V okencu izberite šolo in razred v prihodnjem šolskem letu in prihranite

Prelistaj me!
.
 
.

Leni Riefenstahl - Neizprosna moč slik

Avtor: , Prevajalec: Anuša Trunkelj
5 (3  ocene uporabnikov )

Biografija ene izmed najuspešnejših ženskih režiserk.

.
Redna cena: 39,90 €
Rok dobave: 2-3 dni.
.
.
.
Količina:  
.
Strošek dostave je enoten za celo Slovenijo in znaša 2,95 €, ne glede na količino in vrsto kupljenih izdelkov.

Številni izdelki imajo oznako "brezplačna dostava", kar pomeni, da v prmeru nakupa takšnega izdelka poštnine ne boste plačali. 

Več o dostavi
Emka.si omogoča naslednje načine plačila:
  • z gotovino ob prevzemu (velja le za fizične osebe),
  • s plačilno oziroma kreditno kartico (Mastercard, Visa, ActivaMaestro, Activa, Diners, American Express),
  • s storitvijo Moneta (Mobitel in Simobil)
  • Plačilo po predračunu (pravne osebe)
  • Račun z odlogom plačila (za javna podjetja)
Več o plačilih

Pri vsakem izdelku je naveden predviden rok dostave. Glede na to katere izdelke izberete, se vam pri oddaji naročila prikaže tudi končni predviden datum dobave vašega pakete.

Večino izdelkov dostavljamo iz lastne zaloge, zato so naši dobavni roki zelo kratki.

Ko vam bomo poslali paket boste o tem obveščeni tudi po emailu. V emailu bo navedena številka vašega paketa ter povezava do Pošte Slovenije, kjer boste lahko preverili natančen status dostave.

Več o dostavi

To je spletna cena
Shrani v seznam želja
.

.
Priporočamo tudi
.

Opis

Leni Riefenstahl velja za največjo režiserko v vsej filmski zgodovini. Bila je ženska neizmerne fizične vztrajnosti in osupljive
energije, ki je za svoje stremljenje k »nečemu velikemu« – stremljenje k »lepoti«, ki jo je v času nacionalsocializma prelila v
mogočne podobe na filmskem platnu – po vojni plačala še kako visoko ceno.

Njena pot v višave se je pričela, ko ji je bilo nekaj več kot dvajset let: razmeroma kratki plesni karieri je sledila ne posebej
uspešna igralska pot, ko se je proslavila kot zvezda gorniških filmov Arnolda Fancka. Ta jo je naučil osnov režije in filmske
montaže, veščin, ki ju je že kmalu zatem – ko se je srečala z Adolfom Hitlerjem – izkazala v dveh prelomnih filmskih dosežkih,
leta 1934, ko je posnela najslovitejši propagandni film v vsej zgodovini filma, in leta 1936, ko je na filmski trak ovekovečila
berlinske olimpijske igre.

Mnenja o Leni Riefenstahl so še vedno deljena: nekateri jo razglašajo za »fanatično nacistko« in brezsramno propagandistko
Tretjega rajha, spet drugi za »ujetnico grozote zgodovine«, nihče pa ji ne odreka mojstrstva, ki ga je znala preliti v gibljive slike,
katerih dovršenost se zdi še danes osupljiva.

»Doživela je vse prelomne trenutke minulega stoletja ter nekatere bolj ali manj tvorno zaznamovala,« je o Leni Riefensthal v
spremni besedi k biografiji Stevena Bacha zapisala njena prevajalka Anuša Trunkelj. »Če ob tem pomislimo na njene umetelne
podobe na filmskem platnu, se zdi, da je morda že skrajni čas, da njeno življenjsko zgodbo lahko beremo tudi v slovenščini.«
Ameriški biograf je knjigo Leni Riefensthal, katere prevod je pravkar izšel v zbirki Poteze, objavil leta 2007, štiri leta po
režiserkini smrti (umrla je leta 2003, stara 101 leto). To je prva knjiga o Leni v slovenščini, odločitev za prevod te in ne katere
druge pa je bila nedvomno zelo dobra. Večina drugih pomembnejših biografij, na primer Leni Riefenstahl, Die Verführung des
Talents Rainerja Rotherja (2000), Die Scheinwerferin, Leni Riefenstahl und das ›Dritte Reich‹ (2002) Lutza Kinkla in Riefenstahl,
Eine deutsche Karriere (2002) Jürgena Trimborna, je izšla že pred njeno smrtjo, napisali pa so jih njeni rojaki, Lenijina avtobiografija
Memoiren (1987) na več kot 900 straneh pa, »roko na srce,« piše Anuša Trunkelj, »ni drugega kot patetično izpisan poskus, s
katerim si je slovita cineastka hotela oprati svoje tako zelo omadeževano ime«.
Kdo je torej bila Leni Riefenstahl, avtorica
filmov Triumf volje in Olimpija? »Fanatično nacistka« in brezsramna propagandistka Tretjega rajha, »ujetnica grozote zgodovine«
ali zgolj ena največjih umetnic v svetovni zgodovini filma?

