.
 
.

Na zeleno vejo (mehka vezava)

Avtor:
3 (9  ocen uporabnikov )

.
Redna cena: 11,90 €
Na zalogi, dobava takoj.
.
.
.
Količina:  
.
Strošek dostave je enoten za celo Slovenijo in znaša 2,95 €, ne glede na količino in vrsto kupljenih izdelkov.

Številni izdelki imajo oznako "brezplačna dostava", kar pomeni, da v prmeru nakupa takšnega izdelka poštnine ne boste plačali. 

Več o dostavi
Emka.si omogoča naslednje načine plačila:
  • z gotovino ob prevzemu (velja le za fizične osebe),
  • s plačilno oziroma kreditno kartico (Mastercard, Visa, ActivaMaestro, Activa, Diners, American Express),
  • s storitvijo Moneta (Mobitel in Simobil)
  • Plačilo po predračunu (pravne osebe)
  • Račun z odlogom plačila (za javna podjetja)
Več o plačilih

Pri vsakem izdelku je naveden predviden rok dostave. Glede na to katere izdelke izberete, se vam pri oddaji naročila prikaže tudi končni predviden datum dobave vašega pakete.

Večino izdelkov dostavljamo iz lastne zaloge, zato so naši dobavni roki zelo kratki.

Ko vam bomo poslali paket boste o tem obveščeni tudi po emailu. V emailu bo navedena številka vašega paketa ter povezava do Pošte Slovenije, kjer boste lahko preverili natančen status dostave.

Več o dostavi

To je spletna cena
Shrani v seznam želja
.

.
Kdor je kupil ta izdelek, je kupil tudi...
.

Opis

Zelena veja kot ideal urejenega in materialno izpopolnjenega življenja se, usklajeno z ritmom odvijajoče se zgodbe, odmika in približuje, nikoli pa liki romana ne priplezajo do nje ali na njo. Medtem ko se odrasli ukvarjajo s pridobitniškimi posli in urejanjem socialnih razmer, imajo najstniki druge skrbi: Kam je treba iti v petek zvečer? Zakaj ni dobro nositi uhana v desnem ušesu? Kateri je drugi največji otok v Sloveniji? Zakaj se splača trenirati akrobatski rokenrol? Zakaj punce rečejo »ne« in mislijo »da«.Govorimo o času prvih let po osamosvojitvi Slovenije, o uličnih zgodbah, mukah in radostih odraščanja, prvih ljubeznih in prvih pretepih, prvih zmagah in prvih porazih. Pa tudi pripoved o Mariboru, kakršen je morebiti še danes.


Prvenec Andreja Predina, ki se je leta 2008 uvrstil med pet finalistov za  literarno nagrado Večernica, je eno od literarnih besedil, izbranih za Cankarjevo tekmovanje 2011/12 (8. in 9. razred osnovne šole) z naslovom »Pisave prestolnice kulture«.

Mnenja:

