.
 
.

Moj obraz

Avtor:
5 (1  ocena uporabnikov )

.
Redna cena: 35,20 €
Rok dobave: 2-3 dni.
.
.
Količina:  
.
Strošek dostave je enoten za celo Slovenijo in znaša 2,95 €, ne glede na količino in vrsto kupljenih izdelkov.

Številni izdelki imajo oznako "brezplačna dostava", kar pomeni, da v prmeru nakupa takšnega izdelka poštnine ne boste plačali. 

Več o dostavi
Emka.si omogoča naslednje načine plačila:
  • z gotovino ob prevzemu (velja le za fizične osebe),
  • s plačilno oziroma kreditno kartico (Mastercard, Visa, ActivaMaestro, Activa, Diners, American Express),
  • s storitvijo Moneta (Mobitel in Simobil)
  • Plačilo po predračunu (pravne osebe)
  • Račun z odlogom plačila (za javna podjetja)
Več o plačilih

Pri vsakem izdelku je naveden predviden rok dostave. Glede na to katere izdelke izberete, se vam pri oddaji naročila prikaže tudi končni predviden datum dobave vašega pakete.

Večino izdelkov dostavljamo iz lastne zaloge, zato so naši dobavni roki zelo kratki.

Ko vam bomo poslali paket boste o tem obveščeni tudi po emailu. V emailu bo navedena številka vašega paketa ter povezava do Pošte Slovenije, kjer boste lahko preverili natančen status dostave.

Več o dostavi

To je spletna cena
Shrani v seznam želja
.

.

Opis

To ni ne biografija ne avtobiografija Josipa Vidmarja, temveč zbirka zapisov, kakor jo je oblikovala njegova najmlajša hči Živa (rojena 1949) iz očetove bogate književne zapuščine. »Nič nisem napisala sama, samo izbrala sem pripoved, ki jo je o svojem življenju zapisal v svojih delih Josip Vidmar sam,« je zapisala.
V knjigi so zbrane osebne izpovedi, ki so izšle predvsem v delih Srečanje z zgodovino, Obrazi, Sile časa in Slovensko pismo. Delo razgrinja Vidmarjevo dolgo življenje, o katerem je sam sprva mislil, da bo posvečeno umetnosti in umetniškemu življenju, potem pa je bilo vrženo v vrtinec boja – Slovenca, Slovenke – za preživetje, za osvoboditev, za osamosvojitev in za človeka vredno življenje.


Josip Vidmar (1895–1992) je slovenska kulturno-politična osebnost 20. stoletja, ki se je kulturno gradila iz nevsakdanjega ateističnega domačega okolja, iz slovensko-nemškega bilingvizma, ruskega ujetništva, študija literature, kritičnega spremljanja le-te ter se izoblikovala v kritiki Župančičeve Veronike Deseniške; politično pa se je izoblikovala šele v NOB. Vidmarjeva življenjska zgodba obsega čas začetka 20. stoletja v Avstroogrski monarhiji, prvo svetovno vojno z ruskim ujetništvom in oktobrsko revolucijo, propad dveh velikih cesarstev, ustanovitev Jugoslavije, vznik fašizma in nacizma, drugo svetovno vojno z razpadom kolonializma in velikih imperijev ter hkrati s temi zgodovinskimi prevrati najusodnejša in najbolj dramatična leta v zgodovini slovenskega naroda: okupacijo Jugoslavije, osvobodilno vojno, revolucijo in dokončno osvoboditev. V prvi je bil priča nastajanju Sovjetske zveze, v drugi je aktivno gradil federativno Jugoslavijo in pomagal povzdigniti Slovenijo v republiko s pravico do samoodločbe.
Knjiga ni le kronološki zapis življenjepisa človeka, ki temelji na dramatičnem in globokem spoznanju petnajstletnika, ko se je izoblikovalo temeljno doživetje, v katerem je nato dozorevala miselna in duhovna zavest z vprašanji in odkrivanji bistvenih podob življenja in s tem tudi odločitve za nadvse občutljiv pogled na človeka in njegovo naravo. Ta prvina se potem odpira kot stalnica Vidmarjevega razmišljanja in iskanja odgovorov na težka vprašanja, ki so ga spremljala v dramatičnih časih obeh vojn, pa tudi v osebnem življenju. Njegovo življenje je tudi živo pričevanje o zgodovinskem dogajanju, o srečevanju z ljudmi, ob katerih rasteta Vidmarjeva osebnostna moč in občutek odgovornosti za narodovo prihodnost kot jedro razmišljanja in odločanja. Njegov življenjski zapis stalno spremlja tudi umetnostna prvina v opisih življenjskih položajev, npr. tudi staranja, ob katerem se Vidmarju odkrivajo tiste točke, v katerih išče in najde dobre strani dogajanja, življenjskega dopolnjevanja in vrednosti naravnega poteka časa.


