasel. Za knjigo mu je »posodila« svoj glas, tako kot mu ga v življenju pogosto posodi kot mama – bodisi mu s ponujenimi odgovori omogoči, da Ambrož svojo željo sporoči z odkimavanjem, ali pa mu ob fotografijah pripoveduje zgodbe, ubesedi njegove spomine na lepe dogodke in mu tako osmisli prosti čas v družinskem krogu.
Glas v tej knjigi ne govori o avtizmu in tudi ne na način, ki bi nam pomagal razumeti, kako Ambrož doživlja svoj svet. Mamin glas ne pripoveduje o njegovem avtizmu »od znotraj«, temveč o avtizmu zunaj, tako kot ga doživlja družina. Odkriva nam, kakšno je življenje družin, v katerih so tudi otroci z avtizmom.

Preberi odlomek:


MOJA SOBA


Moja soba je nekaj prav posebnega. Je samo moja, ker tako pravijo moji domači, in je moja, ker spim sam v njej. Ko smo se pred leti preselili v nov dom, mi jo je mama izbrala med danimi možnostmi iz več razlogov. Biti mora najbolj topla, ker včasih nočem biti pokrit. Imeti mora lep razgled na cesto, da lahko gledam avtomobile, in na vrt, da lahko opazujem naravo in na koncu vrta reko z račkami in občasno celo čapljo ter labodji par, ki se že več let prehodno ustavi tam za nekaj dni. Biti mora najbolj oddaljena, da ponoči ne motim ostalih, kadar ne morem spati in stojim pri vratih, trkam, se oglašam ali pa celo kričim. Znano je namreč, da ima večina nas z avtizmom velikokrat težave s spanjem. Ko ne morem spati, si krajšam nočni dolgčas na različne načine, ki pa so za druge zaspance silno moteči. Tako včasih loputam z vrati velike omare za obleko, kadar pa preglasno poslušam radio, mi to prej ali slej preprečijo, da ne bi motil ostalih članov naše družine, čeprav se običajno pritožuje le mama.
To je vse res. A moje izražanje nočnih zahtev postane tako glasno šele takrat, ko mojega dolgotrajnega tišjega oglašanja nihče ne sliši ali nihče noče slišati, jaz pa sem prepričan, da moram nujno še nekaj urediti zunaj sobe, preden bom zaspal. Tako moram na primer pogledati v kuhinjo, če je vse tako pospravljeno, kot se meni zdi, da je treba. To pa pomeni, da je treba med drugim pogledati v pomivalni stroj, če je predalček za prašek res zaprt. Zgodi se namreč, da ga, preden odidem spat, z mamo napolniva in zapreva ter stroj vključiva. A ko se vrnem pogledat – morda medtem res mine ura ali dve – vidim, da v predalčku ni praška ali da je celo odprt. Torej hočem posredovati, ga napolniti in spet zapreti. Nič ne pomaga, če me mama prepričuje, da mora stroj posodo le še splakniti in posušiti ali da je že vse oprano. Če je predalček prazen, ga hočem napolniti in konec. Tako se pred »Lahko noč!« z mamo še skregava. Mama mi očita, da je to ena izmed mojih obsesij, in me vneto prepričuje, naj grem nazaj v sobo, ter poskuša moje misli obrniti drugam. Če ji uspe, oba lepo zaspiva. Če pa ne, če bom vztrajal in večkrat preverjal, kako je s praškom, na koncu ali mama popusti ali pa sva oba že tako izmučena, da tam proti zgodnji jutranji uri oba omagava. Slabše je, če se vmeša tata. On ima drugo taktiko. Po hitrem postopku se znajdem v svoji kopalnici, kamor moram zato, da se umirim, kot me prepričuje tata. In ko utihnem, smem spet v svojo sobo.
Je pa še en vzrok, zakaj je moja soba drugačna od ostalih. Vanjo lahko prideš, ko pa si enkrat notri in se vrata zaprejo, prideš lahko ven le, če ti od zunaj odprejo. Ima namreč prav posebna vrata. Takih ne boste videli na nobenem pohištvenem sejmu in mislim, da jih zna narediti le naš stric Tone. Prav zares vam jih moram opisati, da si jih boste lahko predstavljali. Na zunanji strani niso videti nič posebnega. Lepo lesena, s kljuko, ključavnico in ključem v njej. Čisto nekaj drugega so na notranji strani. So na debelo obložena in prekrita z močnim in trpežnim usnjem, ki je tako močno pribito, da obloge nikakor ne morem odtrgati, izvleči ali kako drugače odstraniti. Sem že poskušal, pa ni šlo. Najhuje pa je, da s te strani ni kljuke ne ključavnice in ključa. Ko smo se vselili, je seveda vse to bilo. Toda prvo tanko prevleko mi je uspelo ob ključavnici na široko raztrgati. Velikokrat sem gledal skozi ključavnico in videl, kdaj je zunaj še luč in kdaj je še vedno kdo pokonci. Takrat se je splačalo z vso močjo pokljukati, da so me spustili ven. Ker pa sem to spoznanje izkoristil včasih tudi sredi noči, je stric Tone dopolnil svoj izum in zdaj so vrata taka, kakršna so. Res lahko tolčem po njih, a kaj, ko ni pravega ropota, in to zdaj tudi meni ni več v veselje.