"Predinova proza je skrpana iz fragmentov, v nekaj stavkov zgoščenih in razprtih izsekov iz življenja odraščajnika, v katerih so popisani kar najmanjši dogodki, nalašč brez komentarja ali izostritve, kar deluje kot načelna drža; težko govorimo o romanu že zaradi pripovedne strategije, drobci so pomešani, kot bi šlo za več pripovednih linij, kar razbija linearnost in ustvarja zadrževanje, suspenz, pa tudi zaradi škrtosti epizod, včasih so celo stavki ločeni en od drugega, nezlepljeni, skoraj zaključeni in statični, nepovezani in sami zase, in zdi se, da se ta pisava zaveda kratkosti svojega pripovednega zamaha, plitkost diha in načelne zadržanosti do naracije, zato stavi na lapidarnost in premolk. Ta proza je zasidrana v sodobnem mestnem življenju, videnem skozi pogled odraščajnika z njegovimi (in generacijsko navadnimi) problemi, vezanimi na prebujeno seksualnost, pa z vragolijami in poskusi, kako na vse mogoče in nemogoče načine težave odpraviti in stopiti v obtok, torej odraslost. Zraven spadajo tudi sentimentalne štorije in opazke o soljudeh, ki pa dobivajo razsežnosti drobnih karakternih miniatur, pri čemer pogosto izrabljajo obča pogovorna mesta, ljudi pač vidijo skozi očitajoče in opravljive poglede okolice, čemur proza odvzame samoumevnost in deluje potujitveno. Komedijski značaji se nikoli ne razmahnejo v pretiravanje, bolj gre za poseben način opisovanja situacij, ki doseže svoj komični učinek z zamolčevanjem ali pa s hitrimi preskoki in intervencijami, ki delujejo duhovito prav zaradi sprijaznjenosti in skoraj samoumevnosti. Mesto dogajanja in čas sta prepoznavna: to je štajerska prestolnica in skupina mladostnikov okoli alternativnih lokalov in shajališč, čez poletje kopališča na Dravi. Tudi jezik v dialogih je zaostrena in precej radikalna štajerščina, dobro zadeta skozi fraze, ki se ponavljajo in predstavljajo pravzaprav mašila, gesla, čas pa slej ko prej tranzicijski, ko se mora vsak znajti, kakor se ve in zna in je potem kar nekaj epizod posvečenih širši družini, njihovi poslovnosti in malo tudi osmešenim poskusom, da bi prišli do denarja, da bi ga končno imeli toliko, kolikor ga potrebujejo, da bi prišli na zeleno vejo, kot se reče, odtod tudi naslov teh zapiskov. To ni proza, ki bi se naslajala nad lastno veščino, narobe, nalašč ostaja pri lapidarnosti, pri nezaključenosti tistega povedanega, celoten kontekst mora pravzaprav izluščiti bralec. Pa ne zato, ker bi bil njen osnovni namen prikrivanje ali hermetizem, vendar je tisto, o čemer piše, kot gledano skozi kalejdoskop, razpršeno, tudi nekronološko nanizano, kar samo kaže izraženo željo po nekakšni spontanosti zapisov in njihovi neurejenosti, kakršen je tudi svet odraščajnika in njegove slej ko prej neuravnotežene okolice. Pisavo najbolj zaznamuje frajerska pripovedna drža, malo distancirana in po sili razmer, zaradi vrstnikov, navzven rahlo cinična, čeprav ne skriva ali pa ne uspeva skriti svoje nemoči in neobvladovanja celovitosti sveta; to jo morda motivno postavlja v bližino proze za mladostnike. Nekako tipična je nehierarhičnost dogodkov, drobne lumparije ali pa tektonski premiki v družinskih gospodarskih panogah, odhod očeta in prihod nadomestnega, materino fušanje z raznimi terapijami, vse je na isti ravni, ki bolj kot vsesplošno brezbrižnost kaže zanimanje, celo zavzetost, smisel za neopazno in prezrto. Predin svojih kruhoborcev ne obsoja, karikature so bolj na način izostrenosti kot pretiravanja, gleda jih s prav posebne pozicije, ki ji ne manjka izmodrenega uvida, kljub letom rezonerja. Gre za formalno izrazit in inovativen, po učinku pa izrazito humoren in nepretenciozen prozni prvenec."


    - Matej Bogataj: »Hitri rezi«, Delo, »Književni listi«, 2. 4. 2008

Preberite odlomek:



Plesišče MKC-ja je nabito polno. Maja in Anita plešeta, midva s Strajkijem se pogodiva s Pavlom, lastnikom šanka, da lahko pijeva na kredo. Maja je že precej pijana, Anita pa se še kar drži, zato ji naročim dvojno džusvodko.