Živa Vidmar, ki je bila pred upokojitvijo književna urednica pri Cankarjevi založbi, pred tem pa je delala v slovenski redakciji Enciklopedije Jugoslavije Jugoslovanskega leksikografskega zavoda (Zagreb), je knjigo posvetila ne le spominu na očeta, temveč tudi na starega družinskega prijatelja Jožeta Javorška - Frančka, ki je bil, kakor je zapisala v predgovoru, določen za »uradnega« očetovega biografa, a je umrl pred Josipom Vidmarjem.
Knjigi je dodana pregledna in zelo natančna biografija Josipa Vidmarja.

ODLOMEK:

Ura verouka v sedmem razredu nekdanje I. državne gimnazije v Ljubljani. Katehet dr. Ivan Svetina načenja vprašanje reda pri včerajšnji šolski maši, kakor je imel navado sleherni ponedeljek. Obrne se k razredu z vprašanjem, ali je bilo med službo božjo vse v redu. Odgovoril sem mu jaz, ki sem imel ravno v tej zvezi nekaj masla na glavi: »Vse je bilo v redu.« Dasi ni bilo. Zgodilo se mi je namreč, da sem sloneč na podpornem stebru pod korom šolske kapele nekako zdrsnil in napol podrl še sošolca, ki je stal v vrsti pred menoj. Nastal je seveda trušč in nemir. Zdaj, pri mojem odgovoru, pa tudi pridušen smeh v razredu. Katehet se je namrdnil in dejal: »Oglasil se je ravno pravi.« Meni se je stvar zdela sorazmerno nedolžna, kaj pa je on mislil o dogodku, nisem mogel vedeti. Zato me je iznenadilo njegovo vprašanje, ki mi ga je zastavil z zelo resnim glasom in poudarkom: »Poslušajte, Vidmar, moram vas naposled vprašati, ali mislite izpolnjevati zapovedi, ki vam jih nalagata sveta vera in cerkev?« Razred je nenadoma potihnil in se nekoliko potulil. Presenečen nad takim vprašanjem sem odgovoril: »Že, že.« Katehet pa je zrasel: »Nič – že, že, odgovorite kakor se poštenemu fantu spodobi: da ali ne!« Oklevajoč sem se ozrl po razredu. Sošolci, ki so me poznali kot norčavega fanta, zmožnega vsega, so se še globlje potulili h klopem in napeto čakali. Vendar se mi je to izpraševanje zazdelo le preneumno in brezobzirno vdiranje v zadevo, ki je čisto moja. In odgovoril sem odločno: »Če je tako, potem moram odgovoriti: ne!« Katehet je za hip otrpnil, nato pa je spregovoril s svečanim glasom: »Da, vedel sem, da ste prizadeti, da pa ste tako pokvarjeni, nisem mislil. S tem sva midva opravila. Ravnal in vedel se bom z vami korektno, toda nič več; vsako konferenco vas bom enkrat izprašal o svojem predmetu, drugače pa nič. Če pa se pokesate, lahko pridete k meni na dom, da se temeljito pogovoriva o tem usodnem vprašanju.« Nisem mu odgovoril, ker bi v svojem rastočem ogorčenju gotovo prestopil meje šolske discipline. Samo odmahnil sem z roko in sedel. Kaj naj bi iskal pri njem? Nima mi ničesar prepričljivega povedati, jaz pa njemu še manj. In sploh, kakšno pravico si prisvaja s tem svojim spraševanjem? Jaz se ne vtikam v njegovo vero, naj se tudi on ne vtika v mojo nevero. Tako sem premišljal v ogorčenosti, ki je bila edina možna reakcija na njegovo oblastnost, kakršno si lasti poleg njega toliko njegovih stanovskih tovarišev, zlasti nasproti mladim dušam, ki jih skušajo rešiti, kar se v bistvu pravi obvladati. To ogorčenje mi je ostalo vse življenje. (1911 v: J. V. Nekaj pogovorov 2, Sile časa)