Prelistaj knjigo:








Preberite odlomek iz knjige:

Leni Riefenstahl je ustvarjala podobe iz svetlobe in sence, iz gibanja, ritma, strasti, iz ogromno energije, fizičnega poguma in
neustavljive, epske ambicije. Kot je nekoč dejala, je imela en sam objekt, lepoto, in iskala jo je v naravnem svetu, visoko v
gorah in globoko pod vodo, med praporji in baklami zbranih množic, v boju in transcendenci športnih preizkušenj, v telesni in
erotični popolnosti preprostih bojevnikov, in – že od samega začetka – v sami sebi.

Rodila se je kot Helene Amalie Bertha Riefenstahl 22. avgusta 1902 v Weddingu, umazani delavski četrti na industrijskem
obrobju Berlina. Mesto je tedaj štelo dva milijona prebivalcev, katerih število pa je že kmalu naraslo na štiri milijone; njegova
demografska rast je bila tako nagla, da so bile karte mesta zastarele, še preden so jih tiskarji sploh utegnili natisniti. Če so
nezadovoljni urbanisti Berlin omalovažujoče označevali za »nikjeršnje mesto«, za »zmeraj znova nastajajoče« mesto, ki ga
»nikoli ni«, pa so zagovorniki sprememb pozdravljali njegov »napredek« in se radostili v ritmu njegove nemirne urbanosti, ki ni
bila nič manj polna pričakovanj kot njegov zrak – legendarni Berliner Luft – ter hkrati nič manj omamna in polna elana.

Nekdaj trgovsko središče ob reki in njegova hitro rastoča predmestja so že leta 1920, ko so bile meje »Aten na Spreeju« dovolj
velike, da bi lahko zaobjele območje, veliko kot Frankfurt, Stuttgart in München, tvorili Véliki Berlin. V primerjavi s Parizom,
Londonom ali Dunajem ter njihovimi rimskimi koreninami in ruševinami je bil Berlin povzpetniška metropola, iznenada pa je
postal tudi tretje največje velemestno področje na svetu: bučno, nemirno rastoče in nestanovitno. »Najhitrejše mesto na svetu«
so Berlinu rekli v času, ko se je Leni v njem rodila. Že nekaj časa je bil prestolnica Nemčije, prestolnica tistega, kar so šele
trideset let veličastno nazivali »Drugi rajh«, pri čemer graditeljev imperija, ki so se v svoji prenagljenosti bahali na račun
njegove modernosti, ni motilo, da so po ulicah s plinsko razsvetljavo vozove še kar vlekli konji, da je bila voda – tako topla
kakor mrzla – v nadstropjih nad pritličnimi etažami le redka dobrina in da je bil berlinski telefonski imenik brošura z zgolj 26
stranmi. Zločini in pregrehe se v Berlinu niso nič manj razbohotili – in ne bili nič manj pestri in barviti – kot v Londonu, Parizu,
Buenos Airesu ali New Yorku. Novice dneva – ali trenutka – so se množično porajale v tiskanih občilih vseh političnih usmeritev,
v stotih dnevnikih in tednikih, ki so izhajali v babilonu jezikov, zavoljo česar je bil Berlin najživahnejše in najbolj skoncentrirano
novinarsko središče v vsej Evropi.

