Lilijana Praprotnik Zupančič se je rodila leta 1955 v Celju, kjer je obiskovala tudi osnovno šolo in gimnazijo. Po končanem študiju arhitekture v Ljubljani se je nekaj časa ukvarjala s projektiranjem in urbanizmom, s poučevanjem predmetov s področja gradbeništva in arhitekture ter z grafičnim oblikovanjem v podjetju Gorenje. Zdaj se kot svobodna umetnica preživlja z opremljanjem prostorov, grafičnim oblikovanjem, karikaturo in pisanjem ter risanjem za otroke.
Lila Prap je grafično oblikovala različne tiskovine za slovenske in mednarodne humanitarne organizacije ter kulturne ustanove ali jih opremila z ilustracijami. Sodelovala je pri prenovi nekaterih celjskih družabnih prostorov ter prirejala tematske razstave v galerijah po Sloveniji. Povabljena je bila tudi v Italijo, v Mezzago pri Milanu, kjer je s freskami opremila knjižnico. V različnih časopisih in revijah je objavljala satirične prispevke. Leta 1995 je zanje prejela bronasto medaljo aritas na slovenskem trienalu satire in humorja.
Ilustracije, literarne prispevke in miselne orehe za otroke objavlja v različnih slovenskih otroških revijah.
Napisala je nekaj otroških iger za gledališče, plesni teater in radio (Zaljubljeni čarovnik, Kosmata žaba).
Za literarno delo Resnične pravljice in pripovedke je bila leta 2000 izbrana med finaliste nagrade za otroško literaturo, večernico.
O sebi
"Junaki mojih slikanic so živali, to pa zato, ker so poleg otrok še edina živa bitja, ki niso pokvarjena, tako kot znajo biti odrasli. Poleg tega te živali ne morejo z desko udariti po glavi, če jih narišeš (pred davnimi časi je to poskušal neki sodelavec, čigar karikaturo sem narisala). Ilustriranje me včasih spominja na tlako. Dneve in dneve ali cele mesece skrčena čepim ob papirju in nanj kracam, kar sem si prej zamislila v glavi. A glava včasih ne predvidi vseh zanimivih detajlov, ki se pojavijo ob konkretnem nanašanju barve na papir, njenem neukrotljivem prelivanju in spreminjanju ob sušenju, da o spontanem delovanju rok, ki včasih glave ne ubogajo dobesedno, temveč drsijo v svojem plesu, kamor se jim pač zahoče, sploh ne govorimo. Ravno to me potem tako pritegne, da zdržim nekajmesečno ždenje ob mizi, brez katerega je slikanico pač nemogoče napraviti. Posledice te slasti so: kot presta zvita hrbtenica, krči v mišicah in prosojno bela barva kože, ki je predmet splošnega posmeha, ko se v največji vročini kakšen dan v kratkih hlačah priplaziš na sonce.«
»Če bi mi kdo prerokoval, da bom pisala in risala za otroke, bi se mu verjetno samo smejala, saj sem študirala arhitekturo. Življenje pa me je očitno zaneslo drugam. Za otroke sem začela delati, ko sem dobila sina. Ob tem, ko sem se igrala z Izidorjem, me je od risanja karikatur za odrasle pot kar sama zanesla v otroški svet. Zdaj se, čeprav je sin velik že skoraj dva metra, v glavnem še vedno ukvarjam z ustvarjanjem za otroke. Kot kaže, me to delo popolnoma zadovoljuje, saj sem na tem področju zdržala precej več let kot pri drugih poklicih. Pa še hec je, ker mi gre vedno bolj na otročje!"
Bibliografija
Z Založbo Mladinska knjiga sodeluje od leta 1999. Že več kot deset knjig za otroke krasijo njene ilustracije in prevodi (serija Žlabudron, Mednarodni živalski slovar ...):
MALE ŽIVALI, 1999; ŽIVALSKE USPAVANKE, 2000; MALE ŽIVALI - doriši in pobarvaj, 2000; ZAKAJ, 2002; ŽIVALSKA ABECEDA, 2002; WHY, 2003; OTROŠKI KOLEDAR, 2004; MEDNARODNI ŽIVALSKI SLOVAR, 2004; ANIMALS INTERNATIONAL DICTIONARY, 2004; VŠEČ SO MI BARVE, 2004; VŠEČ MI JE ČRNA, VŠEČ MI JE BELA, 2004.
Nagrade in priznanja
Levstikova nagrada, Ljubljana 1999, Najlepša slovenska knjiga za otroke, Ljubljana 2002, Častna lista IBBY, Basel, 2002, nagrada Izvirna slovenska slikanica, Ljubljana, 2005
.