Glasba je preglasna, da bi se pogovarjali.
Skrajni čas je, da s Strajkijem postaviva stvari na svoje mesto. Puncama predava pijačo in Strajki, kot dogovorjeno, povabi Majo na ples. Jaz seveda plešem z Anito. Ura je pol enajstih, in vse je še mogoče.
Med plesom na uho šepnem Maji, da nisem vedel, da ji je všeč Strajki. Zaželim ji veliko sreče in, še preden mi lahko odgovori, pobegnem na stranišče.
Zdaj je vse rešeno.
Ko se vrnem, Maja iz vljudnosti še kar pleše s Strajkijem.
Anito previdno primem za roko in jo popeljem na zrak.


»Na kiro šolo hodiš?« jo zbrano vprašam.
»Na Prvo gimnazijo.«
»Kiri letnik pa si?« nadaljujem.
»Prvi, pa ti?«
»Tud.«
»Poznaš Mirota Štedlerja, on je v četrtem?« jo vprašam in vlečem korak po stopnicah navzdol v park.
»Ja, kaj ga poznaš?«
»Svea, midva sva stara frenda,« se pobaham in nadaljujem, »ful si dobro oblečena, kak to, da se nisva že prej srečala?«


Naredi se, da ji je nerodno in me udari po ramenu, naj neham.


Aha, fizični kontakt! Preklopim v višjo prestavo.


»Veš, že prej sem te vido, pa sem si mislo, da ma tak lepa punca kot ti ziher kakega tipa.«


Malce sem jo presenetil.


»Nimam, z moškimi mam slabe izkušnje.«
»Kaj pa je blo?« jo prizadeto vprašam.
»Eh, vsi hočejo samo eno,« ranjeno odvrne.
»Jaz že nea. Ženske so za mene kot neraziskana pokrajina. Treba se jim je približat spoštljivo,« ponovim, kar sem pobral na televiziji.


»Res tak misliš?«
»Svea. Jaz mislim, da moški premalo spoštujejo ženske. One so tak čustvene. Včasih si tud sam želim, da bi lahko čuto kot ženska. Samo veš, če si ded, je ful težko bit iskren. Jaz se v bistvu poserjem na ostale, samo pol mam samo sranje, pa se raje delam, da sem močen,« se potožim.


Anita je vsa iz sebe. Usedeva se na klopco čisto tesno skupaj.


»Veš, moja stara sta ločena, pa mam ful štalo. Mama me skoz gnjavi. Nobenega nimam, ki bi se mu lahko potožo,« prizadeto nadaljujem.


Še malo, pa mi bo uspelo.


»Pišem pesmi, veš. O tem, kar se mi v lajfu dogaja, kar čutim,« in dodam, »ko igram na kitaro, zaprem oči in si predstavljam, da sem daleč stran. Nekje, kjer smo vsi hepi.«
Od ganjenosti mi zadrhti glas.
»Jaz v ljudeh iščem notranjo lepoto. Takoj začutim, ko sem s sorodno dušo. Mislim, da si ti moja sorodna duša, Anita!« priznam.


Mimo pride Brumen in mi reče za ogenj. Anita si medtem popravi frizuro in držo.


»Kaj razmišlaš, Luka?« me vpraša, ko gre Brumen stran.
»Prosim!« teatralno zavdihnem. »Kliči me Luk, ker te čutim.«
»Luk, kaj čutiš?« ponovi.
»Počutim se, kot da sem nagi sredi folka. Vsi se mi režijo. Jaz pa iščem izhod v sobi, polni ogledal.«


Anita me objame in prične tolažiti. Predam se ji kot otrok.


»Veš, kaj bi mi zdaj največ pomenlo?« smrtno resno presekam.
»Kaj?« izdahne Anita.
»Tvoja roka, ki čuti utrip mojega srca!« skoraj zavpijem, vendar se vmes zlomim in le s težavo ponovno popravim.
Razprem srajco in napnem mišice. Anita položi roko na moje srce in za trenutek se ujameva z očmi.
Dobra baba je, ni kaj!