Vsi, ki so Berlin radi poveličevali, so bili vse preveč osredotočeni na prihodnost, da bi revnim naseljem in delavskim četrtim,
kakršen je bil Wedding, ali otrokom delavskih družin, ki so, kot Leni, v njih odraščali, namenili kaj več kot zgolj bežen pogled.
Mestni dobrotniki so uslužno prikimavali, ko jih je cesar Viljem II. spomnil na njihovo »dolžnost, da družbenim razredom, ki so
primorani za svoj ljubi kruh garati, zagotovijo možnost, da se povzdignejo na raven lepega«. Pozornost deprivilegiranih je bilo
treba usmeriti na mestni grad, na Tiergarten, na slavolok zmage, na široke rečne kanale in njihovih 957 mostov (več kot jih
premorejo Benetke), na Pergamonski muzej z njegovimi starinami, na Reichstag z njegovimi pod mogočno kupolo iz železa in
stekla v kamen vrezanimi obljubami »nemškemu ljudstvu«, na bleščava gledališča, opere in hotele, na promenade, kot denimo
z drevesi bogato zasajena Unter den Linden, pa na živahnejši Kurfürstendamm (Bismarckov odgovor na Elizejske poljane), vzdolž
katerega so se nizale prodajalne in kavarne. In dasiravno so deprivilegirani družbeni razredi, da bi si lahko ogledali imenitne
dogodke imperialnega Berlina, le redko zapuščali območje tovarn, je njihov kajzer nanje kljub temu blagovoljno prenašal svoje
pojmovanje umetnosti in lepega. »Umetnost, ki presega zakone in meje, ki sem jih postavil,« je pojasnjeval, »ni več umetnost.«
Estetsko neozaveščenim so te besede odzvanjale s spodbudno gotovostjo, obenem pa so že ponazarjale stališče, ki ga je povzel
kasnejši nemški vodja – človek, ki je, željan postati arhitekt, nekoč slikal razglednice – in ki so ga s strahospoštovanja polno
ubogljivostjo nato privzeli milijoni.

Nobeno drugo evropsko mesto modernosti ni častilo do te mere, kot jo je častil Berlin. Berlin je na prelomu stoletja nemirno
vrvel, da bi v prihodnosti nadoknadil tisto, kar mu je umanjkalo v preteklosti, ob tem pa so nostalgiki objokovali »izginulo
Arkadijo«, ki je pravzaprav nikdar ni bilo. Iz naglice, anonimnosti ter zdaj spodbudnih zdaj zloveščih obljub so jemali navdih
pesmi, slike, romani, gledališki komadi in filmi – ki so se v času, ko se je rodila Leni, že nemo porajali. Večina teh stvaritev je
vzbujala spoštovanje, pa tudi občutje odtujenosti, ko so se navadni Berlinčani v svojem nelagodju jeli spraševati, kam jih bo
vsa ta urbana energija pripeljala. In četudi je ta ambivalentnost svoj nelagodje vzbujajoči grafični izraz našla šele v dvajsetih
letih, so se zlovešče vizije mestnega življenja, ki so jih že vse od začetka označevali za »izrojene«, začele pojavljati že desetletje
pred tem v delih slikarjev, kot so bili Ernst Ludwig Kirchner, Emil Nolde ter Ludwig Meidner, ki je svoje urbane slike poimenoval
»apokaliptične krajine«.

Wedding za posvečanje umetnosti in premišljevanje o modernosti ni imel kaj dosti časa. Bil je prenaseljena četrt s tovarnami
in livarnami, ki jo je naseljeval delavski razred, četrt najemniških pet- ali šestnadstropnih stanovanjskih poslopij – rekli so jim
Mietskaserne, najemniške kasarne –, v katerih se je v eno- ali dvosobnih stanovanjih, nad dvorišči brez sonca, kjer življenje ni
prizanašalo, samomori pa so bili nekaj vsakdanjega, kar trlo delavskih družin. V Berlinu, kjer je bila na prelomu stoletja
umrljivost dojenčkov skoraj 20-odstotna – v Weddingu je bila ta dvakrat višja, kmalu zatem, ko je tam na svet privekala Leni, se
je povzpela kar na 42 odstotkov –, je bila »bolezen najemniških stanovanj« zgolj drugo ime za tuberkulozo in rahitis. Wedding je
bil reven, a v njem kljub temu ni manjkalo altruizma in ambicij. Njegove umazane ulice so v skromnem zavetišču nudile zatočišče
brezdomcem, premogel pa je tudi manjši ribnik, ki je pozimi služil za drsališče. Leta 1905 je nekdo sklenil oddati v najem del
dvorišča z barako, ki so jo nato preuredili v fotografski studio; ni trajalo dolgo, da so v njem začeli snemati kratkometražne
filme. Leta 1912 so v Weddingu zgradili prvi berlinski krematorij, s katerim so reševali problem pomanjkanja in visokih cen
zemljišč, namenjenih pokopavanju mrtvih. Na dvoriščih stanovanjskih poslopij so se igrali otroci, na okenskih policah so rasle
geranije, ljudje so se predajali glasbi in telesni ljubezni, in do leta 1918 je v podobnih najemniških stanovanjskih četrtih živelo že
40 odstotkov Berlinčanov. Njihove obraze lahko vidimo na jedkanicah in grafikah Käthe Kollwitz, njihove opolzke, pritlehne
naslade pa nam še zmeraj dražijo čute na krokijih Heinricha Zilleja, poetično navdahnjenega ljudskega satirika in ilustratorja, ki
je te ljudi kar najbolje poznal in ki je nekoč dejal, da lahko človeka na enak način, kot ga ubije sekira, ubije tudi bivališče, v
katerem živi.

