Hujša pomanjkljivost kot to, da še ni obiskal troje od sedmih celin ter tričetrt svetovnih držav, se mu zdi dejstvo, da od blizu še ne pozna cele vrste slovenskih rek, dolin, gora, gozdov, krajev, kar celih pokrajin. In prav v prepričanju, da je svet vse, tudi na videz najbolj običajna stvarnost, in povsod, tudi takoj za vogalom domače hiše, tiči razlog, zakaj noče biti in zakaj tudi ni »zbiralec dežel« in nabiralec žigov v potnem listu.
Njegova popotniška dokazila so shranjena predvsem v njegovih knjigah, najizraziteje seveda v potopisih: o otokih Kiribati (Hiša za goste, 1994), o Kitajski (Nasmej se mi s poševnimi očmi, 1998), o Novi Zelandiji (Samotarjeva oblačila ali Poletje ima velike oči, 2004) in o Sloveniji (Brezmejne bližine, 2004). In zdaj Motnje v raju; zbirka dvajsetih popotnih pripovedi prinaša razgibana, slogovno izbrušena poročila o soočenjih in prijateljevanjih s tako otoško vabljivimi deželami, kot so na primer Cookovi otoki, Filipini ali Sri Lanka, vendar tudi s tako rekoč bolj navadnimi, kot so ZDA, Češka ali države bivše Jugoslavije.
V tem potopisnem izboru najboljšega se razpojejo značilno Cestnikove pisateljske lastnosti, kot so dražljivo poigravanje s čutnostjo, igriva duhovitost in kritičnost brez moraliziranja – Motnje v raju predstavljajo branje, ki poraja pomisleke, a ki zato nič manj ne navdušuje za nova srečevanja z drugačnostjo in življenjsko radostjo.
.