***


V začetku leta 1940 se je oglasil vhodni zvonec mojega stanovanja na Večni poti. Bil sem sam doma in odprl sem vrata. Pred menoj sta stala Boris Kidrič in Boris Ziherl. S Kidričem se do tistega dne nisva poznala osebno. Poznala sva se s ceste, ne da bi si bila kdaj predstavljena. A kateri Ljubljančan tiste čase ni vsaj na videz poznal drugega Ljubljančana? In Kidrič je bil eden od njih. Z Ziherlom pa sva bila dobra znanca. Rad je razpravljal z menoj o literaturi, o literarni kritiki in o kriterijih, kajti objavljal je od časa do časa knjižne ocene in večkrat je želel vedeti mojo sodbo o tej ali oni od njih.
Povabil sem gospoda v svojo delovno sobo, kjer smo udobno sedli okrog prazne mize. Čakal sem, da je spregovoril Kidrič, ki je dejal, da imata s svojim obiskom namen zvedeti od mene, ali bi hotel sodelovati s partijo. Rekel sem: »Ne samo, da sem voljan sodelovati, temveč si to želim.« Nato Kidrič zelo presenetljivo, toda povsem resno: »Povejte, prosim, zakaj?« Odgovoriti mi ni bilo lahko. Vendar sem se zbral in pričel: »Želim si to zaradi tega, ker imam občutek, da je prišel za Slovence usoden čas, ki pa je usoden tudi za kulturo in za človeštvo. V smotrih partije vidim edino pot v novo civilizacijo in v novo popolnejšo, bolj pravično in bolj človeško ureditev vsega življenja. Kot literat nisem politik. Moram pa živeti in delati s skrbjo za človeka, za njegov višji razvoj in s tem za nastanek višje kulture. Svet, ki ga pripravlja partija, je svet brez pošasti zasebne lastnine, ki že tisočletja pači in kvari moralno naravo človeka. Odprava te strahote mora privesti do brezrazredne družbe in do povsem novega človeka, ki bo osvobojen vseh strahov za svoj obstanek in ki bo divjo energijo skrbi za svoj obstoj lahko uporabil in celo moral uporabiti za žlahtnejšo skrb za človeka, za skupnost in za višje oblike osebnega in družbenega življenja. Zato ne samo želim, temveč čutim za človeško in pisateljsko dolžnost sodelovati pri tem velikem poslu prerojenja sveta, ki je hkrati tudi edina rešilna pot za obstoj in za dosego enakopravnosti slovenskega naroda v zboru velikih in ustvarjalnih družin sveta.« Tako nekako sem mogel takrat povsem nepripravljen odgovoriti na Kidričevo vprašanje. Kidrič me je poslušal zelo pozorno in zbrano in me je znova presenetil s priznanjem, ki je bilo več kot laskavo v tistem času. Dejal mi je:
»Tako bi mogel odgovorili tudi Stalin.«
Stalin pa je bil v tistem času za marsikoga in tudi zame najvišji izvrševalec vsega tistega, o čemer sem govoril. (1940 v: J. V. Nekaj pogovorov 7, Sile časa)


***


Bil sem poslanec ustavodajne skupščine in kasnejšega Doma narodov v skupščini, ki sem mu predsedoval. Po proglasitvi republike 29. novembra 1945 je Tito sestavil prvo vlado, v kateri pa Kocbeka ni bilo več. Spomladi naslednjega leta, 1946, se je lahko preselil v Ljubljano, kjer je poslej opravljal funkcijo podpredsednika prezidija in podpredsednika Osvobodilne fronte. Kmalu po njegovi vrnitvi se je začel boj za natis njegove Tovarišije, zoper katero se je, ko je bila še v rokopisu, vzdignilo precejšnje število dovolj vplivnih glasov. Boja proti njim sem se udeleževal tudi jaz. Po dolgem prerekanju in po nekaterih Kocbekovih korekturah teksta je delo naposled izšlo šele leta 1949 v vročem času po kominformski aferi.
Ves ta čas sva se seveda srečevala v prezidiju in enkrat ali dvakrat sem ga obiskal doma. Enkrat ali dvakrat pa sem ga tudi povabil k sebi. Bližnjih pogovorov je bilo tedaj že konec, kajti živela sva vsak za svoje interese in vrhu tega je bilo določno čutiti, kako se Kocbek trga od našega življenja, ki je pač navzemalo nove odnose in oblike, s katerimi pa se vedno pogosteje ni strinjal. (1945/46 v: J. V. Edvard Kocbek, Obrazi)