»Ti me edina razumeš.«
»Oh, Luka.«
»Luk,« jo popravim.
»Luk, ti sploh nisi tak, kot sem mislila!« reče Anita s svojim ženskim glasom.
»Ti si prva, ki sem se ji razkril,« zatrdim.


Vsa očarana, z roko na mojem srcu, se stisne bliže k meni.


»Anita, ob tebi sem svoboden od vsega tega sranja!« že ves iz sebe nadaljujem.
»Luka!« zavzdihne.
»Luk,« jo popravim.
»Razumem te, Luk,« skoraj neslišno odvrne.
»Lahko tud jaz čutim tvoje srce?« preidem k bistvu.


Anita se obrne k meni in ponudi, da otipam utrip njenega srca.


Primem jo za joško.


Zadrhti od čustvene napetosti in preden konča naslednji vdih, jo strastno poljubim. Dolgemu poljubu sledi naslednji in nežno jo božam po obrazu. Z roko zdrsim pod njeno jakno. Vzdihuje globoko vame in moj ud čedalje bolj utripa. Prodrem pod modrc, vse je mehko in občutljivo, ko se pojavita Strajki in Maja.


Anita sunkovito odskoči. Prekrižam noge, da skrijem stanje.


»Kaj je, stari, sem že mislo, da si šel domu,« reče Strajki, moj najboljši prijatelj, in se zareži.


Maja je pretresena nad prizorom. Anita v zadregi.


»Prišo je moj brat,« pravi Maja, ko pride k sebi.
»Gremo na čago k nekim študentom domu,« se navdušuje Strajki.


Majin brat je študent. Postavlja se z avtom in štipendijo. Ne maram ga.


»Jaz sem takoj za akcijo,« odgovorim, ker bi rad, da še ostanemo skupaj.
Anita pa ni prepričana.
Zagotovimo ji, da je vse v najlepšem redu in da se bomo imeli super.
Privoli.


© Modrijan založba, d. o. o., 2007

.
.
.

O avtorju - Andrej Predin

Obvestite me o novi knjigi tega avtorja

Želite, da vas po elektronski pošti obvestimo, ko izide nova knjiga ali ponatis katere od knjig tega avtorja?

DA - obveščajte me o novostih avtorja
.

Andrej Predin je slovenski pisatelj, publicist, glasbeni kritik in fotograf, rojen 1976 v Mariboru. Študiral je biologijo na Biotehniški fakulteti v Ljubljani in v tem času eno leto študijsko preživel na univerzi Čengdu v provinci Sečuan na Kitajskem, kjer se je učil kitajskega jezika in kulture. Med študijem je nekaj časa poučeval biologijo na eni od ljubljanskih osnovnih šol. Njegov prvenec Na zeleno vejo (2007) se je leta 2008 prebil med pet nominirancev za nagrado Večernica. Z njim je na svojstven način povezan tudi novi roman Učiteljice.

.
.
.

Podrobnosti o izdelku

  • Obseg/št. strani: 176
  • Datum Izida:
  • Jezik: slovenski
  • Vezava: Broširana
  • ISBN/EAN: 9789612415679
  • Mere izdelka vxš: 23,5 x 16 cm
  • Založba Modrijan Založba, d.o.o.
  • Avtor:
  • Povprečna ocena:
    Ocena kupcev: 3
    (9)

Mnenja kupcev

  9  ocen:
5 zvezdice
56%
(5)
4 zvezdice
0%
(0)
3 zvezdice
11%
(1)
2 zvezdice
0%
(0)
1 zvezdica
33%
(3)
Povprečna ocena kupcev:
Ocena kupcev: 3
(9 ocen uporabnikov )
.
Ocenite izdelek s klikom na zvezdice:
 
.
.
.
.
.

Oznake kupcev o tem izdelku

Kliknite na posamezno oznako za prikaz vseh izdelkov označenih s to oznako:

Dodaj oznako:

Dodaj
.