Najbrž sem sam kriv za vse, kar se je zgodilo z vrati. Začelo se je pri treh letih, ko sem dobro shodil. Znano je, da me ni ničesar in nikogar strah, oglašam pa se le, če hočem komu kaj dopovedati. In tako sem neke noči, ne da bi kdo opazil, tiho izginil iz sobe. Zjutraj so me vsi strašno razburjeni našli na čisto drugem koncu stanovanja, spečega na trdih, golih tleh.
Takrat so me začeli vsako noč zaklepati. Na to sem se tako navadil, da sem pozneje sam prijel mamo ali tata za roko, jo položil na ključ v sobnih vratih in tako pokazal, da me je treba zakleniti tudi tedaj, kadar želim biti sam iz drugih razlogov, npr. če jih je bilo veliko skupaj in so se pogovarjali drug čez drugega, ter jih nisem nič razumel. V takih razmerah se še vedno raje umaknem v mir svoje sobe ali pa primem koga od domačih za roko in ga peljem v garažo, kjer ob radiu ali cedejkah v avtu počakam, da se srborita družba umiri ali da vsi skupaj obnemorejo in se razidejo vsak na svoj konec.
Sicer pa je moja soba opremljena po mojem okusu. Imam marsikaj, npr. iz turističnih prospektov izrezane slike krajev, ki smo jih že obiskali in kjer sem se dobro počutil. Ali fotografije domačih in meni ljubih oseb, ker so domači predvidevali, da bi ob kazanju nanje morda laže komunicirali z menoj. O ja, rad imam slike v albumih, kjer je primerno ozadje in se ob njih lahko spomnim marsikaterega doživetja. Take mi večkrat fotokopirajo ali celo povečajo, saj poznajo mojo navado, da slike cefram. A portretne fotografije, s katerih me nekdo le »debelo« gleda, zame res niso zanimive. Tudi sebe ne maram pogledati ne na slikah ne v ogledalu, pa sploh ne vem, zakaj. Najbrž to tudi spada pod definicijo avtizma.
Da nevarne igrače sploh ne spadajo v mojo sobo, so kar sami določili. Tudi drobnarij, ki bi jih lahko vtaknil v vtičnico – razen radia – v sobi ni. Z lego kockami pa še nikdar nisem vedel kaj početi. Tudi z didaktičnimi igračami nikdar nisem razveseljeval terapevtk, niti še preden sem dobil svojo slavno diagnozo »duševne prizadetosti«.
Torej prazne stene, trdno postavljena omara za obleko, ki sega od tal do stropa, manjša na koncu postelje, otroška posteljica za moje male nečake, kadar jih mama čuva in mene ni doma, v zid trdno nameščen tobogan, tudi bolj v veselje mlajšim nečakom kot meni, ter pod drugim, niže postavljenim oknom privlečen jogi, ki sem ga sam želel imeti kar na tleh ob oknu in na katerem raje spim kot v pravi postelji, s katere včasih, ko ne morem spati, opazujem promet na Ižanski cesti. Tla so prekrita z debelim tapisonom, saj se velikokrat zgodi, da prespim kar na tleh ob vratih, brez blazine in brez odeje. Mame ne skrbi, da bi me zeblo, saj je ugotovila, da prav tam v tleh poteka cev do radiatorja, kar je tata tudi strokovno potrdil, saj je sam risal načrte za hišo. Mama je sobo izbrala zame še zaradi enega razloga. Ker je najtoplejši prostor v celi hiši, saj je v njeni sredi speljan širok, zidan dimnik, ki je pozimi prijetno topel in sobo še dodatno ogreva.
Moja soba pa je zadnja leta v veselje mojim nečakom. V njej je kar nekaj igral, na katerih se igrajo, kadar mene ni doma. Tedaj jim jo brez nasprotovanja prepustim. Kot mi pove mama, oni v njej še bolj uživajo kot jaz, saj se že pri enem letu, ko komaj shodijo, z veseljem spuščajo po toboganu, prekopicujejo na toplih in mehkih tleh, zibljejo se v pravi zibki, kamor je zlezla še moja mama kot majhna punčka, kadar se je je lotevala kaka bolezen. Tako je pripovedovala njena mama, ki je ni več med nami. Povedali so mi, da je odšla na dolgo potovanje, od koder se nikdar več ne vrne. Škoda, saj moji starši tudi radi potujejo, in le upam lahko, da še dolgo ne bodo odšli tako daleč. Moji nečaki, nadobudni glasbeniki, lahko igrajo v moji sobi tudi kitaro, ki sem jo pred leti dobil za rojstni dan. Sam najraje vidim, da kitara mirno stoji na svojem točno določenem mestu v kotu sobe. In ker so moji nečaki živahni, mali neugnanci, je edini pogoj, da se lahko igrajo v moji sobi, ta, da je na koncu spet vse na svojem mestu. Mama dobro ve, da morajo stati tudi vsi avtomobilčki v vrsti in morajo biti obrnjeni v isto smer. Prepričan sem, da za to poskrbi kar sama, saj po igri otrokom zmanjka časa in volje do pospravljanja.
Ker me moji nečaki sprejemajo kot nekaj samo po sebi umevnega, saj sem v širši družini prisoten daljši čas kot kdorkoli od njih, jim sobo rade volje prepustim, posebno ob nedeljskih večerih, ko z mamo odideva v mesto. Takrat se starejši zberejo k že kar tradicionalnemu klepetu za kuhinjsko mizo, njihove debate pa so zame prenaporne in nezanimive.