»Sovražila sem sistem družbenih razredov,« se je Leni Riefenstahl nekoč zaupala prijateljici. Takrat jih je štela že malodane 90
in živela je v od bližnje soseske odmaknjeni objezerski vili na Bavarskem, ki je bila v vseh pogledih dovolj oddaljena od Weddinga,
da je ob njej prišel do izraza kraj, kjer se je rodila, preprosto opremljeno najemniško stanovanje na Prinz-Eugen-Strasse. Šlo je za
prvo domovanje mladih, novopečenih staršev, tako rekoč mladoporočencev, ki sta si pred matičarjem obljubila zvestobo 5. aprila
1902, pet mesecev preden je njuna hči prvikrat uzrla svetlobo v avgustu.



Odlomek iz filma: Olimpija - praznik lepote



"Filmske premiere, kakršna je bila Olimpijina, ne kdajkoli prej ne kdajkoli kasneje ni bilo. Združevala je glamuroznost
otvoritvenega večera in pompoznost državniškega dogodka. Pročelje berlinskega Ufa-Palast am Zoo so prenovili s poudarkom
na jeziku metafor in monumentalnosti: z reflektorji osvetljene rdeče-črne zastave s kljukastimi križi so družno plapolale z belimi
zastavami s petimi olimpijskimi krogi. Nad vhodom v kinematograf sta se dva stolpa – šlo je za simulacijo vhoda na olimpijski
stadion – dvigala do lovorjevih vencev, med katerimi se je, kot bi bil izklesan iz kamna, izpisoval naslov filma. Masivni
tridimenzionalni olimpijskih krogi so krasili pokrit vhod v kinematograf, kjer se je v mnoštvu električnih luči bleščalo ime LENI
RIEFENSTAHL."
   (objavljeno v rubriki: Izšlo je)





.
.
.

O avtorju - Steven Bach

Obvestite me o novi knjigi tega avtorja

Želite, da vas po elektronski pošti obvestimo, ko izide nova knjiga ali ponatis katere od knjig tega avtorja?

DA - obveščajte me o novostih avtorja
.
Steven Bach (1938-2009) je bil pisatelj in eden vodilnih producentov studia Združenih umetnikov (United Artists studios), o filmskem ustvarjanju pa je tudi predaval (poučeval je na univerzi v Kolumbiji in na kolidžu Bennington) in nanj tudi sicer različno vplival (leta 1990 je bil npr. član komisije 40. mednarodnega filmskega festivala v Berlinu). Običajno ga ljudje prepoznajo zaradi povezave s filmom Heaven's Gate iz leta 1980, vesternom v režiji Michalea Cimina. Napisal je tudi knjigo z naslovom Final Cut: Art, Money, and Ego in the Making of Heaven's Gate, the Film That Sank United Artists.

Biografijo o Leni Riefenstahl je časopis New York Times razglasil za eno izmed najboljših knjig leta 2007. Komaj dve leti zatem je Steven Bach umrl za rakom.
.
.
.

Podrobnosti o izdelku

  • Obseg/št. strani: 504
  • Datum Izida:
  • Jezik: slovenski
  • Vezava: Broširana
  • ISBN/EAN: 9789612417826
  • Mere izdelka vxš: 22 x 13,5 cm
  • Založba Modrijan Založba, d.o.o.
  • Avtor:
  • Prevajalec: Anuša Trunkelj
  • Povprečna ocena:
    Ocena kupcev: 5
    (3)

Mnenja kupcev

  3  ocen:
5 zvezdice
67%
(2)
4 zvezdice
33%
(1)
3 zvezdice
0%
(0)
2 zvezdice
0%
(0)
1 zvezdica
0%
(0)
Povprečna ocena kupcev:
Ocena kupcev: 5
(3 ocene uporabnikov )
.
Ocenite izdelek s klikom na zvezdice:
 
.
.
.
.
.

Oznake kupcev o tem izdelku

Kliknite na posamezno oznako za prikaz vseh izdelkov označenih s to oznako:

Dodaj oznako:

Dodaj
.