***


Odšel je tovariš Tito. Prenaglo se je zgodilo, da bi mogli z umom in srcem doumeti, kaj se je pravzaprav pripetilo, kaj je zadelo naše narode in našo skupno državo. Lahko bi našteval njegova velika dejanja – od predvojne komunistične partije, ki se je bojevala zoper nečloveški teror nekdanje Jugoslavije, od osvobodilnih bojev naših narodov pod njegovim poveljstvom do njegovega gesla o bratstvu in enotnosti – ter vso notranjo pot njegove Jugoslavije od kominforma do samoupravljanja, kar vse je posvečeno človeku, in še ne bi povedal o njem vsega, kar je bil Tito kot merodajna politična in človeška misel in kar je bil kot srce za naše narode in narodnosti. Bil je ustanovitelj naše sedanje države, toda izbojeval ni za nas samo svobode, temveč je ves čas skušal dati tej svobodi višji in bolj človeški pomen. To je čutil vsak naš človek, naj je bil od koderkoli v Jugoslaviji, in iz tega občutka in zavesti se je sama po sebi razvila popolnoma enkratna ljubezen naših ljudi do Tita. Bil je njihov junak in varuh.
S to svojo osebnostjo pa se je uveljavil tudi v širnem svetu, in to do take mere, da na našem planetu ni bilo popularnejšega in ljudem dražjega imena od njegovega, kar se je tako pretresljivo pokazalo med njegovo usodno boleznijo, ko ga je svet, in to ne samo naš, zasipal z izrazi spoštovanja, ljubezni, skrbi in z najboljšimi željami.
Tega človeka ni več med nami. Bolečine nad to izgubo ni mogoče izraziti. Brez njega se marsikomu zdi naša eksistenca ogrožena. Toda ne! Žalovati je naravno, obupavati ne in niti ni v skladu z duhom, v kakršnem nas je vzgajal Tito. Res je, njega ni več. Toda zapustil nam je veliko in dragoceno dediščino, bogato dediščino svojega duha, svoje misli in svojega poguma. V skladu z njegovim genijem jo moramo prevzeti z vso odgovornostjo in spoštovanjem in jo razvijati tja, kamor nam je on kazal pot. Naša žalost, naj bo še tolikšna, mora biti taka, kakor je bilo vse, kar smo prejeli od njega in kar je bilo v zvezi z njim, biti mora ustvarjalna. To bodi naša zavest za te težke dneve, ki jih moremo in moramo preboleti v duhu njegove heroične življenjske energije, ki nam govori iz vsega njegovega dela in iz vse njegove velike osebne usode: Tito je mrtev! Naj živi Titovo delo! (1980 v: J. V.: V slovo, Sile časa)


***


Ne strinjam se sicer povsem z mislijo Leva Tolstoja, češ da človek, ki se je naučil misliti, lahko premišlja o čemerkoli, v bistvu premišlja zmeraj o svoji smrti. Človek premišlja tudi o marsičem, kar mu je potrebno samo za življenje. Res pa je, da smrt kot konec življenja zelo bistveno spada k naši usodi in da s svojo osveščujočo in vrazumljajočo sugestivnostjo zelo globoko posega v naše snovanje. Povzročila je tudi nastanek vseh religij in premnogih moralk, ki so bile in so še vedno skoraj edine luči na mračnih potih naše eksistence. Skratka, smrt je zvesta spremljevalka našega življenja, ki je vse, kar imamo.
In res je, da mora vsak, kdor razmišlja o življenju, razmišljati tudi o smrti. In kdor razmišlja o smrti, lahko pravilno razmišlja o življenju. Predvsem pa je nedvomno koristno zavedati se resničnosti stare ljudske modrosti, ki je pri nas izražena v znanem pregovoru: »Če bi ljudje ne mrli, bi svet podrli.« In zavedati se moramo zlasti danes, ko ga podiramo, čeprav mremo, velikega paradoksa, da nas samo strah pred vesoljno smrtjo lahko obvaruje pred popolnim uničenjem, preden bo človeštvo izživelo vse, kar je narava, ki je neskončna in večna, po svoji podobi vložila vanj. (J. V. Ob Mrtvaškem plesu, Sile časa)

.
.
Oglejte si ostale knjige tega avtorja
  • Ocena kupcev: 0
    Obrazi Josip Vidmar
    15,01 €
    .
.
.
Oglejte si vse knjige tega avtorja
.

O avtorju - Josip Vidmar

Obvestite me o novi knjigi tega avtorja

Želite, da vas po elektronski pošti obvestimo, ko izide nova knjiga ali ponatis katere od knjig tega avtorja?

DA - obveščajte me o novostih avtorja
.
.
.
.

Podrobnosti o izdelku

  • Obseg/št. strani: 464
  • Datum Izida:
  • Jezik: slovenski
  • Vezava: Trda
  • ISBN/EAN: 9789612415280
  • Mere izdelka vxš: 15 x 22 cm
  • Založba Modrijan Založba, d.o.o.
  • Avtor:
  • Povprečna ocena:
    Ocena kupcev: 5
    (1)
Oglejte si več iz oddelkov:

Mnenja kupcev

  1  ocena:
5 zvezdice
100%
(1)
4 zvezdice
0%
(0)
3 zvezdice
0%
(0)
2 zvezdice
0%
(0)
1 zvezdica
0%
(0)
Povprečna ocena kupcev:
Ocena kupcev: 5
(1 ocena uporabnikov )
.
Ocenite izdelek s klikom na zvezdice:
 
.
.
.
.
.

Oznake kupcev o tem izdelku

Kliknite na posamezno oznako za prikaz vseh izdelkov označenih s to oznako:

Dodaj oznako:

Dodaj
.