.
.
.

O avtorju - Alenka Vojska Kušar

Obvestite me o novi knjigi tega avtorja

Želite, da vas po elektronski pošti obvestimo, ko izide nova knjiga ali ponatis katere od knjig tega avtorja?

DA - obveščajte me o novostih avtorja
.
.
.
.

Podrobnosti o izdelku

  • Obseg/št. strani: 208
  • Datum Izida:
  • Jezik: slovenski
  • Vezava: Broširana
  • ISBN/EAN: 9789612417741
  • Mere izdelka vxš: 20 x 13 cm
  • Založba Modrijan Založba, d.o.o.
  • Avtor:
  • Povprečna ocena:
    Ocena kupcev: 0
    (0)
Oglejte si več iz oddelkov:

Mnenja kupcev

  0  ocen:
5 zvezdice
0%
(0)
4 zvezdice
0%
(0)
3 zvezdice
0%
(0)
2 zvezdice
0%
(0)
1 zvezdica
0%
(0)
Povprečna ocena kupcev:
Ocena kupcev: 0
(0 ocen uporabnikov )
.
Ocenite izdelek s klikom na zvezdice:
 
.
.
.
.
.

Oznake kupcev o tem izdelku

Kliknite na posamezno oznako za prikaz vseh izdelkov označenih s to oznako:

Dodaj oznako:

Dodaj
.